Jedro

Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Dejstvo, ali je mladoletna priča sposobna pričati in ali bi imelo tako pričanje zanjo nepopravljive negativne posledice, bi moralo sodišče najprej ugotavljati s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, ki bi z mladoletno pričo opravil razgovor, nato pa njegovo mnenje presojati v luči ustavne pravice obdolženca, da se izvajajo dokazi v njegovo korist. Ker gre za pričo, ki je oproščena dolžnosti pričanja, bi moralo sodišče s pomočjo izvedenca posebej ugotoviti tudi to, ali more razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati in nato ravnati skladno z določbo tega člena.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.11.2003 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.5.2004 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo M.S. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora za vsako kaznivo dejanje, nato pa izreklo (pravilno: določilo) enotno kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 11.6.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma posplošeno navaja, da uveljavlja vse razloge po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ne konkretizira. V nadaljevanju zahteve vložnica navaja, da niso podani elementi očitanih kaznivih dejanj nasilništva in da ni dokazano, da je obsojenec grdo ravnal s "tožnico in s tem družini povzročil prestrašenost". Nobena priča ni izpovedala, da je videla, kako je obsojenec grdo ravnal s "tožnico". Vse temelji zgolj na izpovedbi S.S., ki jo je sodišče v celoti upoštevalo v sodbi. Vložnica očita sodišču, da je nedopustno in neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza o zaslišanju obsojenčeve hčerke N., ki bi bil po njenem prepričanju edini verodostojen dokaz, saj je bila N. edina, ki je bila poleg oškodovanke in obsojenca navzoča pri vseh obravnavanih dogodkih. Sodišče je večkrat zavrnilo predlog obrambe, da se v postopek pritegne izvedenca, ki bi na podlagi razgovora z mladoletno N. podal svoje mnenje. V nadaljevanju vložnica obširno povzema izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinično psihološke stroke, dr. T.P., ki je bilo izdelano v pravdnem postopku med obsojencem in oškodovanko S.S. po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Pod točko III zahteva sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze ter da uradni zaznamki o ustnih izjavah prič niso verodostojen dokaz, v nadaljevanju pa obširno povzema izpovedbe prič, ki so bile zaslišane tekom kazenskega postopka. Zaključuje, da so podani pogoji za spremembo pravnomočne sodbe, tako da se obsojenca oprosti vsake krivde.

Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil z vlogami z dne 15.7.2005 in 17.10.2005 in priložil nove dokaze, za katere navaja, da jih ob vložitvi zahteve še ni imel in jih je uspel pridobiti tekom nadaljnjih sodnih postopkov. S priloženimi dokumenti poskuša dokazati neverodostojnost izpovedbe oškodovanke ter sposobnost in željo mladoletne N., da bi pred sodiščem povedala, kaj se je dejansko dogajalo. S tem vložnik dodatno utemeljuje trditev zahteve, da bi bilo potrebno izvesti predlagani dokaz. V vlogi z dne 17.10.2005, ki je vložena po preteku tri mesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, vložnik ponavlja navedbe iz zahteve, da bi bilo potrebno zaslišanje N. oziroma da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog zagovornice in obsojenca.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ne specificira, kateri razlogi se nanašajo na primere iz 420. člena ZKP. Natančnejša analiza vsebine zahteve pokaže, da je le-ta vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer navaja tiste razloge, ki jih je obsojenčeva zagovornica uveljavljala že v pritožbi. Po mnenju tožilca ni mogoče prezreti, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu obrambe za zaslišanje hčerke obsojenca. Pri tem pa sama izpovedba ne bi mogla vplivati na drugačno sodbo, saj sta sodišči poleg izpovedi prič upoštevali tudi zdravstveno dokumentacijo.

B.

4. Zahteva v točki II izraža očitek, da je sodišče opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, ki bi podal mnenje, ali je mladoletna N. sposobna pričati na sodišču oziroma je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem mladoletne priče. Čeprav vložnica te konkretne kršitve pravno ne opredeli, je po vsebini zahteve očitno, da z navedenim očitkom uveljavlja kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Svojo trditev utemeljuje z ugotovitvami izvedenca dr. P., ki jih obširno povzema in iz katerih je razvidno, da je mladoletna N. povsem sposobna pričati na sodišču oziroma da si zelo želi izpovedati na sodišču, kaj se je dejansko dogajalo.

5. Ustava Republike Slovenije v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, ki so materialno pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost takega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.10.2003 je razvidno, da je obsojenčeva zagovornica predlagala, "da se postavi ustreznega izvedenca, ki naj opravi razgovor z mladoletno N. ter poda mnenje o tem, ali je sposobna za to, da se jo zasliši na sodišču ter da opravijo razgovor z njo v zvezi z dogodki, ki se obdolženemu očitajo, saj naj bi bila prav ona ves čas prisotna." S tem je obramba utemeljila materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza. Ob tem, da sta si izpovedba oškodovanke in zagovor obsojenca nasprotovali ter da razen mladoletne N. ni bilo drugih prič, ki bi bile navzoče ob dogodku, prisotnost N. pa ni bila sporna, bi sodišče prve stopnje takemu dokaznemu predlogu zagovornice moralo ugoditi. Obsojenec je med glavno obravnavo navajal, da oškodovankina izpovedba ni resnična, in v potrditev teh trditev predlagal tudi dokaze (dnevnik oškodovanke). V zagovoru je povedal, da mu je hčerka N. povedala, da je po enem od obravnavanih dogodkov videla mamico (oškodovanko) kako si praska nos. Sodišče prve stopnje je sicer svojo ugotovitev glede dejanskega stanja oprlo tudi na zdravniška potrdila, ki so bila skladna z izpovedjo oškodovanke. Vendar pa dejstvo, da so bila potrdila vedno izdana en dan po dogodku, in sama narava poškodb, ki bi lahko nastale tudi kako drugače, ne upravičujeta zaključka, da je že s temi dokazi dejansko stanje popolnoma razčiščeno ter da noben drug izveden dokaz več ne bi mogel omajati odločitve sodišča oziroma vzbuditi dvoma v resničnost oškodovankine izpovedbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca. Na podlagi mnenja specialistke klinične psihologije V.R. iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše je namreč ocenilo, da je obsojenčeva hči že pretirano vpletena v spore svojih staršev, kar je zanjo zelo škodljivo, in bi pričanje na sodišču proti enemu od staršev situacijo še poslabšalo. Psihologinja je v svojem odgovoru izrazila mnenje, da je zaslišanje otroka kot priče na sodišču proti enemu od staršev za otroka hudo obremenjujoče ter zaslišanje N. odsvetovala, hkrati pa priporočila postavitev izvedenca psihološke stroke. Iz dopisa ni razvidno, ali je psihologinja svoje mnenje oblikovala na podlagi razgovora oziroma strokovnega pregleda mladoletne N., niti kako je potekala psihološka obravnava, na katero se sklicuje. Glede na to sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da ni potreben in da ni primeren. Dejstvo, ali je mladoletna priča sposobna pričati in ali bi imelo tako pričanje zanjo nepopravljive negativne posledice, bi moralo sodišče najprej ugotavljati s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, ki bi z mladoletno pričo opravil razgovor, nato pa njegovo mnenje presojati v luči ustavne pravice obdolženca, da se izvajajo dokazi v njegovo korist. Ker gre za pričo, ki je oproščena dolžnosti pričanja (2. točka prvega odstavka 236. člena ZKP), bi moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 236. člena ZKP s pomočjo izvedenca posebej ugotoviti tudi to, ali more razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati in nato ravnati skladno z določbo tega člena. Ob tem je potrebno dodati, da daje ZKP v četrtem odstavku 240. člena sodišču tudi možnost, da mladoletno pričo zasliši s pomočjo ustreznega strokovnjaka ali pedagoga, lahko tudi izven glavne obravnave, na način, ki je za pričo najmanj stresen, seveda ob spoštovanju obdolženčeve pravice do obrambe.

7. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo, temveč je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.