Jedro

Presoja višine odškodnine - zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 1,286.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov dalje, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe. Ta znesek je vsota tožnici priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nastale ji nepremoženjske in premoženjske škode v prometni nesreči z dne 8.9.2000, povzročene po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 400.000 SIT (od zahtevanih 1,100.000 SIT), za strah v višini 100.000 SIT (od zahtevanih 250.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 700.000 SIT (od zahtevanih 1,000.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v celotnem terjanem znesku 86.600 SIT. Zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (to je za znesek 1,150.000 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 7.12.2000 do vključno 23.10.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 265.775,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je na podlagi tožničine pritožbe delno poseglo le v prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,150.000 SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede zakonskih zamudnih obresti od terjanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 7.12.2000 do vključno 23.10.2001. Kot uveljavljana revizijska razloga navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnica v reviziji ponovno in izčrpno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje bodisi nista v zadostni meri bodisi sploh ne upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnica ocenjuje prisojeno ji odškodnino kot takšno, ki je njej na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njenem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. Tožnica obširno graja tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred 24.10.2001 in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica se sicer v reviziji uvodoma sklicuje (tudi) na bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot uveljavljan revizijski razlog, vendar ne pojasni, za katere procesne kršitve naj bi šlo in v čem naj bi bile po njenem mnenju podane. Na tak način pa ne more doseči formalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe, saj ga revizijsko sodišče nikoli ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah upoštevnih revizijskih razlogov procesnopravne narave, ki so v reviziji izrecno in obrazloženo navedeni (371. člen ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode ni podan. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti te odločitve je treba izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o vrsti in teži tožničine poškodbe (diagnosticirane kot zvin vratu) ter o obsegu prizadetosti tožničine telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka, nato pa znotraj okvira le teh dejanskih ugotovitev ovrednotiti konkreten pomen prestanih neugodnosti in prikrajšanj za tožnico. To pomeni, da so brez slehernega pomena tožničine revizijske navedbe, ki jih je mogoče opredeliti bodisi le kot poudarjeno ponavljanje znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode, bodisi kot zatrjevanje takih posledic, glede katerih ni v ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi in drugi stopnji nobene opore za sklep, da bi bile pri tožnici tudi resnično izkazane. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožničinih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožnici prisojenimi odškodninami za vsako izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode prišle zadostno do izraza tudi vse tiste njene revizijsko poudarjane posledice in prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji.

Končno je treba še dodati, da je celotna tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (1,200.000 SIT) v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - torej materialnopravno pravilno. Ker se tožnica v reviziji sklicuje na dva primera iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), ji je treba odgovoriti, da njen izbor iz obilice v tem viru predstavljenih primerov ne terja drugačnega sklepanja, ter tožnico napotiti na po obsegu posledic poškodb njenemu podobne primere, evidentirane v isti publikaciji na primer pod zaporednimi številkami 360, 363 in 364. Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 7.12.2000 do vključno 23.10.2001. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerilo glede na razmere in kriterije po času odločitve. S tem je zagotovilo njeno realno vrednost, zamudne obresti pa je v skladu s tedaj veljavno sodno prakso priznalo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe; če bi priznalo tek obresti že pred izdajo sodne odločbe, bi bila odškodnina dvojno valorizirana in kot taka ne bi več zadostila pogoju pravične denarne odškodnine. Tožnica v reviziji neupravičeno zahteva spremembo sodne prakse za nazaj. Ustaljena sodna praksa vrhovno sodišče veže, za njeno spremembo pa mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Dolgoletne sodne prakse tudi ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

1.1.2002 kot dan, po katerem se (glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 26.6.2002) priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude dalje, ni poljubno izbran, temveč je določen zato, ker sta tega dne stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A; Uradni list, št. 109/2001). OZ je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8-odstotno obrestno mero. Režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero je začasno pustil v veljavi in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. ZPOMZO-A, ki je prav tako začel veljati 1.1.2002, pa je številčno ločil prave zamudne obresti od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo. V odgovor tožničinemu revizijskemu negiranju slehernih zakonskih sprememb na tem področju s 1.1.2002 pa naj bo še dodatno pojasnjeno, da je bila z uveljavitvijo ZPOMZO-A v njemu predpisana obrestna mera zamudnih obresti določena kot temeljna obrestna mera, povečana za 13,5 odstotnih točk, iz določbe prvega odstavka 3. člena dotedanjega ZPOMZO (kjer je bila definirana temeljna obrestna mera) pa je bil izpuščen pojem "revalorizacija". S tem je odgovorjeno tudi na tožničin revizijski očitek o po njenem mnenju neupravičeni uporabi njenega denarja s strani tožene stranke.

Ker edini obrazloženo uveljavljan (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.