Jedro

Pri odločanju o prošnjah za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato je odločanje sodišča zadržano in presoja se le, ali odločitev prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka. Tako ima tožena stranka prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: komisija) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust z dne 15. 10. 2013. V obrazložitvi odločbe navaja, da je o navedeni prošnji že odločila z odločbo z dne 4. 12. 2013, ki pa jo je Upravno sodišče odpravilo s sodbo opr. št. II U 33/2014-7 z dne 5. 3. 2014 ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V sodbi je sodišče navedlo, da odločitev v obrazložitvi ni dovolj pojasnjena. Zaradi navedenega je komisija ponovno odločala o prošnji in sicer na korespondenčni seji, ki je potekala od 1. do 3. 4. 2014, pri čemer je upoštevala vse prosilčeve dosedanje navedbe. Drugih okoliščin, ki jih prosilec ni navajal, sama ni ugotavljala. Pri tem je ugotovila, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj, ker je prestal že več kot polovico kazni, vendar zavodska strokovna skupina pogojnega odpusta ni predlagala iz razlogov, ki so razvidni v poročilu z dne 18. 11. 2013. Z navedenim se strinja tudi komisija, ki ugotavlja, da je bil tožnik obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije, prav tako je dolžan na podlagi pravnomočne sodbe oškodovankam povrniti znesek 80.497,14 EUR. Do sedaj oz. do privedbe na prestajanje kazni zapora tožnik ni povrnil še ničesar, kar kaže na njegov odnos do storjenega dejanja, še bolj pa do oškodovank. Takega odnosa pa ni mogoče šteti v prid ugoditvi njegovi prošnji za pogojni odpust. Na njegov odnos do kaznivega dejanja in prestajanja kazni zapora kaže tudi dejstvo, da v svojih prošnjah poudarja, da v zaporu posamezna dela opravlja „pro bono“, pri čemer je obsojenec zdrav, sposoben za opravljanje vseh del, zato je od njega pričakovati, da bo opravljal hišna dela v zaporu, kar je v skladu z zakonom. V zvezi z okoliščino, ali je utemeljeno pričakovati, da prosilec ne bo ponovil kaznivega dejanja, je komisija upoštevala okoliščine iz petega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Pri tem je ugotovila, da prosilec v prošnji niti z eno besedo ne obžaluje storitve kaznivega dejanja, ter da v času po pravnomočnosti sodbe oškodovankam ni plačal še ničesar. Na podlagi navedenega zaključuje, da še ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do kaznivega dejanja, niti ni izkazal kakršnega koli pozitivnega odnosa do oškodovank, zato ni mogoče zaključiti, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožnik v tožbi ugovarja, da tožena stranka v ponovnem postopku ni opravila nobenega dodatnega razgovora, prav tako se razlogi za pogojni odpust niso spremenili. Komisija je ponovno zavrnila njegovo prošnjo, pri čemer pred izdajo odločbe ni bil izveden dodatni postopek, niti ni spremenila svojih argumentov. Odločitev je tako praktično enaka, zato meni, da kriteriji 88. člena ZK-1 za pogoji odpust niso bili upoštevani dovolj tehtno. Predvsem je nerazumljivo, kako lahko obstaja ponovitvena nevarnost, ko pa ni več zaposlen na delovnem mestu, s katerim je povezano kaznivo dejanje. Kazen zapora, ki jo je že prestal, je dovolj velik opomin ter psihični napor zanj, zato nanj deluje preventivno. V zaporu prostovoljno vrši dela knjižničarja, prav tako poprime za vsako delo, osebje pa na račun njegovega obnašanja nima pripomb. Glavni razlog za zavrnitev pogojnega odpusta je nevračilo 87.000 EUR, tega pa ni storil, ker nima sredstev. Ker nima denarja, še ob tako vzornem obnašanju v zaporu, ne bo nikoli izpolnil pogoja za pogojni odpust. Meni, da izpolnjuje vse pogoje iz 88. člena KZ-1 za ugoditev njegovi prošnji, saj ni povratnik, zoper njega ne tečejo drugi kazenski postopki, prizadeva si k vzornemu vedenju v zavodu, prav tako zelo obžaluje, da je storil kaznivo dejanje, denarja pa ne more vrniti, ker nima premoženja. Odločba je res lahko izdana po prostem preudarku, pri čemer pa pogreša obrazložitev zakaj obstaja ponovitvena nevarnost. Dne 20. 2. 2014 pa je zavod izdal tudi mnenje, da se predlaga pogojni odpust v mesecu maju. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in jo spremeni tako, da se nemudoma izpusti iz zapora, prav tako zahteva povrnitev sodnih stroškov.

Tožnik je v tožbi tudi predlagal izdajo začasne odredbe, ker pričakuje, da tožena stranka ne bo spreminjala svojih odločitev. Prav tako zavod predlaga pogojni odpust z dnem 31. 5. 2013. Z odločanjem o pogojnem odpustu se posega na področje človekovih pravic in svoboščin, zato bi se lahko posledice nezakonitega in nepravilnega odločanja z izdajo začasne odredbe odpravile. Predlaga, da sodišče z začasno odredbo odloči, da se ga v roku 24 ur pogojno odpusti do izdaje sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovljenem postopku upoštevala napotke iz sodbe upravnega sodišča ter v okviru prostega preudarka odločila pravilno in zakonito. Tako je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pogojni odpust v smislu 88. člena KZ-1, kar je tudi utemeljila v odločitvi. Tožnik v svojem dosedanjem ravnanju ni izkazal ustrezne stopnje kritičnosti do kaznivega dejanja, niti kakršnega koli kritičnega odnosa do oškodovank, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri tem ni mišljeno kaznivo dejanje glede na enake dejanske in pravne okoliščine, temveč na širšo oceno verjetnega izgleda, da obsojenec ne bo storil podobnega oz. katerega koli drugega kaznivega dejanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Prav tako predlaga zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode. Izvršitev pravnomočne obsodbe na kazen zapora že sama po sebi pomeni poseg v obsojenčeve človekove pravice in svoboščine, vendar gre v tem primeru za izvrševanje zakonitih pravic.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo naslovnega sodišča opr. št. II U 33/2014 z dne 5. 3. 2014. V navedeni sodbi je sodišče ugotovilo, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil postopka, ker odločba ni bila obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Tudi v primeru odločanja po prostem preudarku je namreč treba ugotoviti vsa dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi, ali je bila sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano.

Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta sodišče presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan.

Pogojni odpust ureja 88. člen KZ-1. V prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Iz navedenega izhaja, da sta torej določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta: kot prvi pogoj je določena minimalna doba prestane kazni zapora, kot drugi pogoj pa utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ta pogoj je podrobneje razčlenjen v petem odstavku 88. člena KZ-1. Pri tem se predvsem upoštevajo povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Z ozirom na navedene zakonske določbe pogojni odpust s prestajanja kazni zapora ni pravica obsojenca, ampak je to privilegij, ki ga lahko doseže tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pri odločanju o pogojnem odpustu gre zato za odločanje na podlagi prostega preudarka. Kot je sodišče že navedlo v sodbi II U 33/2014 v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Pri odločanju o prošnjah za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato je odločanje sodišča zadržano in presoja izpodbijani akt samo preko tega, ali odločitev prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka. Tako ima tožena stranka prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku v obrazložitvi odločbe navedla dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in preudarke, ki so jo vodili pri odločanju. Z navedenim je tako zadostila zahtevam ZUP po obrazloženi odločbi, kakor tudi napotkom sodišča v sodbi II U 33/2014. Prav tako je po presoji sodišča izdana odločba v skladu in v mejah danega pooblastila ter ni očitno nerazumna.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožbeni ugovori. Okoliščine, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, so v skladu z 88. členom KZ-1, prav tako izhajajo iz podatkov predloženega upravnega spisa. Iz strokovnega menja Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 18. 11. 2013 namreč izhaja, da obsojeni do kaznivega dejanja ni dovolj kritičen, kar se kaže tudi v odnosu do oškodovank. Ugovor, da oškodovankam ni povrnil povzročene škode, ker nima premoženja ter je pridobitno nesposoben zaradi prestajanja zaporne kazni, pa ni prepričljiv. Tožnik namreč tudi za čas pred nastopom prestajanja kazni zapora ni z ničemer izkazal (niti ne zatrjuje), da si je prizadeval, da bi vsaj delno povrnil dosojeni znesek. Njegovo vedenje med prestajanjem zaporne kazni pa je le eden izmed razlogov za pogojni odpust, ni pa odločilno, ker je bistvena prognoza, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Pri tem pa se sodišče strinja s toženo stranko, da je s tem mišljeno, da ne bo storil katerega koli drugega kaznivega dejanja, ne pa zgolj kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen. Ker se izpodbijana odločba nanaša na tožnikovo prošnjo za pogojni odpust z dne 15. 10. 2013, v tem postopku tudi ni relevantno mnenje z dne 20. 2. 2014, ker je bilo to izdelano v zvezi s tožnikovo ponovno prošnjo, ki jo je vložil dne 7. 2. 2014, torej je predmet drugega postopka.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe tudi predlagal izdajo začasne odredbe in sicer, da ga sodišče v roku 24 ur pogojno odpusti do izdaje sodbe v tem upravnem sporu. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu zoper izpodbijani akt. Ker je sodišče o zadevi odločilo, tako da je tožbo zavrnilo, s tem več ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi, zato je bilo treba navedeni zahtevek tožnika zavreči ob smiselni uporabi 8. točke 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka: Ker tožnik s tožbo ni uspel, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.