Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji element protipravnosti. Sklep o začetku stečajnega postopka se objavi na spletnih straneh v skladu s 122. členom ZFPPIPP. Družbenik stečajnega dolžnika ima položaj stranke šele v pritožbenem postopku proti temu sklepu. Zakon ne določa in tudi citirana ustavna odločba ne govori o tem, da bi sklep o uvedbi stečajnega postopka stečajno sodišče moralo vročiti osebno družbenikom stečajnega dolžnika. Po 2. točki 242. člena ZFPPIPP torej dobi stečajni dolžnik položaj stranke šele v pritožbenem postopku.

Tožnik zatrjuje v tožbi škodo, ki je enaka vrednosti poslovnega deleža stečajnega dolžnika v višini 4.334.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da te škode ni dokazal, saj je poslovni delež knjigovodska kategorija. Pravna relevantna škoda pa je dejanska škoda po OZ, ki bi jo naj tožeča stranka utrpela. Sodišče je nato ugotovilo, da je bil po opravljenem stečaju rezultat tak, da niso bili poplačani niti ločitveni upniki in da je bilo stečajne mase premalo za poplačilo vseh upnikov, kaj šele da bi bil preostanek, ki bi se vrnil družbeniku. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da tožnik ni dokazal obstoja škode in vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.334.500,00 EUR s pripadki. Toženo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Podana je bistvena kršitev določb ZPP iz 11. točke 339. člena, ker tožene stranke ni zastopal tisti, ki je po zakonu upravičen za posamezna pravdna dejanja oz. pooblaščenec ni imel pooblastila. Če se ni izkazal z pooblastilom, dejanja ni opravil. Toženo stranko zastopa državno pravobranilstvo na podlagi določb Zakona o državnem pravobranilstvu. Predmetni zadevi je prišla A. A., ki ni predložila pooblastila državnega pravobranilstva, zato je podan dvom o tem, da je sploh državna pravobranilka. Imenovana državna pravobranilka nima zakonske podlage za samostojno zastopanje države pred sodišči. Mora jo pooblastiti generalni državni pravobranilec. Uveljavlja kršitev pristranskosti sodišča. Sodnik se je opredelil za pravno stališče, ki je pravno zmotno. Sodnik se je opredelil že do konca glavne obravnave, saj je bila sodba odposlana takoj naslednji dan po zaključku glavne obravnave 5. 1. 2017. Vročena je bila tožniku 9. 1. 2017. To pomeni, da je bila napisana že pred zaključkom glavne obravnave, kar je nemogoče. To je v nasprotju z prakso sodnih zaostankov in počasne birokracije slovenskih sodišč. S tem je kršena Ustava RS, 23. člen. Isto sodišče je na naslovu Tavčarjeva 9 odločalo že v drugih tožnikovih sporih zoper nasprotne stranke, npr. v stečaju, ki je tudi predmet spora. Razpravljajoči sodniki se imajo možnost okužiti o predmetu spora že v predhodnih postopkih. Zato pritožnik uveljavlja razlog za tako imenovano delegacijo po 66. členu ZPP. Delegacija je blažene skrajnosti v sistemu, ki je lahko pretirano tog, ki praviloma počiva na zakonodajalčevem spoznanju, da o zakonu vnaprej določene okoliščine, na katere se navezujejo posamezna pravila o krajevni pristojnosti, v največjem številu primerov zagotavljajo tudi najbolj smotrno sojenje. Zaradi okuženosti sodnikov naslovnega sodišča, saj ima tožnik tam več tožb v podobnih primerih, bi bila delegacija smotrna. Sodišče je tudi naredilo zmotni materialno pravni zaključek o tem, da je imel direktor stečajnega tožnika še teden dni časa, da vloži pritožbo proti sklepu o uvedbi stečajnega postopka, ker to izhaja iz primopredajnega zapisnika. Vendar družbenik, to je podjetje T., ki ima naslov na Cipru, ni imelo možnosti, da se izjavi o stečaju stečajnega dolžnika. To bi izvedel le, če bi bil obveščen. S tem je kršena Ustava, določba 22. in 25. člena. Tožnik se ves čas sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 653/15, po kateri ima dolžnik pravico do pritožbe na sklep o začetku stečaja. Gre za kršitev načela kontradiktornosti. Stečajna upraviteljica ne more izdati sklepa o začetku stečajnega postopka ali pošiljati v vednost dopis. Tožniku direktor družbe T. nikoli ni bil obveščen o začetku stečajnega postopka in ni bil v enakopravnem položaju z ostalimi upniki. Tožnik ima terjatev do stečajnega dolžnika in upravičen je, da prejme sorazmerni del preostalega premoženja pravne osebe po poplačilu terjatev upnika. Sodišče bi moralo obvestiti družbo in ne direktorja te družbe.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 11. točke 339. člena in trdi, da se je kot stranka udeleževala oseba A. A., ki ni imela pooblastila državnega pravobranilstva. Najprej je treba ugotoviti, da je predsednica senata na glavni obravnavi zapisala med prisotne za toženo stranko "državna pravobranilka A. A., zastopanje po zakonu". To pomeni, da je štela, da je pravobranilka zastopnica tožene stranke po zakonu. To področje ureja Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ul. RS, št. 20/97 - 23/2017). V 7. členu zakona je med pristojnosti državnega pravobranilstva med drugim navedeno zastopanje države pred sodišči (prvi odstavek 7. člena). Pri tem lahko državni pravobranilec opravi vsa procesna dejanja, kot jih je v postopku upravičena opravljati stranka (9. člen ZDPra). To pomeni, da za procesna dejanja pred sodišči državna pravobranilka ni potrebovala posebnega pooblastila, ampak nastopa v mejah zakona. Da pa je A. A. državna pravobranilka, je očitno sodnica vedela. Enako pa tudi izhaja iz objave odločbe o imenovanju A. A. za državno pravobranilko na Državnem pravobranilstvu na sedežu v Ljubljani, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 89/08. Pritožniku je treba še pojasniti, da na sposobnost biti stranka in tudi na pravilno zastopanje pazi sodišče po uradni dolžnosti. Na to kršitev se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila vredu zastopana in ne njen nasprotnik1. 6. Tožeča stranka na to obširno navaja, da je bilo sodišče pristransko. V kolikor gre za predlog za izločitev razpravljajoče sodnice prve stopnje, je na podlagi 72. člena ZPP to možno najkasneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. Vendar pa okoliščina, ki jo pritožnik navaja, ne kaže na to, da bi bilo tožniku s "prehitro" izdelavo sodbe, onemogočeno pošteno sojenje. Dejstvo, da je bila glavna obravnava 5. 1. 2017, nato pa je bila sodba odpravljena 6. 1. 2017 in tožniku vročena 9. 1. 2017, ne pomeni, da je sodišče že pred koncem sprejelo svojo odločitev oz. tožniku ni dalo možnosti, da v kontradiktornem postopku dokaže svoje trditve. Zadeva ni tako obsežna, da sodišče prve stopnje ne bi moglo v enem dnevu napisati sodbe in je nato v treh dneh dostaviti tožniku. Do konca glavne obravnave je imel spis le 49 listovnih številk in vsaka stranka je podala priloge, kot izhaja iz prilog pod A1 - A29 in B1 - B10. Neprimerne pa so navedbe v pritožbi, da je "javno pereč problem zavlačevanja sodnih zaostankov in počasna birokracija slovenskih sodišč". Sodišča že nekaj časa obvladujejo pripad2. Tako je tudi sodba sodišča izdana v razumnem roku. Zato je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 365/05 v tem kontekstu neadekvatno. Tožnik je imel možnost, da o njegovih pravicah odloča neodvisno, nepristransko, redno sodišče. Zato ni podana kršitev 23. člena Ustave, na katero se sklicuje tožnik. Pritožnik še trdi, da je zaradi številnih drugih zadev, ki potekajo pred sodiščem prve stopnje, zlasti v stečajnih postopkih celotno sodišče in razpravljajoči sodniki "okuženi". Sklicuje se na 66. člen ZPP in predlaga delegacijo. 66. člen določa, da če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči to višjemu sodišču, višje pa vrhovnemu, ki odloči, da naj postopa o zadevi drugo stvarno pristojno sodišče drugega območja. V tem primeru je tožnik zamudil čas za vložitev predloga za izločitev sodnice na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je že izdalo sodbo in o tem odloča višje sodišče. Tako ni moč več odločati o predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. 7. Vendar je treba tudi pojasniti, da število postopkov, bodisi stečajnih ali drugih postopkov, samo po sebi ne pomeni dvoma v nepristranskost razpravljajočega sodnika. Če pa bo v drugih zadevah, o katerih še ni razsojeno, tožnik menil, da obstaja razlog za izločitev razpravljajočega sodnika, bo to moral pravočasno in argumentirano navajati. Enako hitro bo moral tudi predlagati delegacijo, če želi, da po 67. členu ZPP odloči vrhovno sodišče, če bo navajal kakšen tehtni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tako se izkaže, da ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 2. točke 339. člena ZPP.

8. Tožnik zlasti graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne odgovarja za odškodninsko obveznost, ker ni elementa protipravnosti ravnanja sodišča, za katero bi odgovarjala tožena stranka. Pritožnik ves čas postopka trdi, da bi stečajno sodišče moralo sklep o uvedbi stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku vročiti družbeniku stečajnega dolžnika, to pa je bila družba T. z naslovom na Cipru. Pri tem se sklicuje na načelo kontradiktornosti in razlago tega načela, kot ga je podalo Ustavno sodišče RS v zadevi Up 653/15, z dne 5. 11. 2015. 9. Sklep o začetku stečajnega postopka se objavi na spletnih straneh v skladu s 122. členom ZFPPIPP. Družbenik stečajnega dolžnika ima položaj stranke šele v pritožbenem postopku proti temu sklepu. Zakon ne določa in tudi citirana ustavna odločba ne govori o tem, da bi sklep o uvedbi stečajnega postopka stečajno sodišče moralo vročiti osebno družbenikom stečajnega dolžnika. Po 2. točki 242. člena ZFPPIPP torej dobi stečajni dolžnik položaj stranke šele v pritožbenem postopku3. 10. Vendar sodišča prve stopnje pravilno opozarja tudi na dejstvo, katerega ni mogoče spregledati, da je bil tožnik direktor stečajnega dolžnika in direktor družbe, katere je bila družbenik podjetja, katero je bilo v stečaju. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik kot direktor obeh družb bil s tem seznanjen 15. 3. 2013, ko je stečajni upraviteljici predal posle stečajnega dolžnika in bi torej lahko imel še dovolj časa za vložitev pritožbe proti sklepu o uvedbi stečaja, če bi bilo to potrebno. Tožnik je bil kot direktor družbe T. kot zakoniti zastopnik družbe legitimiran, da bi vložil pritožbo, če je menil, da je to potrebno. Zato je odveč odgovarjati na vprašanje, ali je bilo dovolj, da je stečajna upraviteljica z dopisom obvestila družbenika stečajnega dolžnika, to je podjetje T., da je uveden stečajni postopek.

11. Zmotno meni pritožnik, da bi bilo pravilno ravnanje sodišča, da bi stečajno sodišče z priporočeno pošto vročalo sklep o uvedbi stečaja družbeniku stečajnega dolžnika, to je družbi na Ciper. Tega sodišče ni bilo dolžno po zakonu in zato tej družbi ni bila kršena procesna pravica oz. dostop do sodišč in s tem načelo kontradiktornosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji element protipravnosti.

12. Nadalje je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi iz razloga, da tožnik ni dokazal pravno relevantne škode. Elementi za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke so: škodni dogodek (tožnik zatrjuje neobveščanje družbenika stečajnega dolžnika), odgovornost osebe, za katero odgovarja tožena stran (v tem primeru sodišča), protipravnost ravnanja in vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja ter nastalo pravno relevantno škodo. Tožnik zatrjuje v tožbi škodo, ki je enaka vrednosti poslovnega deleža stečajnega dolžnika v višini 4.334.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da te škode ni dokazal, saj je poslovni delež knjigovodska kategorija. Pravna relevantna škoda pa je dejanska škoda po OZ, ki bi jo naj tožeča stranka utrpela. Sodišče je nato ugotovilo, da je bil po opravljenem stečaju rezultat tak, da niso bili poplačani niti ločitveni upniki in da je bilo stečajne mase premalo za poplačilo vseh upnikov, kaj šele da bi bil preostanek, ki bi se vrnil družbeniku. Zato je sodišče pravilno sklepalo, da tožnik ni dokazal obstoja škode in vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in nastalo škodo. Tožnik je namreč svojo aktivno legitimacijo za tožbo utemeljeval na podlagi dejstva, da je odkupil terjatev družbe T. 31. 10. 2014 za to vrednost. Vendar to še ne pomeni, da je izkazal pravno relevantno škodo. Tožnik v tožbi ni pojasnil, kako naj bi preprečil (on ali družba) stečaj stečajnega dolžnika in poplačal vse upnike. Ker pritožba v tem delu nima razlogov, je pritožbeno sodišče preizkušalo ta del sodbe po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v tem delu na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati pravno relevantne škode. Če manjka eden izmed elementov za nastanek odškodninske obveznosti, odškodninske obveznosti tožene stranke ni.

13. Tako se izkaže, da niso podane očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Primerjaj J. Zobec, Komentar pravdnega postopka, tretja knjiga, str. 304-305, GV Založba, Ljubljana, 2009. 2 Primerjaj letno poročilo o učinkih sodišč (www.sodisce.si). 3 Enako izhaja iz odločbe Up 653/15 in ustaljene sodne prakse, npr. Cst 198/2016 Višjega sodišča v Ljubljani.