Jedro

Dolžnikova blokada računa v konkretnem primeru ni pravno nepomembno dejstvo, ki bi ga bilo mogoče zanemariti, temveč utemeljuje odlog plačila sodne takse do odločitve o dolžnikovem ugovoru.

Sodišče je bilo dolžno dolžnika pozvati le k predložitvi izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ZST-1, po predložitvi izjave na obrazcu pa mu dolžnika ni bilo treba pozvati še k dopolnitvi izjave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se plačilo sodne takse za postopek o ugovoru v višini 55,00 EUR odloži do izdaje odločbe o ugovoru, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog z dne 8. 1. 2015 za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in ga oprosti plačila sodne takse za vložitev ugovora.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Dolžnik nima prav, ko v pritožbi opozarja, da bi sodišče moralo upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-12 prekiniti predmetni postopek odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Navedena ustavna odločba se namreč nanaša le na primere, v katerih gre za odločanje o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks, ki so jih podale fizične osebe, ne pa tudi na primere odločanja o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks, vloženih s strani pravnih oseb (četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

6. Glede na pravkar omenjeno določbo ZST-1 dolžnik kot pravna oseba plačila sodne takse za ugovor ne more biti oproščen v celoti, upoštevaje njegove trditve o višini čistega poslovnega izida in bilančnega dobička v izjavi o premoženjskem stanju, pa v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse za ugovor.

7. Dolžnik meni, da bi ga moralo sodišče v primeru, če bi štelo, da razpoložljivi podatki ne zadostujejo za odločitev o oprostitvi plačila sodne takse, v skladu s 15. členom ZIZ in 108. členom ZPP pozvati k ustrezni dopolnitvi vloge v določenem roku. Višje sodišče ugotavlja, da je bilo sodišče prve stopnje glede na določbo tretjega odstavka 12. člena ZST-1 dolžnika dolžno pozvati le k predložitvi izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu ZST-1 (saj te izjave ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni predložil), po predložitvi izjave na obrazcu pa mu dolžnika ni bilo treba pozvati še k dopolnitvi izjave. S predložitvijo izjave na obrazcu je bil namreč dolžnikov predlog za oprostitev taks formalno popoln, o takem predlogu pa je mogoče odločiti vsebinsko.

8. Prav tako ni utemeljena pritožbena kritika, da izpodbijana odločitev ni obrazložena v zadostni meri. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh zakonskih kriterijev za sprejem izpodbijane odločitve, saj se je v obrazložitvi sklepa opredelilo do vseh pravno pomembnih okoliščin za sprejem odločitve ter zavzelo tudi stališče, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za obročno oz. odloženo plačilo sodne takse. Do okoliščin, ki na izpodbijano odločitev nimajo nobenega vpliva in zato niti niso predpisane kot obvezna sestavina izjave o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1, pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati (kot npr. 14 pri dolžniku zaposlenih delavcev in več kot 30 odprtih sodnih postopkov, v katerih je udeležen dolžnik).

9. Tudi posebno utemeljevanje, zakaj 55,00 EUR predstavlja nizko višino sodne takse, v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno. Nenazadnje to priznava tudi sam dolžnik, ko v pritožbi poudarja pomen okoliščine, da ima blokirane bančne račune (trdi, da zaradi blokade računov ne more poravnati predmetne sodne takse ne glede na njeno višino). Sodišče prve stopnje glede na obrazložitev sklepa očitno ni podvomilo o resničnosti navedene okoliščine, vendar pa po drugi strani tej okoliščini ni pripisalo ustreznega pomena. Ne glede na dolžnikovo poslovanje z dobičkom njegove likvidnostne težave pri presoji, ali je sposoben takoj plačati sodno takso brez ogrožanja svoje dejavnosti, niso zanemarljive. Po oceni višjega sodišča dolžnikova blokada računa (o kateri se je ob odločanju o obravnavani pritožbi z vpogledom v Register transakcijskih računov pri AJPES lahko prepričalo tudi sámo) ni pravno nepomembno dejstvo, ki bi ga bilo mogoče zanemariti. V skladu s pravili davčnega poslovanja so namreč pravne osebe dolžne izvajati plačila prek transakcijskih računov (36. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2), česar pa ob blokadi računov ne morejo storiti; da bi razpolagal z gotovino (kar je do zneska 420,00 EUR dovoljeno po 23. a členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku), pa je dolžnik smiselno zanikal. 10. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da plačilo sodne takse predstavlja procesno predpostavko za odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi (29. b člen ZIZ), višje sodišče ocenjuje, da bi dolžnik v konkretnem primeru moral biti upravičen do odloga plačila sodne takse do izdaje odločitve o njegovem ugovoru, kajti v nasprotnem primeru bi mu bilo zaradi blokade računa odločanje o ugovoru de facto onemogočeno, s tem pa bi bili kršeni njegovi ustavno zagotovljeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave RS). Zato je višje sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1).

11. Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).