Jedro

Samo na podlagi ugotovitve solastninskega deleža na zemljišču ni mogoče utemeljeno zahtevati izročitve v posest stanovanjske enote, ki naj bi bila (opisno) v etažni lastnini - čeprav v obliki solastninskega deleža - ki pa po dejanskih podatkih ne obstaja.

Solastninska pravica na zemljišču tožeči stranki ne daje upravičenja, da zahteva od tožencev, da ji izročijo v posest etažno stanovanje, ki je obstajalo v stavbi na tem zemljišču, preden je stavba postala ruševina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranke trpijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožene stranke bile dolžne tožeči stranki izročiti v soposest deljeni del hiše v P., ki stoji na parceli št. 528 k.o... z oznako v dedilnem načrtu s črkama BC, kar je v naravi pritličje, prvo, tretje in četrto nadstropje, do 1/4. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka, Občina P., bila dolžna plačati tožeči stranki znesek 240.000,00 SIT, vse tožene stranke pa solidarno znesek 4.680.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da kupoprodajne pogodbe, na podlagi katerih bi tožene stranke A. A., B. B. in C. C. dobile lastništvo prvega, tretjega in četrtega nadstropja in skupnih delov in prostorov stavbe v P. v delužu do 1/4, nikoli niso nastale kot pravno veljavne listine in naj bi zato bile brez učinka. Ugodilo pa je zahtevku tožene stranke Občina P. po nasprotni tožbi ter ugotovilo, da je navedena tožena stranka lastnica do celote nepremičnine - parcele št. 528, z.k. 2. telo, vložek 556 k.o..., torej tudi 1/4 deljenega dela v načrtu označenega s črko B in v sorazmerju s C, pri katerem je vknjižena lastninska pravica na tožnico S. D., zaradi česar je ta dolžna zaradi vknjižbe lastninske pravice na Občino P. izstaviti listino, ker bo tako listino nadomestila sodba. Opisana odločitev temelji na dejanski ugotovitvi, da je nekdanja hiša v P. bila ruševina, zaradi česar je bila na novo zgrajena po letu 1962, gradila pa jo je pravna prednica prve tožene stranke Občine P. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnila in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, pri čemer je pravni položaj ruševine izenačilo s pravnim položajem nezazidanega stavbnega zemljišča, ki pa je lahko v strnjenem mestnem naselju takrat predstavljalo le družbeno lastnino (34. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - Ur. l. FLRJ, št. 52/58).

Tožeča stranka je vložila revizijo z navedbo vseh revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlagala spremembo sodb nižjih sodišč, zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Le podrejeno je predlagala razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejanske ugotovitve o tem, da je stanovanjska stavba v P. v letu 1962 bila ruševina, so zmotne, razlogi v sodbah nižjih sodišč pa so glede tega v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem listinami. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz potrdila Geodetske uprave K. z dne 09.04.1999 izhaja, da je bilo stanje na stavbni parceli št. 367 k.o... mesto nespremenjeno od leta 1955 do leta 1968. G. T., pravna prednica tožeče stranke, je prijavila bivanje na R. dne 22.02.1966, bivanje v P. v sporni stanovanjski hiši pa je odjavila septembra 1966. Zapisnik, sestavljen dne 21. aprila 1965 zaradi ureditve zemljiške knjige, vsebuje podatke o lastništvu stavbe na parceli št. 528 (bivši parceli št. 367), pri čemer je kot lastnica navedena tudi pravna prednica tožeče stranke. Tedaj torej hiša ni mogla biti ruševina. V letu 1973 je pravna prednica sedanje prve tožene stranke 3/4 sporne stanovanjske hiše nacionalizirala. Če bi hiša res bila na novo zgrajena, bi postala družbena lastnina in bi je ne bilo treba nacionalizirati. S tem v zvezi je ostalo neocenjeno dejstvo, zakaj se je v skicah nove izmere za k.o.... mesto v letu 1968 sporna parcela pojavila kot ruševina, kar je v popolnem nasprotju s prej omenjenimi dejstvi. Zaradi opustitve pravne presoje teh dejstev in dokazov je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Tudi iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti poslovnega prostora z dne 05.11.1966 sledi, da se ta prostor nahaja v pritličju sporne stavbe, ki je stara sto let. O novi gradnji ali adaptaciji ne obstoji niti lokacijsko niti gradbeno dovoljenje. Pomembno je tudi soglasje komisije za spomeniško varstvo s postavljenimi pogoji za adaptacijo, med katerimi je tudi zahteva o očiščenju vratnih okvirjev v hiši in preureditvi notranjosti. Obstajala je torej streha, fasada in notranjost stavbe. Ni šlo za ruševino. Izpovedbam prič, ki govore o ruševini, ni mogoče verjeti. Zato tudi materialno pravo ni pravilno uporabljeno. V času zatrjevane gradnje veljavna pravna pravila niso omogočala pridobitve lastništva na podlagi gradnje, čeprav bi občina res podrla staro hišo in zgradila na njenem mestu novo. Tožena stranka Občina P. tudi ne more imeti pravnega interesa za vložitev nasprotne tožbe. Z njo zahteva vknjižbo lastninske pravice na tožeči stranki solastnem deležu. Ker so že sklenjene kupoprodajne pogodbe, s katerimi je občina lastnino na stanovanjski hiši odtujila, ta nima več interesa za zahtevek na ugotovitev lastništva in izdajo listine na svoje ime. Tak pravni interes bi mogle imeti le ostale tožene stranke, s katerimi je občina sklepala pogodbe.

Tožena stranka Občina P. je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. V obravnavanem primeru so odločilne dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na trditveno podlago tožbenega odgovora in nasprotne tožbe o tem, da je stanovanjska stavba v P. bila v letu 1962 ruševina, ki je bila nato znova zgrajena iz sredstev tedanje družbene lastnine. Navedeni obseg dejanskih ugotovitev je zahteval - zaradi pritožbenega nestrinjanja - preizkus dokazne ocene, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje. Izpodbijani sodbi ni mogoče utemeljeno očitati, da se je izognila navedeni oceni. Res je, da razlogi sodbe ne vsebujejo povzetka dejstev, opisanih v sodbi sodišča prve stopnje, vendar je dokazni oceni pritrjeno s stopnjo zanesljivosti, s poudarkom na izvedenskem mnenju in pritrditvijo oceni arhivske kopije soglasja komisije za spomeniško varstvo z dne 18.06.1962. Revizijska trditev, da je vsebina listin v nasprotju s sodbenimi razlogi, ki se nanje nanašajo, ne drži. Dokazna ocena vsebine listin je podana ob sintezi vseh izvedenih dokazov, torej tudi izvedenskega mnenja in izpovedi prič. Drugačno ocenjevanje, ki se ga posluži revizija, je v tem pogledu le nestrinjanje s prejeto dokazno oceno (kar je na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP nedopustno), predvsem pa zanemari načelo ocene "vseh dokazov skupaj" (8. člen ZPP) in izpostavi tiste dokaze (listine), ki sami zase, brez povezave z ostalimi dokazi, morda puščajo nekatera odprta vprašanja: odločba o nacionalizaciji preostalega tričetrtinskega solastnega dela iz leta 1973 ima - glede na ugotovljeno dejstvo nove gradnje - predvsem zemljiškoknjižni namen in učinek, soglasje spomeniškovarstvene komisije iz leta 1962 pa se na trenutno stanje objekta ne nanaša. Revizija obširno graja sprejeto dokazno oceno prav s sklicevanjem na listine, ki morda - same zase - ne odgovore na vsa vprašanja, ki pa so v skupni povezavi sodiščema nižjih stopenj omogočile ugotovitev, da je stavba v letu 1962 bila ruševina. Pri tem pa ključni ugotovitvi dejanske narave, izvedensko mnenje S. P. in detajlno skico Geodetskega zavoda K. z vrisano ruševino na parceli št. 528, omeni le mimogrede. Po povedanem izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev po prvem odstavku navedene zakonske določbe.

Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Za pravno presojo odločilna ugotovitev dejanske narave je v tem, da je bila hiša zgrajena na novo, da je edini še obstoječi element pred gradnjo zunanji fasadni zid do višine P+3, da so vsi drugi elementi zgrajeni po letu 1962 in da je od stare hiše ostal le zunanji zid do tretje etaže, katerega vrednost je le spomeniško varstvena. Pravno sklepanje, ki sledi iz omenjene ugotovitve, je v tem, da se vpis v zemljiški knjigi s solastnim deležem tožeče stranke do 1/4, ki je v načrtu ob prvem vpisu označen s črko B v sorazmerju z nedeljenimi deli, označenimi s črko C, nanaša na stanovanje, ki ga zaradi zgraditve novega objekta ni več. Tožeča stranka torej zahteva od tožencev, da ji izročijo v soposest (etažno) stanovanje, ki je sicer pred zgraditvijo novega objekta obstajalo, sedaj pa ga kot samostojne stanovanjske enote, ni več. Toženci A. A., D. D., B. B. in C. C. so namreč v skladu s privatizacijskimi določbami Stanovanjskega zakona po letu 1991 kot prejšnji imetniki stanovanjske pravice na posameznih (novozgrajenih) stanovanjih s kupoprodajno pogodbo s prvo toženo stranko na njih pridobili lastninsko pravico - čeprav zemljiškoknjižno stanje na tej podlagi še ni urejeno. Po povedanem tožeča stranka - ki se sicer sklicuje na stanje v zemljiški knjigi - nima pravne podlage, po kateri bi lahko od tožencev etažno stanovanje, ki ne obstoja, zahtevala v posest. Opisano izhodišče ne nasprotuje pravni razlagi, da je tožeči stranki, ki ji njen delež ni bil nacionaliziran, ostala (so)lastninska pravica na zemljišču, ki ga pokriva stavba. Samo na podlagi ugotovitve solastninskega deleža na zemljišču ni mogoče utemeljeno zahtevati izročitve v posest stanovanjske enote, ki naj bi bila (opisno) v etažni lastnini - čeprav v obliki solastninskega deleža - ki pa po dejanskih podatkih ne obstaja. Sodišče druge stopnje je pri tem izhajalo iz ugotovitve, da pravna prednica prve tožene stranke ni gradila na zemljišču tožeče stranke (Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je pričel veljati leta 1958). Ne glede na to in ob izhodišču, da tožeča stranka lastninske pravice na zemljišču, ki ga pokriva stavba, ni izgubila, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravna pravila ODZ in tista, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Skratka: solastninska pravica na zemljišču tožeči stranki ne daje upravičenja, da zahteva od tožencev, da ji izročijo v posest etažno stanovanje, ki je obstajalo v stavbi na tem zemljišču, preden je stavba postala ruševina.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke v preostalem delu, s katerim ta uveljavlja denarno odmeno za neupravičeno rabo sebi lastnega stanovanja ter ugotovitev pravne neučinkovitosti kupoprodajnih pogodb med pravno prednico prve tožene stranke in ostalimi toženci, pa je po eni strani odvisen od že obrazložene odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izročitev stanovanja v posest, po drugi strani pa od odločitve o utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe. Tožena Občina P. je zahtevala ugotovitev, da je lastnica do celote 2. z.k. telesa vložka št. 556 k.o... s parcelo št. 528, torej stanovanjske stavbe. V okvir navedenega tožbenega zahtevka torej ne spada ugotavljanje lastništva na zemljišču, ki ga pokriva stavba in glede katerega je (lastninsko) upravičenje tožeče stranke po povedanem lahko podano. Vendar pa je ugotovitev deleža tožeče stranke na zemljišču zaradi gradnje v letu 1962 odvisna od njenega procesnega razpolaganja, do katerega pa ni prišlo. To pa ne vpliva na veljavnost kupoprodajnih pogodb, s katerimi je pravna prednica prve tožene stranke ostalim tožencem prodala posamezna stanovanja. Vrednost deleža na zemljišču in morebitnih zunanjih zidovih zgradbe se nanaša le na razmerje med tožečo stranko in prvo toženo stranko.

V reviziji postavljeni problem aktivne legitimacije prve tožene stranke za vložitev nasprotne tožbe pa je le navidezen. Res je, da je prva toženka svoj v zemljiški knjigi vpisani solastni delež 3/4 že odtujila ostalim tožencem, vendar pa je ob nespremenjenem zemljiškoknjižnem stanju - torej vknjižbi lastninske pravice na svoje ime, da bi bil prenos lastninske pravice možen v celoti na ostale tožence, prva toženka legitimirana do ugotavljanja, da je tudi v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke vknjižena solastna 1/4 stanovanjske hiše v resnici njena last. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP, izrek o stroških revizijskega postopka pa na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, prva tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi.