Jedro

Tožnik, ki je v času prenosa dejavnosti opravljal delo poslovodje bencinskega servisa, bi moral biti prevzet skupaj z ostalimi zaposlenimi ne glede na to, ali je delodajalec prevzemnik (drugotožena stranka) kot samostojni podjetnik posameznik potreboval poslovodjo za nadaljnje upravljanje bencinskega servisa ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje za opravljanje dela poslovodje bencinskega servisa dne 31.5.2008 ni prenehalo, ampak od 1.6.2008 še vedno traja pri drugo toženi stranki (1. odstavek izreka). Slednji je naložilo tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto poslovodje bencinskega servisa in mu od 1.6.2008 do ponovnega poziva na delo obračunati mesečno osnovno plačo v bruto znesku 1.150,00 EUR in dodatke k plači, od tega zneska obračunati in za tožnika vplačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posamezne mesečne plače v plačilo 18-ga dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in izplačati regres za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2008 dalje do plačila ter mu priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (2. odstavek); stroške postopka v višini 755,64 EUR pa je tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku tega roka (3. odstavek). Podrejeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo (4. odstavek) ter odločilo, da le-ta sama krije svoje stroške postopka (5. odstavek).

Zoper navedeno sodbo (1., 2., 3. in 5. odstavek) se pritožuje drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da zahtevek (pravilno: tožbo) zavrže, podredno pa, da zahtevek tožnika zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi bilo potrebno zahtevek (pravilno: tožbo) zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR. Tožnik zahtevka po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja ni nikoli naslovil na nobeno od toženih strank. Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno zmotno ugotovilo, da je navedena procesna predpostavka izpolnjena s tem, ko je tožnikova pooblaščenka inšpektorju za delo podala izjavo, da določbe 73. člena ZDR veljajo tudi za tožnika. Takšne izjave pooblaščenke, ki je imela pooblastilo zgolj za zastopanje v postopku pred inšpekcijskim organom, ni mogoče šteti za „pisno zahtevo, da delodajalec kršitev odpravi oziroma izpolni svojo obveznost“, pa tudi sicer je bila podana inšpekcijskemu organu in ne drugo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj v obravnavanem primeru po mnenju drugo tožene stranke ni podlage za uporabo 73. člena ZDR. Pravilno je sicer ugotovilo, da med družbo M. d.o.o. (tožnikov delodajalec) in drugo toženo stranko ni pogodbenega ali na predpisu temelječega odnosa, vendar je materialnopravno zmotno zaključilo, da gre tudi v tem primeru za prenos obrata in je bila drugo tožena stranka že na podlagi samega zakona in Direktive 2001/23/ES dolžna nadaljevati delovno razmerje z delavci družbe M. d.o.o., ki so delo opravljali v okviru prenesenega gospodarskega obrata. Delodajalec prenosnik in prevzemnik morata namreč biti v določenem pravnem razmerju, saj 73. člen ZDR govori o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, izvedenem na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe, združitve ali delitve. Tudi sklicevanje izpodbijane sodbe na Direktivo Sveta 2001/23/ES je neutemeljeno, saj je njen tekst identičen 73. členu ZDR, vprašljiva pa je tudi veljava omenjene Direktive v Sloveniji, saj nikoli ni bila objavljena v Uradnem listu. Četudi bi vzdržalo stališče, da odsotnost pogodbenega odnosa med prevzemnikom in prenosnikom ni odločilna za uporabo te direktive, tega stališča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Drugo tožena stranka je namreč že pred sklenitvijo pogodbe s prvo toženko opravljala dejavnost samostojne podjetnice, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, saj je bistvena razlika med situacijo, ko novi prevzemnik nima zaposlenih delavcev ter konkretno situacijo, ko je prevzemnik že imel zaposlene delavce. Drugo tožena stranka kot nov upravljalec servisa ima izključno pravico, da delo organizira na način in z delavci po lastni izbiri. Gre za ustavno pravico do svobodne gospodarske iniciative in za pravico iz 22. člena ZDR – da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ob stališču sodišča prve stopnje pa mora delodajalec zaposliti delavca, ki je že ob nastopu „višek“ in nepotreben. Tožnik tudi ni izkazal, da je imel s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj le-te ni predložil, sam aneks pa ne predstavlja podlage za obstoj pogodbe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nespornega dejstva, da tožniku pri prejšnjem delodajalcu ni prenehalo delovno razmerje na zakonit način. Zoper odjavo tožnika iz zavarovanj s strani družbe M. d.o.o., za katero ni bilo podlage, je bil tožnik dolžan ukrepati in zmanjšati škodo, zaradi te njegove opustitve pa drugo tožena stranka ne more nositi materialnih posledic. Ker izpodbijana sodba o odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev o nerelevantnosti tega, ali delodajalec prenosnik dejansko še posluje, vsled česar v tej smeri niso bili izvedeni dokazi. Tožnik kot direktor družbe je namreč opravljal tudi dejavnost upravljanja z gostinskim lokalom na bencinskem servisu in je bila njegova zaposlitev ter plača vezana še na drugo delo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe drugo tožene stranke kot neutemeljene in predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Pritožba drugo tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere sámo pazi po uradni dolžnosti; dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je družba M. d.o.o. na podlagi pogodbe o partnerskem upravljanju bencinskega servisa K. št. ... z dne 23.1.2008 (pred tem pa podobno že na podlagi pogodbe o franšizingu z dne 11.5.1998 ter pogodbe o partnerskem upravljanju bencinskega servisa K. z dne 23.2.2004) od prvo tožene stranke prejela v upravljanje poslovanje in opravljanje dejavnosti na bencinskem servisu K., in sicer skupaj z nepremičninami in opremo (sicer v lasti prvo tožene stranke), te dejavnosti pa je družba M. d.o.o. opravljala v imenu in za račun prvo tožene stranke (1. in 2. člen pogodbe z dne 23.1.2008). Prvo tožena stranka je nato z dnem 31.5.2008 družbi M. d.o.o odpovedala pogodbo o upravljanju in z dnem 1.6.2008 isti obrat oddala v upravljanje drugo toženi stranki, M.V., s.p. (pogodba št. ... z dne 28.5.2008). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in ob vpogledu v navedene pogodbe ugotovilo, da je bil predmet navedenih pogodb del podjetja (prvo tožene stranke) v smislu 1. odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma skladno z Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12.3.2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva). Upoštevalo je sicer specifičnost konkretnega primera, da med družbo M. d.o.o. in drugo toženo stranko ni nekega pravnega (pogodbenega ali na predpisu temelječega) odnosa, vendar je s sklicevanjem na prakso Sodišča Evropskih skupnosti in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije štelo, da odsotnost takega odnosa med prevzemnikom in prenosnikom dejavnosti ni odločilna za uporabo direktive. Dalje je ugotovilo, da je bil tožnik od leta 1992 sicer direktor družbe M. d.o.o, vendar je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za delovno mesto poslovodje bencinskega servisa K. v delovnem razmerju pri tej družbi. Izjavo tožnikove pooblaščenke, dano dne 9.6.2008 na zapisnik inšpektorice za delo in v prisotnosti toženih strank, da tudi za tožnika velja 73. člen ZDR, je sodišče prve stopnje upoštevalo v smislu izpolnitve procesne predpostavke po 1. odstavku 204. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z razlogi v izpodbijani sodbi.

Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo skladno s 1. odstavkom 73. člena ZDR pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca – novega prevzemnika (6. odstavek 73. člena ZDR). Slednje določilo torej ureja varstvo pravic delavcev v primeru začasnega prenosa podjetja na podlagi pravnega posla in sicer se nanaša na dve skupini primerov: 1. ko delodajalec prenosnik podjetje na podlagi pravnega posla začasno prenese delodajalcu prevzemniku, po izteku veljavnosti pravnega posla pa prevzame podjetje nazaj; in 2. ko delodajalec prenosnik podjetje na podlagi pravnega posla začasno prenese prvemu delodajalcu prevzemniku, po izteku veljavnosti pravnega posla s prvim prevzemnikom pa ga začasno prenese novemu prevzemniku. V 1. primeru preidejo po prenehanju veljavnosti pravnega posla pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika, v 2. primeru pa preidejo na delodajalca – novega prevzemnika.

Glede na navedeno pravno podlago je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odsotnost pogodbenega razmerja med prvotnim prevzemnikom (M. d.o.o.) in novim prevzemnikom (drugo toženo stranko) ni odločilna za uporabo Direktive. Glede na odločitve Sodišča Evropskih skupnosti (zlasti v zadevah Spijkers, Recueil, Süzen, Abler) je cilj Direktive zagotavljanje nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe lastništva. Odločilno merilo za ugotovitev obstoja prenosa v smislu te direktive je, ali zadevna enota ohrani identiteto, kar zlasti izhaja iz tega, da se njeno poslovanje dejansko nadaljuje (ali ponovno začne). Pojem enote pa se nanaša na organiziran skupek oseb in sredstev, ki omogočajo opravljanje gospodarske dejavnosti, ki sledi lastnemu cilju. Da bi ugotovili, ali so pogoji za prenos stalne gospodarske enote izpolnjeni, je potrebno upoštevati vse dejanske okoliščine, ki označujejo zadevni posel, med katerimi so zlasti: vrsta podjetja ali obrata, ali je bil opravljen prenos opredmetenih sredstev (premičnin in nepremičnin), ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih, morebiten prenos strank, stopnja podobnosti dejavnosti pred in po prenosu. V tem pogledu pa je pomembno tudi to, da iz samega besedila člena 1 Direktive izhaja, da področje uporabe te direktive obsega vse primere sprememb – v okviru delovnih razmerij - fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za opravljanje dejavnosti podjetja in ki na tej podlagi prevzema obveznosti delodajalca nasproti zaposlenim v podjetju, ne glede na to, ali je lastništvo opredmetenih sredstev preneseno. V tej smeri je že večkrat odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VIII Ips 328/2006, VIII Ips 178/2006, VIII Ips 366/2007).

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka (sicer v dogovorih s prvo toženo stranko kot lastnico) po prekinitvi pogodbenega odnosa prvo tožene stranke s prvotnim prevzemnikom dejavnosti družbo M. d.o.o, nadaljevala z dejavnostjo upravljanja bencinskega servisa K. – skupaj z njegovimi opredmetenimi sredstvi, prevzela je tudi večino zaposlenih pri prvotnem delodajalcu prevzemniku, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre v konkretnem primeru za prenos dela podjetja (sicer v lasti prvo tožene stranke) od družbe M. d.o.o kot prvotnega delodajalca prevzemnika na drugo toženo stranko kot novega delodajalca prevzemnika v smislu 6. odstavka 73. člena ZDR oziroma Direktive.

Pritožba neutemeljeno postavlja pod vprašaj utemeljenost uporabe navedene Direktive, saj že iz osme alineje 1. člena ZDR izhaja, da jo je slovenska zakonodaja implementirala v svoj nacionalni pravni red, bila pa je tudi objavljena v Ur. l. RS, št. 82, dne 22.3.2001. Družba M. d.o.o ter drugo tožena stranka stranka tudi ustrezata pojmu „odsvojitelj“ oziroma „pridobitelj“ podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata, kot ju določa Direktiva v določilih 1. točke 2. člena: Odsvojitelj je tako vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu 1. člena preneha biti delodajalec v podjetju, obratu ali njunem delu. Pridobitelj (prevzemnik) pa vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa postane delodajalec v podjetju, obratu ali njunem delu. Delavec pa je po Direktivi vsaka oseba, ki jo v državi članici varuje kot delavca nacionalna delovno pravna zakonodaja. Po že izrečenem stališču Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 209/2007 z dne 11.1.2007) je v primeru pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja delodajalec prevzemnik dolžan prevzeti vse zaposlene delavce, ne glede na njihov status, torej tudi poslovodne oziroma vodilne delavce, zaposlene v prevzetem obratu oziroma delu podjetja. ZDR namreč nudi delovnopravno varstvo vsem delavcem, ki so v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi - tudi poslovodnim delavcem (direktorjem). Tudi pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je bil tožnik, ki je bil sicer direktor družbe M. d.o.o., v času prenosa dejavnosti hkrati tudi zaposlen pri tej družbi na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „poslovodja bencinskega servisa K.“. Navedeno je zlasti razvidno iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj za tožnika z dne 3.9.2008 (priloga A8), iz katerega izhaja, da je bil tožnik ves čas trajanja pogodbenega razmerja med družbo M. d.o.o in prvo toženo stranko oziroma vse od 1998 do 6.6.2008, ko je bil odjavljen iz zavarovanja, zavarovan kot oseba, ki je v delovnem razmerju v RS (podlaga zavarovanja je namreč 001).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru tudi za tožnika nastopijo pravne posledice po 73. členu ZDR in so po samem zakonu prešle njegove pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki jih je imel v okviru dejavnosti Bencinskega servisa K. (kot poslovodja te enote) na dan prenosa 1.6.2008 pri družbi M. d.o.o.. Na nasprotovanja drugo tožene stranke v tej zvezi pa je sodišče prve stopnje tudi že pravilno odgovorilo, da krivdni razlog za odpoved pogodbe o partnerskem upravljanju družbi M. d.o.o, nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pri drugo toženi stranki ter dejstvo, da drugo tožena stranka kot s.p. ne potrebuje poslovodje, ne vplivajo na nastop posledic po določilih 73. člena ZDR (oziroma direktive), saj le-te nastopijo že na podlagi samega zakona. Skladno s 4. členom direktive prenos v smislu direktive sam po sebi sicer ne daje podlage za odpuščanje, vendar pa to določilo hkrati ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe, na kar je tudi pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem, da izjava tožnikove pooblaščenke, dne 9.6.2008 podana v prisotnosti drugo tožene stranke (delodajalca prevzemnika) na zapisnik inšpektorice za delo, s katero je smiselno zahtevala uveljavitev in uporabo 73. člena ZDR tudi za tožnika (stran 4 zapisnika, priloga C1), dejansko pomeni pisno zahtevo delodajalcu prevzemniku, da odpravi kršitev oziroma izpolni svoje obveznosti po navedenem členu. Procesna predpostavka po 1. odstavku 204. člena je tako podana. Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da sta se tožeča in drugo tožena stranka dogovorili za 5-dnevni rok za odpravo kršitve oziroma za sporazumno rešitev, do česar ni prišlo, zato je tožbo, vloženo 17.6.2008, potrebno šteti za pravočasno v smislu 2. odstavka 204. člena ZDR.

Neutemeljen je tudi zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi družbi M. d.o.o. z odjavo iz zavarovanja. Za rešitev tega individualnega delovnega spora namreč navedeno ni odločilno dejstvo, saj ne gre za spor o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri družbi M. d.o.o., temveč za uveljavitev obstoja delovnega razmerja pri drugo toženi stranki oziroma delodajalcu prevzemniku. Tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti.

Ker torej niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija in tudi ne razlogi, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar le-teh pritožbeno sodišče ni štelo za potrebne za odločitev o pritožbi (1. odstavek 155. člena ZPP). Zato je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Do pritožbenih navedb, ki za rešitev obravnavanega spora niso odločilne, se pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni posebej opredeljevalo.