Jedro

Odločba z dne 29. 3. 2010 je nesporno obsodilna sodba, odločba z dne 16. 2. 2012 pa je bila, upoštevajoč vsebino odločitve in določen posebni pogoj v predhodni pogojni obsodbi, izdana v postopku za preklic pogojne obsodbe. Ne glede na to, da slednja ni obsodilna sodba, je bila vendarle izdana v z obsodilno sodbo neposredno povezanim posebnim kazenskim postopkom za preklic pogojne obsodbe, ki je namenjen preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj.

V konkretnem primeru se torej izvršilno sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče. Razlog za ureditev, kot izhaja iz 14. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je varovanje avtoritete kazenske obsodilne sodbe; ugotovitev v kazenski obsodilni sodbi, doseženih v postopku, ki izhaja iz načela materialne resnice, naj ne bi bilo več mogoče postavljati pod vprašaj v nobenem drugem kasnejšem postopku.

To pomeni, da odločitev izvršilnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe, ob smiselni uporabi zgoraj citirane določbe pa tudi ne z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za (s pogojno obsodilno sodbo neposredno povezano) odločbo izdano v postopku za preklic pogojne obsodbe.

V izvršilnem postopku je mogoče le materialnopravno pobotanje, da lahko pride do pobotanja, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, in sicer morata biti terjatvi vzajemni, istovrstni in zapadli (311. člen OZ). Teorija in sodna praksa sta k tem trem pogojem dodali še likvidnost terjatve, pri čemer je obveljalo stališče, da je terjatev nelikvidna, če je sporna, če še ni določena ali če je zanjo očitno, da ne obstaja. OZ pa v 316. členu določa tudi primere, ko je pobot izključen, med drugim s pobotom ne more prenehati terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja (5. točka 316. člena OZ). V teoriji se je sicer izoblikovalo stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna in je pobot tudi za take terjatve mogoč, vendar le pod pogojem, da se stranki o pobotanju sporazumeta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v točki I. izreka spremeni tako, da se ugovor zavrne, v delu točke III. izreka, v katerem je bilo upniku naloženo plačilo dolžnikovih stroškov ugovornega postopka v višini 280,00 EUR, pa se spremeni tako, da dolžnik te stroške krije sam.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. Ugovoru dolžnika z dne 25. 7. 2018 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 1782/2018 z dne 12. 7. 2018 se ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne, razveljavijo se opravljena dejanja in postopek ustavi.

II. Predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 23. 8. 2018 se zavrže. III. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 280,00 EUR stroškov ugovornega postopka. V presežku se stroškovni predlog dolžnika v ugovornem postopku zavrne.

IV. Dolžnik sam nosi stroške vloge z dne 2. 10. 2018 in stroške predloga za odlog z dne 23. 8. 2018. 2. Proti točki I. izreka, točki III. izreka pa v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo stroškov, se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne in odloči o stroških izvršilnega postopka tako, da je dolžnik dolžan sam nositi stroške ugovornega postopka, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril dolžnik po pooblaščenki. Nasprotuje pritožbenim navedbam upnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, upniku pa naloži povrnitev dolžnikovih stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. S sklepom o izvršbi z dne 12. 7. 2018 je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zapadlih neplačanih preživnin za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2009 v skupnem znesku 7.170 KM oziroma 3.666,02 EUR, in sicer na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Občinskega sodišča v Cazinu opr. št. P-159/04 z dne 29. 12. 2006 v zvezi s sklepom Občinskega sodišča v Cazinu opr. št. P-159/04 z dne 7. 9. 2007. 7. Dolžnik je v ugovoru navajal, da od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2009 preživnine ni plačeval, da jo je začel plačevati šele od sredine leta 2010 dalje in sicer po vrstnem redu, kot je katera zapadla v plačilo, saj je bilo med strankama odprtih več istovrstnih obveznosti in plačila niso zadostovala za vse zapadle obveznosti, stranki pa se tudi nista sporazumeli o vrstnem redu vračunavanja, niti ga dolžnik ni določil ob izpolnitvi. Iz k ugovoru priloženih kopij plačilnih nalogov je razvidno, da je od leta 2010 do 2017 plačal 8.270,24 EUR in je torej v celoti poravnal vse svoje obveznosti, ki jih izterjuje upnik. Navedel je še, da je upnik 19. 8. 2016 postal polnoleten, s čimer je prenehala obveznost plačevanja preživnine, kljub temu pa je po tem skupaj plačal še 860,00 EUR, ker je plačeval zaostalo preživnino. Če pa bi sodišče ocenilo, da je plačeval tekoče obveznosti, pa naj upošteva, da je upniku teh 860,00 EUR plačal neutemeljeno, po polnoletnosti, zaradi česar je bil upnik neupravičeno obogaten in dolžnik ta znesek uveljavlja v pobot. 8. V odgovoru na ugovor je upnik navedel, da se dolžnikova predložena dokazila o izpolnjevanju preživninskih obveznosti nanašajo na obdobje od junija 2010 dalje ter se v zvezi z vračunavanjem plačil skliceval na pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Bihaću št. 17 0 K 016217 10 K z dne 29. 3. 2010, s katero je bila dolžniku za kaznivo dejanje izmikanja plačevanja preživnine izrečena pogojna obsodba in določena kazen 8 mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo ter mu naloženo redno plačevanje (tekoče) preživnine v mesečnem znesku 120 KM in še, da je dolžan v roku enega leta poravnati tudi vse zaostale zneske preživnine. Dalje pa je bil dolžniku s pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Bihaću št. 17 0 K 016217 10 K 2 z dne 16. 2. 2012 določen nov rok za plačilo zaostalih obrokov preživnine, iz obrazložitve pa je razvidno, da dolžnik poravnava tekoče preživnine od junija 2010, česar zakonita zastopnica tedaj še mladoletnega upnika ni osporavala. Meni, da sta se upnik in dolžnik sporazumela, da je bila z nakazili od junija 2010 dalje plačana tekoča preživnina in da ni plačeval zaostalega dolga, na ta način se je dolžnik namreč izognil zaporni kazni, zato je glede vrstnega reda vračunavanja treba upoštevati sporazum strank in skladno s prvim odstavkom 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteti, da je dolžnik z nakazili preživnine od junija 2010 dalje izpolnjeval samo tekoče preživninske obveznosti. Glede nakazil preživnin po polnoletnosti upnika, pa je navedel, da jih je dolžnik izvrševal na bančni račun matere upnika, ki po polnoletnosti upnika ni bila več njegova zakonita zastopnica, zato so bila vsa ta nakazila v skupnem znesku 860,00 EUR nakazila tretji osebi. Zastopnik upnika bi moral zato predhodno pridobiti izjavo upnika, skladno z 280. členom OZ, ali šteje ta nakazila za delno izpolnitev preživninskih obveznosti in katerih.

9. V vlogi z dne 19. 7. 2019 je dolžnik vztrajal, da je s plačili od leta 2010 dalje poravnaval obveznosti po vrstnem redu, kot je katera zapadla v plačilo in da se stranki nista sporazumeli o vrstnem redu vračunavanja, dolžnik pa tega tudi ni določil ob izpolnitvi. Nasprotuje navedbam upnika, da naj bi sporazum strank o drugačnem vrstnem redu poplačila zapadlih obveznosti izhajal iz sodbe Občinskega sodišča v Bihaću, saj takšna odločba ne more predstavljati sporazuma strank, ker upnik ni bil stranka tega postopka. Tudi če bi sodišče sledilo stališču upnika, da naj bi iz obrazložitve sodbe sodišča v Bihaću izhajalo, „da dolžnik poravnava zneske tekoče preživnine od junija 2010“, to ne dokazuje, da plačila od leta 2010 dalje dejansko predstavljajo plačilo tekočih in ne zapadlih preživnin. Dolžnik se je ne glede na sodbo v Bihaću lahko sam odločil in se tudi je, katere preživnine bo poravnal s svojimi plačili - tekoče ali zapadle, in ker med strankama ni bilo nobenega sporazuma oziroma obvestila o drugačnem vrstnem redu vračunavanja plačil, se je odločil, da bo v izogib povečevanju dolga najprej poravnal zapadle preživnine po vrstnem redu zapadlosti in preprečil povečevanje zneska zamudnih obresti. Da je dolžnik s plačili od leta 2010 dalje plačeval zapadle preživnine za obdobje do leta 2010, pa dokazuje tudi zapisnik o zaslišanju dolžnika kot osumljenca na Policijski postaji Cazin, BIH z dne 24. 9. 2018, zaradi suma storitve kaznivega dejanja izogibanja preživljanju, kjer se mu očita, da naj preživnine za sina ne bi plačeval v obdobju od 29. 3. 2010 dalje. Meni, da to dokazuje, da je preživninske obveznosti do upnika, ki so predmet tega izvršilnega postopka, poravnal, kar očitno priznava tudi upnik, glede na to, da se omenjena ovadba nanaša na obdobje od 29. 3. 2010 dalje.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na zaključek, da upnik ni uspel dokazati obstoja dogovora med strankama o vračunavanju delnih plačil, dolžnik pa nesporno ni izkoristil svoje pravice določiti vrstni red vračunavanja ob izpolnitvi, zato je na podlagi drugega odstavka 287. člena OZ1 sklenilo, da je dolžnik s svojimi delnimi plačili v višini 8.505,28 EUR poravnaval najprej najstarejše zapadle preživninske obveznosti, to pa so ravno tiste, za izterjavo katerih je bil izdan sklep o izvršbi.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšna odločitev in razlogi zanjo napačni. V konkretnem primeru je treba namreč smiselno uporabiti določbo 14. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

12. Upnik se je v odgovoru na ugovor skliceval na sodbo Občinskega sodišča v Bihaću z dne 29. 3. 2010, s katero je bila dolžniku za kaznivo dejanje izmikanja plačevanja preživnine izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen 8 mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo ter mu naloženo redno plačevanje (tekoče) preživnine v mesečnem znesku 120 KM in še, da je dolžan v roku enega leta poravnati vse zaostale zneske preživnine. Dalje pa je bil dolžniku s pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Bihaću z dne 16. 2. 2012 določen nov rok za plačilo zaostalih obrokov preživnine, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da dolžnik poravnava tekoče preživnine od junija 2010, česar zakonita zastopnica tedaj še mladoletnega upnika ni nasprotovala. Sicer drži, kot opozarja dolžnik v vlogi z dne 19. 7. 2019, da ti odločbi nista bili priznani v slovenskem pravnem redu2 in da nista bili predloženi v overjenem prevodu, vendar pa to niti ni pomembno. Odločilno namreč je, da dolžnik v vlogi z dne 19. 7. 2019 sploh ni prerekal upnikovih navedb iz odgovora na ugovor glede vsebine teh odločb. Tako je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med strankama nesporno (četrti odstavek na šesti strani izpodbijanega sklepa), da je bilo dolžniku s sodbo Občinskega sodišča v Bihaću z dne 29. 3. 2010 naloženo redno plačevanje tekoče preživnine v mesečnem znesku 120 KM in da obrazložitev sodbe Občinskega sodišča v Bihaću z dne 16. 2. 2012 vsebuje zapis, po katerem dolžnik s plačili poravnava zneske tekoče preživnine od junija 2010. Odločba z dne 29. 3. 2010 je nesporno obsodilna sodba, odločba z dne 16. 2. 2012 pa je bila, upoštevajoč vsebino odločitve in določen posebni pogoj v predhodni pogojni obsodbi, izdana v postopku za preklic pogojne obsodbe. Ne glede na to, da slednja ni obsodilna sodba, je bila vendarle izdana v z obsodilno sodbo neposredno povezanim posebnim kazenskim postopkom za preklic pogojne obsodbe, ki je namenjen preverjanju, ali je obsojenec izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj.

13. V konkretnem primeru se torej izvršilno sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče. Razlog za ureditev, kot izhaja iz 14. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je varovanje avtoritete kazenske obsodilne sodbe; ugotovitev v kazenski obsodilni sodbi, doseženih v postopku, ki izhaja iz načela materialne resnice, naj ne bi bilo več mogoče postavljati pod vprašaj v nobenem drugem kasnejšem postopku. Ker se v dveh postopkih odloča o dveh različnih pravnih posledicah, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, je izvršilno sodišče v kasnejšem postopku vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju, in teh dejstev ne sme ugotoviti drugače oziroma toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.3 To pomeni, da odločitev izvršilnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe, ob smiselni uporabi zgoraj citirane določbe pa tudi ne z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za (s pogojno obsodilno sodbo neposredno povezano) odločbo izdano v postopku za preklic pogojne obsodbe.

14. Kot je že bilo navedeno zgoraj, je bil dolžniku s sodbo Občinskega sodišča v Bihaću z dne 16. 2. 2012 določen nov rok za plačilo zaostalih obrokov preživnine, v obrazložitvi pa ugotovljeno, da dolžnik poravnava zneske tekoče preživnine od junija 2010. Očitno se je že tedaj presojalo dejansko vprašanje vrstnega reda vračunavanja plačil, ki so bila izvedena od junija 2010 dalje, izvršilno sodišče pa je, glede na zgoraj pojasnjeno, na te ugotovitve vezano. S plačili od junija 2010 dalje je torej dolžnik poravnaval tekoče preživnine in ne zapadlih zneskov preživnin za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2009, kot to uveljavlja v ugovoru.

15. Dolžnik, zastopan po pooblaščenki, _navaja, da se je ne glede na sodbo v Bihaću lahko sam odločil,_ katere preživnine bo poravnal in da se je odločil, da bo v izogib povečevanju dolga najprej poravnal zapadle preživnine po vrstnem redu zapadlosti.

16. T_akšne trditve, ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, višje sodišče nikakor ne sprejema_. Najprej, _(implicite_) pomenijo popolno nespoštovanje sprejete odločitve sodišča – tako sodišča v BiH kot končno tudi slovenskega sodišča, nato pa tudi, da dolžnik trditve prilagaja potrebam vsakokratnega postopka (tega privilegija upnik – preživninski upravičenec nima, saj gre za vprašanje lastnega preživetja in ne za neko terjatev iz npr. naslova poslovnega razmerja). Drugič, pritožnik pri tem ne trdi (še manj izkaže), da je enako navajal oziroma uveljavljal tudi v postopku izdaje odločbe z dne 16. 2. 2012 (višje sodišče ponovno poudarja to, kar vseskozi poudarja tudi upnik: v postopku preklica pogojne obsodbe), pa tamkajšnje sodišče temu ni sledilo. Prav tako tudi ne pojasni, kdaj naj bi sprejel takšno odločitev – časovno pomemben mejnik je čas izpolnitve, ne pa vsakokratna procesna situacija. Vezanosti sodišča na ugotovitev, da je dolžnik s plačili od junija 2010 dalje poravnaval tekoče preživnine, pa tudi ne morejo spremeniti navedbe, da je bil dolžnik 24. 9. 2018 (zgolj) zaslišan zaradi suma storitve kaznivega dejanja izogibanja preživljanju, kjer se mu očita, da naj preživnine za sina ne bi plačeval v obdobju od 29. 3. 2010. 17. Višje sodišče ponovno poudarja, da vse navedeno pokaže le to, da dolžnik svoje navedbe prilagaja potrebam posameznih sodnih postopkov (v BiH, da se izogne kazni zapora, v Sloveniji, da se izogne plačilu preživnine), upnik pa manevrira med vsemi temi dolžnikovimi poskusi izogniti se plačilu (celotne) preživninske obveznosti in išče način, kako priti do svoje preživnine. V tak položaj preživninski zavezanec (oče) preživninskega upravičenca (sina) ne bi smel nikoli postaviti. Vsekakor pa takemu ravnanju ne misli nuditi pravnega varstva to sodišče. 18. Glede na vse pojasnjeno so neutemeljene dolžnikove ugovorne navedbe, da je s plačili, ki jih je izvrševal od junija 2010 dalje, poravnaval že zapadle preživnine za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2009, ki jih upnik izterjuje v tem izvršilnem postopku, zato ugovorni razlog prenehanja terjatve iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ni podan. Ker je bilo ugotovljeno, da je dolžnik s plačili od junija 2010 dalje plačeval tekoče preživnine, dolžnik pa je v ugovoru navedel, da naj v tem primeru sodišče upošteva, da je upniku po njegovi polnoletnosti dne 19. 8. 2016 plačal še 860,00 EUR, zaradi česar je bil upnik neupravičeno obogaten in ta znesek uveljavlja v pobot, se je sodišče v nadaljevanju opredelilo tudi do tega ugovornega razloga.

19. V izvršilnem postopku je mogoče le materialnopravno pobotanje, da lahko pride do pobotanja, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, in sicer morata biti terjatvi vzajemni, istovrstni in zapadli (311. člen OZ). Teorija in sodna praksa sta k tem trem pogojem dodali še likvidnost terjatve, pri čemer je obveljalo stališče, da je terjatev nelikvidna, če je sporna, če še ni določena ali če je zanjo očitno, da ne obstaja. OZ pa v 316. členu določa tudi primere, ko je pobot izključen, med drugim s pobotom ne more prenehati terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja (5. točka 316. člena OZ). V teoriji4 se je sicer izoblikovalo stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna in je pobot tudi za take terjatve mogoč, vendar le pod pogojem, da se stranki o pobotanju sporazumeta. Navedeni pogoj v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj iz upnikovega odgovora na ugovor ne izhaja, da bi se upnik s takim pobotanjem strinjal. Pogoji za prenehanje terjatve na podlagi pobota tako niso podani in je ugovor dolžnika tudi v tem delu neutemeljen.

20. Ker ni podan nobeden od uveljavljanih ugovornih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbi upnika na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo in sklep v točki I. izreka spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških v točki III. izreka v delu, v katerem je bilo upniku naloženo plačilo dolžnikovih stroškov ugovornega postopka v višini 280,00 EUR. Dolžnik z ugovorom ni uspel, zato ni mogoče šteti, da mu je upnik stroške, ki so mu nastali v ugovornem postopku, povzročil neutemeljeno (prim. šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika tudi v tem delu ugodilo in točko III. izreka sklepa v delu, v katerem je bilo upniku naloženo plačilo dolžnikovih stroškov, spremenilo tako, da dolžnik te stroške krije sam.

21. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 287. člen OZ določa: Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi (prvi odstavek). Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (drugi odstavek). O uporabi slovenskega zakona in pravne teorije višje sodišče posebej ne bo zavzemalo stališča, ker zaradi zavzetega stališča to ni več potrebno, opozarja le, da se nakazuje uporaba prava države upnika. 2 To bi bilo pomembno le, če bi v tem postopku predstavljali izvršilni naslov. Izvršilni naslov je citirana sodba sodišča v Cazinu, ki je priznana kot pravno veljavna v RS s sklepom Okrožnega sodišča, I R 6/2016 z dne 28. 4. 2017. 3 Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem; 1. knjiga, komentar k členu 14, str. 139 in naslednje. 4 Glej Juhart v: Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 406 in 407.