Jedro

Tožena stranka se je pri presoji prvega pogoja za omejitev gibanja oprla na ugotovitev, da je bilo tožniku v Centru za tujce omejeno gibanje na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2243-2/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 (povzetek je razviden iz 2. in 5. točke obrazložitve te sodbe). Ta odločba pa je že bila predmet sodne presoje v zadevi I U 665/2024, v kateri je sodišče s sodbo z dne 9. 4. 2024 ugodilo tožbi, odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2143-4/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek.

Potrebnost izdaje začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Poleg tega je SEU že večkrat sprejelo stališče, da mora biti mora biti prosilec (tožnik) takoj izpuščen, ko pogoji za zakonitost pridržanja niso več izpolnjeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-71/2022/29 (1221-07) z dne 10. 4. 2024, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe in sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-71/2022/29 (1221-07) z dne 10. 4. 2024.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožniku omejila gibanje, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni od 8. 4. 2024 od 14.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 8. 7. 2024 do 14.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik 7. 1. 2022 v Republiki Sloveniji prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, vendar je bil postopek zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma ustavljen s sklepom z dne 17. 1. 2022. Dne 9. 1. 2023 je bil tožnik v dublinskem postopku vrnjen iz Zvezne republike Nemčije v Republiko Slovenijo, kjer je 12. 1. 2023 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 24. 10. 2023. Do 28. 3. 2024 je bil tožnik nameščen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (zavod) na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 21693/2023 z dne 26. 6. 2003, s katero mu je bila poleg kazni zapora v času trajanja enega leta, izrečena tudi stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Po izpustitvi iz zavoda je bil tožnik z odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2243-2/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 nameščen v Center za tujce, dne 2. 4. 2024 pa je podal namero za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (zahtevek) je tožnik vložil 8. 4. 2024. 3. V nadaljevanju tožena stranka povzema vsebino zapisnika o vložitvi navedenega zahtevka. Na vprašanje uradne osebe, ali ima nova dejstva oziroma dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, je tožnik odgovoril nikalno. Izjavil je, da ima nova dejstva oziroma dokaze, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, vendar jih ni mogel navajati že v prvem postopku, ker ga je bilo strah. V Gambiji je bil ogrožen zaradi težav, o katerih je govoril že prej, in zato, ker je biseksualec. Za to je izvedela tudi njegova družina, ki se je zelo razjezila, zato je tožnik moral zapustiti državo. Starša sta bila ubita leta 2014 ali 2015. Tožnik se ne spomni, kdaj so se začele njegove težave s spolno usmerjenostjo. Očetova prva žena je s pomočjo črne magije ubila tožnikovega očeta in njegovo drugo ženo (tožnikova mati). Tožnik ima šest stricev, s katerimi so živeli skupaj na družinskem posestvu, eden od teh pa mu je grozil, da mu bo storil kaj hudega, če ne bo prenehal s tem, kar je počel. Tožnik je bil star 14 ali 15 let, ko je ugotovil, da je biseksualno usmerjen. To so ugotovili tudi njegovi strici, saj so ga zalotili med spolnim odnosom s fantom. Tožnik se ne spomni, kdaj se je to zgodilo, ve pa, da je državo zapustil pred osmimi leti. Na vprašanje uradne osebe, zakaj tega ni navedel že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, je tožnik pojasnil, da ga je bilo zelo strah govoriti o tem, če v Afriki s kom govoriš o tem, te sovražijo, zato je takrat govoril o težavah, ki jih je imel z družino. Poleg tega je družina že od starega očeta naprej muslimanska, vendar sam ni nikoli živel kot musliman. Ne praznuje ramazana, zato ga je mama večkrat pretepla. Stric mu je rekel, naj zapusti Gambijo, da se bo rešil, saj bi ga družina sicer ubila. Lahko bi ga ubil tudi kdo drug na ulici, če bi se slučajno izvedelo, da je biseksualec. Na vprašanje uradne osebe, zakaj tudi teh razlogov ni navajal v prvem postopku, je tožnik pojasnil, da ga je bilo strah govoriti o veri, ker je tudi v Sloveniji veliko muslimanov. Sedaj ne veruje več v nobeno vero, le v človečnost. 4. Po vloženem zahtevku je bil tožniku istega dne (8. 4. 2024) ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Tožnik je najprej pojasnil, da je namero za vložitev zahtevka podal šele šest dni po nastanitvi v Centru za tujce, saj mu je informacije o tem dal šele inšpektor. V Center za tujce je prišel v četrtek, v petek in ponedeljek pa je bil praznik. V torek je pred inšpektorjem napisal izjavo. Inšpektor mu je rekel, da jo bo predal naprej naslednji dan, ker je bilo že prepozno. Na vprašanje uradne osebe, zakaj namere za vložitev zahtevka ni podal že v času prestajanja zaporne kazni, je tožnik odgovoril, da je dobil seznam odvetnikov, vendar ga je izgubil, zato odvetnika ni mogel poklicati. Ker ni vedel, kako naj postopa, je čakal, kaj se bo zgodilo. Bil je v zaporu, dostopa do interneta pa ni imel. Ni mu prišlo na misel, da bi vzpostavil stik s socialnimi delavci, da bi mu pomagali pri tem, saj je mislil, da za to ne bodo imeli časa. Na vprašanje uradne osebe, zakaj po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite ni podal namere za vložitev ponovne prošnje oziroma zahtevka, je tožnik odgovoril, da mu to ni prišlo na misel. Socialni delavec je sicer bil v zaporu, vendar je tožnik mislil, da je to socialni delavec za zapor in ne tak, kot je v azilnem domu. Tožniku tudi ni prišlo na misel, da bi poskušal stopiti v stik s pristojnim organom glede možnosti vložitve ponovne prošnje. To je nameraval storiti po izpustitvi iz zapora. Nameraval je tudi klicati odvetnika, da bi se pritožil zoper dveletno deportacijo, vendar ta pritožba ni bila sprejeta. Na poziv uradne osebe, naj pojasni, kako je vedel, da lahko v Centru za tujce zaprosi za mednarodno zaščito, v zaporu pa mu to ni prišlo na misel, je tožnik navedel, da je v zaporu že vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, vendar mu ni prišlo na misel, da bi se za pomoč obrnil na socialnega delavca. Ko je prejel odločbo, glede katere je imel pravico do pritožbe, ni pomislil, da bi o tem govoril s socialnim delavcem ali da bi se o tem pozanimal pri komerkoli od zaposlenih, ki bi ga nato lahko usmerili k pravi osebi, saj je bil prvič v življenju zaprt in je razmišljal samo o tem, kako bo prišel na svobodo. Na vprašanje uradne osebe, kako to, da je kmalu po prihodu v Center za tujce zaprosil za mednarodno zaščito, v zaporu pa mu to ni prišlo na misel, je tožnik odgovoril, da se je v zaporu boril za svoje življenje, ko je prišel v Center za tujce, pa ni imel kaj početi. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker je moral nekaj narediti za svoje življenje in je to postala njegova prednostna naloga.

5. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnik šele po šestih dneh bivanja v Centru za tujce na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2243-2/2024/1 (3J651-007), ki je bila izdana na podlagi navedene sodbe, izrazil namero za ponovno vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko storil že veliko prej. Njegov prvi postopek za priznanje mednarodne zaščite je bil namreč pravnomočno končan 13. 11. 2023, zoper to odločitev pa ni vložil tožbe, čeprav je imel to možnost. Sam je namreč izjavil, da je z odločitvijo prejel tudi seznam odvetnikov, na katere bi se lahko obrnil, poleg tega je pojasnil, da je že v času bivanja v zaporu vedel, da lahko ponovno izrazi namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, ker ni vedel, kako naj postopa. Tožena stranka ni sledila tožnikovim pojasnilom, saj je tožnik v Centru za tujce brez težav izrazil svojo namero tamkajšnjemu uslužbencu, kar bi lahko, če je za to možnost vedel že v času prestajanja zaporne kazni, storil tudi s pomočjo kateregakoli uslužbenca v zavodu. Tožnik bi torej od 13. 11. 2023 dalje, ko je bil njegov postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno končan, lahko kadarkoli izrazil namen ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. To je storil šele, ko je bil po prestani zaporni kazni izpuščen iz zavoda in na podlagi navedene odločbe nameščen v Center za tujce, saj je takrat postalo jasno, da ne bo izpuščen na prostost, ampak se bo izvršila stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije. Po mnenju tožene stranke bi tožnik, če bi se res bal vrnitve v Republiko Gambijo, zagotovo že v času prestajanja zaporne kazni iskal rešitve, da bi naredil nekaj za svoje življenje, tudi v smeri, da bi ponovno sprožil postopek za priznanje mednarodne zaščite ali da bi vsaj vložil tožbo zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

6. S tem, ko je imel tožnik že od 13. 11. 2023 dalje več kot očitno možnost podati namero za vložitev zahtevka, je izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožniku je bilo torej skoraj pet mesecev znano, da je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnjena, razlogi za vložitev zahtevka pa so prav tako obstajali že bistveno prej. Zanje je namreč vedel, še preden je zapustil izvorno državo, torej tudi v času trajanja prvega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

7. Tožena stranka pojasnjuje, da lahko skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZ-1 vlagatelj izrazi namero pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo. Če bi tožnik izrazil svojo namero socialni službi oziroma drugim zaposlenim v zaporu, bi zagotovo obvestili policijo, ki bi nato opravila predhodni postopek in o tem obvestila pristojni organ. V zvezi s tožnikovim pojasnilom, da je namero izrazil šele šesti dan v Centru za tujce, ker je bil v petek in ponedeljek praznik in je s policijskim inšpektorjem govoril šele v torek, tožena stranka pojasnjuje, da bi lahko tožnik namen podati prošnjo izrazil vsaj ob izpustu iz zapora, ko ga je 28. 3. 2024 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto in ga nastanila v Center za tujce. Tožena stranka zato ni sledila tožnikovim navedbam, da je hotel vložiti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito oziroma zahtevka po izpustitvi iz zapora, saj je bil že pred nastanitvijo v Center za tujce v stiku s policijo, poleg tega to ni bila njegova prva namera za vložitev prošnje, kar pomeni, da mu je bil postopek dobro znan.

8. Glede na navedene okoliščine vložitve zahtevka (tožnik je zahtevek vložil šele šesti dan po nastanitvi v Center za tujce, čeprav je bil več mesecev v zaporu in bi to vsekakor lahko storil takrat; postopek mednarodne zaščite je bil tožniku že poznan) tožena stranka utemeljeno sklepa, da je tožnik to storil samo zato, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Tožnik je imel dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, zato takšno ravnanje kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Tožena stranka poudarja, da tudi dejstvo, da je tožnik razloge za priznanje mednarodne zaščite očitno poznal že v času odločanja v prvem postopku, vendar jih ni navajal, ker naj bi se bal, kako so v Republiki Sloveniji obravnavani biseksualci, kaže na to, da je zahtevek podal zaradi oviranja postopka odstranitve. Za razloge, zaradi katerih je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je namreč vedel že v času bivanja v Republiki Gambiji, poleg tega je bil pred postopkom in vsakim razgovorom seznanjen z zaupnostjo postopka in z opozorilom, da mora navesti vse razloge, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo.

9. Tožena stranka je preverjala še možnost izreka milejšega ukrepa (pridržanje na območju azilnega doma). Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, tožena stranka ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku.

10. S sklicevanjem na prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1 je tožena stranka, glede na to, da je bila tožniku z navedeno sodbo izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje enega leta in da je tožnik namero za vložitev zahtevka izrazil šele, ko je bil skladno z navedeno sodbo v postopku vračanja, čeprav bi to lahko storil že bistveno prej, torej ugotovila, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, zato bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma povsem neučinkovita. Po vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka bi bil tožnik nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, če bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev in vlagateljev namer, naloge varovanja namreč opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov. S povzemanjem 45. člena ZZasV-1, ki določa ukrepe varnostnika1, in 51. člena2 tega zakona tožena stranka ugotavlja, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, da bi bilo možno policijsko posredovanje. Tožnik tako lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Glede na dolgoletne izkušnje in statistike je tožena stranka ugotovila, da ni učinkovit ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce, saj je večina pridržanih oseb to območje samovoljno zapustila preko kovinske ograje ob odsotnosti varnostnika ali skozi glavni vhod. Učinkovit nadzor oseb v azilnem domu je še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer.

_Tožbene navedbe_

11. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

12. Iz tožbenih navedb je razvidno, da izrečeni ukrep pomeni poseg v človekovo osebno svobodo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Standard nezmožnosti učinkovite uporabe manj prisilnega ukrepa od pridržanja je uporabljiv, ko tožena stranka najprej pravilno ugotovi, da je pri tožniku izkazana znatna begosumnost. 13. Tožnikove subjektivne okoliščine niso v zadostni meri pojasnjene s tem, da tožena stranka utemeljuje njegovo izjemno begosumnost, da mu je bilo štiri mesece v zaporu znano, da je dobil negativno odločitev glede prošnje za mednarodno zaščito, da je v maternem jeziku prejel listo svetovalcev in se ni potrudil poiskati pravno pomoč za vložitev pravnega sredstva. Tožnik poudarja, da ne razume slovenskega azilnega sistema in pravnih postopkov ter da je v zaporu mislil, da tamkajšnja socialna služba opravlja drugačno delo kot socialni delavci v azilnem domu. V osebni stiski je bil že zaradi bivanja na Dobu in ni dobro razumel odločbe in nadaljnjega postopka, list z imeni svetovalcev za begunce je založil, zato ni pomislil na svoje pravice v okviru azilnega prava. Sicer je vedel, da ni bilo prav, kar se mu je dogajalo v izvorni državi, vendar zapor zanj ni predstavljal varnega okolja, v katerem bi lahko pojasnil uslužbencem, zakaj želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito (zaradi spolne usmerjenosti kot razloga za preganjanje na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini). V zvezi z očitkom, da razloga preganjanja ni navajal v predhodnem postopku, tožnik zatrjuje, da prihaja iz drugačnega kulturnega okolja, ki ne sprejema drugih oblik spolne identitete, zato kljub zaupnosti postopka ni razumel koncepta varnosti pri podaji prošnje v Republiki Sloveniji. Tožnik je dne 28. 3. 2024 v zgodnjih jutranjih urah, ko je bil odpeljan iz zavoda na Policijsko postajo v Novo mesto, le spremljal postopek nastanitve v Center za tujce, ki pa ga ni razumel in ni dojel, da bi lahko tudi takrat podal namero. Tudi v Centru za tujce so mu uslužbenci povedali, naj počaka na torek 2. 4. 2024. 14. Presoja pravočasnosti vložitve zahtevka se opravi v okviru postopka s ponovno prošnjo in ne v postopku omejitve gibanja. Zato ni mogoče preizkusiti obrazložitve, da je tožnik namerno čakal skoraj do šest dnevne nastanitve v Centru za tujce, ko naj bi doumel, da naj bi bil deportiran v svojo izvorno državo in nato podal zahtevek. Tožena stranka ni navedla, zakaj je bilo čakanje tožnika evidentno.

15. Poleg tega v obravnavani zadevi niso kumulativno izpolnjeni pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je izrekla ukrep na podlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II3, skladno s katero se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril, ki jih ZMZ-1 po tožnikovem mnenju nima. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik vložil zahtevek samo zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, da je šele po seznanitvi z odločbo o nastanitvi (po šestih dneh v Centru za tujce) podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Ugotovitev, da je imel tožnik možnost podaje namere že med prestajanjem pripora od dneva pravnomočnosti odločitve o prvi prošnji je le eden od zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa ni istoveten s pojmom "objektivnih kriterijev", ki morajo biti določeni v zvezi z drugim pogojem, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal le zato, da bo zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.

16. V zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša zopet omejitev osebne svobode. Je žalosten in meni, da se mu z izrečenim ukrepom zgodila krivica. Zaveda se sicer, da mu je odrejena kazenska sankcija izgona tujca, vendar trdi, da bo v Azilnem domu počakal do konca postopka za mednarodno zaščito. Z izrečenim ukrepom je bila kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

_Odgovor na tožbo_

17. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Izpostavlja, da presoja sorazmernosti ni bila opravljena le na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostjo izvajanja ukrepov, ampak tudi na podlagi tožnikovega preteklega ravnanja.

_Dokazni postopek_

18. Na glavni obravnavi je sodišče v dokaznem postopku pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, prilogo A3 sodnega spisa, listine spisa I U 665/2024 in zaslišalo tožnika.

19. Iz tožnikovih trditev na glavni obravnavi je še razvidno, da je bila odločba o omejitvi gibanja po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), na kateri temelji izpodbijani sklep, odpravljena, kar je razvidno tudi iz odločbe o odreditvi omejitve gibanja z dne 17. 4. 2024 (priloga A3 spisa). Tožena stranka tem tožnikovim trditvam ni nasprotovala.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

20. Tožba je utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 22. Za obstoj razloga za pridržanje na podlagi navedene zakonske določbe morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) da je bilo prosilcu pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali zaradi izvršitve stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, in (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

23. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je tožena stranka pri presoji prvega pogoja za omejitev gibanja oprla na ugotovitev, da je bilo tožniku v Centru za tujce omejeno gibanje na podlagi odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2243-2/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 (povzetek je razviden iz 2. in 5. točke obrazložitve te sodbe). Ta odločba pa je že bila predmet sodne presoje v zadevi I U 665/2024, v kateri je sodišče s sodbo z dne 9. 4. 2024 ugodilo tožbi, odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2143-4/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek. Navedeno je razvidno tudi iz prvega odstavka obrazložitve odločbe, s katero je tožena stranka 17. 4. 2024 tožniku na podlagi ZTuj-2 ponovno omejila gibanje na prostore Centra za tujce (priloga A3 spisa).

24. Na táko presojo ne vpliva primerjava opravilnih številk navedenih odločb Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto, iz katerih je razvidno, da se (opravilni številki) razlikujeta v dveh številih v začetnem delu ("2243-2" v izpodbijanem sklepu in "2143-4" v zadevi I U 665/2024), in dejstvo, da je tožnikov priimek v zadevi I U 665/2024 zapisan drugače ("Kaba" in ne "Kabba"), saj se je tožena stranka strinjala z ugotovitvijo, da se tako zadeva I U 665/2024 kot tudi izpodbijani sklep v zadevi I U 753/2024 nanašata na isto odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto, iz dejanskega stanja obravnavane zadeve pa tudi ni razvidno, da bi bilo tožniku izdanih več tovrstnih odločb po ZTuj-2.4 Glede na navedeno je treba razliko v opravilnih številkah pripisati slabo čitljivemu ročnemu zapisu opravilne številke na izpodbijani odločbi v zadevi I U 665/2024 (v prilogi A2 spisa I U 665/2024 je fotografija odločbe), v kateri je sodišče sledilo s tem povezani tožnikovi opredelitvi izpodbijanega upravnega akta.

25. Iz v izpodbijanem sklepu povzetega procesnega dejanskega stanja je sicer razvidno, da je začel izpodbijani sklep učinkovati pred izdajo sodbe v zadevi I U 665/2024 (odpravljena je bila 10. 4. 2024), torej ko je uradna oseba tožene stranke 8. 4. 2024 tožniku ustno naznanila obravnavani ukrep omejitve gibanja. Vendar pa je treba upoštevati stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 8. 11. 2022 v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21, _"da mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje zakonitosti pridržanja. V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje. Prav tako mora imeti možnost upoštevati dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba. Poleg tega mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno. Pooblastila, ki jih ima v tem okviru nadzora, nikakor ne morejo biti omejena le na elemente, ki jih predloži upravni organ"_ (87. točka obrazložitve). Navedena stališča SEU pomenijo, da je moralo sodišče v obravnavani zadevi upoštevati učinke sodbe v zadevi I U 665/2024, torej da ni več podan prvi pogoj za omejitev tožnikovega gibanja.

26. Ob takih okoliščinah, ko je odpadel prvi od dveh kumulativno določenih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (glej 22. točko obrazložitve te sodbe), saj je sodišče s sodbo I U 665/2024 z dne 9. 4. 2024 odpravilo odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2143-4/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024 in vrnilo zadevo istemu organu v ponoven postopek, pa obravnavani ukrep omejitve tožnikovega gibanja ni več zakonit in omejitev gibanja na tej zakonski podlagi ni dovoljena.

27. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

**K II. točki izreka:**

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

30. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

31. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

32. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine pa pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Poleg tega je SEU že večkrat sprejelo stališče, da mora biti mora biti prosilec (tožnik) takoj izpuščen, ko pogoji za zakonitost pridržanja niso več izpolnjeni.5

33. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Ta določa ukrepe varnostnika in sicer: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa in izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile, uporaba sredstev za vezanje in vklepanje v primeru, če gre za ogrožanje življenja, osebne varnosti, premoženja, kršenja javnega reda in miru na varovanem območju. 2 Ta določa, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, vendar največ dve uri, če je bila zalotena v okoliščinah, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku, ali če oseba na varovanem območju ali pri izstopu z varovanega območja odkloni preverjanje istovetnosti ali te ni mogoče ugotoviti ali ne soglaša s površinskim pregledom vrhnjih oblačil, notranjosti vozila, tovora in prtljage. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Tudi iz prvega odstavka obrazložitve odločbe v prilogi A3 spisa je razvidno, da gre za isto osebo, saj Policijska postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto v zvezi s tem ni problematizirala drugačnega priimka. 5 Na primer v navedeni sodbi C-704/20 in C-39/21 (79. točka obrazložitve).