Jedro

Zamudne obresti predstavljajo civilno sankcijo za zamudo s plačilom denarne obveznosti, ki imajo neposreden temelj v zakonu tako pri zamudah s plačilom obveznosti, izvirajočih iz pravno-poslovnih razmerij (kot v danem primeru) kot tudi pri neposlovnih denarnih obveznostih. Pravica do zakonskih zamudnih obresti upniku, čigar dolžnik je v zamudi, zato pripada že (neposredno) na podlagi zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 148400/2013 z dne 22. 11. 2013 v 2. in 4. odstavku izreka (1. točka izreka), ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 25.000,00 EUR (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 469,00 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je vtoževala neplačane obveznosti za opravljene računovodske in s tem povezane storitve za toženo stranko.

6. Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se naj sodišče ne bi opredelilo do njenih ugovorov iz pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2014, in sicer glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je vtoževala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravni temelj obračuna zakonskih zamudnih obresti utemeljilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato uveljavljana procesna kršitev ni podana. Poleg tega je tožena stranka v svoji vlogi, na katero se v pritožbi sklicuje, nasprotovala zahtevku tožeče stranke na plačilo stroškov opominjanja. Ni pa v tisti vlogi ugovarjala utemeljenosti zaračunavanja obresti, kot to poskuša utemeljiti v pritožbi.

7. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da ugovornih navedb tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti tožeča stranka ni prerekala. Na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožeča stranka je navedbe tožeče stranke prerekala v njeni pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2014, kjer je utemeljevala, da pravica do obračuna zakonskih zamudnih obresti izhaja že iz zakona - 378. člen OZ. Prvi odstavek 378. člena OZ določa, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Zamudne obresti predstavljajo civilno sankcijo za zamudo s plačilom denarne obveznosti, ki imajo neposreden temelj v zakonu tako pri zamudah s plačilom obveznosti, izvirajočih iz pravno-poslovnih razmerij (kot v danem primeru) kot tudi pri neposlovnih denarnih obveznostih. Pravica do zakonskih zamudnih obresti upniku, čigar dolžnik je v zamudi, zato pripada že (neposredno) na podlagi zakona. Pri tem pa navedb tožene stranke iz vloge z dne 31. 3. 2014 ni mogoče tolmačiti kot zatrjevanje odpovedi zahtevka tožeče stranke glede plačila obresti.

8. Tožeča stranka je imela pravico do obračuna stroškov opominjanja v Računovodski tarifi (tč. 4.3.8.), na katero se Pogodba o opravljanju storitev računovodenja in zagotavljanju drugih podpornih poslovnih aktivnosti z dne 3. 4. 2011, ki sta jo sklenili pravdni stranki, izrecno sklicuje (10. člen). Tožeči stranki tako poleg stroškov opominjanja, ki so obračunani v prejetih računih, ki jim tožena stranka ni nikoli oporekala (neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano), neposredno na podlagi zakona pripadajo tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo oboje.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).