Jedro

Ker je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ker do dneva nastanka invalidnosti ni dopolnil pokojninske dobe, ki bi pokrivala najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti, je njegov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravita odločba tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P-4011263 z dne 30.10.2002 in odločba ZPIZ Slovenije, Območne enote R. št. 4011.263 z dne 24.9.2002 ter, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 21.6.2001 dalje in toženi stranki naloži izdajo ustrezne odločbe v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Očita, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zakaj je uporabilo določbo 56. člena ZPIZ/92, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da gre pri tožniku za bolezen, ki izvira iz poškodbe pri delu, kar je poskušal dokazati z izvedencem medicinske stroke. Ta dokaz je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, ne da bi navedlo razlog zavrnitve. Navaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za invalidsko pokojnino po 2. alineji 1. odst. 56. člena ZPIZ/92. Zato bi moralo sodišče poleg celotne delovne dobe, ki jo je tožnik dosegel, šteti delovna leta kot polna leta. S tem bi tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovne dobe samo v Sloveniji in pridobil pravico do invalidnosti. Pri odločanju o pravici tožnika bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dogovor med Slovenijo, Hrvaško in BIH. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 339. člena ZPP. Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Prav tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 56. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) glede na določbo 446. člena ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine po tej določbi je mogoče invalidu I. kategorije, če ta ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, priznati le ob izpolnjevanju predpisane pokojninske dobe. V 2. alineji 56. člena ZPIZ je izrecno določeno, da zavarovanec, katerega invalidnost je posledica poškodbe izven dela ali bolezen, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta (gostota pokojninske dobe).

Zatrjevanje v pritožbi, da je nastala invalidnost I. kategorije zaradi poškodbe pri delu, ni utemeljeno. Iz dokazov, ki jih je sodišču priložil tožnik, ni mogoče zaslediti, da je tožnikova invalidnost nastala zaradi poškodbe pri delu. Invalidska komisija I. stopnje, ki je pri oceni uporabila vso razpoložljivo dokumentacijo, v izvedenskem mnenju z dne 28.8.2002 (priloga A1) kot vzrok nastale invalidnosti ugotavlja bolezen. Iz upravnega spisa je razvidno, da bolezen kot vzrok nastanka tožnikove invalidnosti upoštevata tudi odločbi nosilca zavarovanja v BIH z dne 4.7.2001 in na Hrvaškem z dne 1.2.2005. Nosilca zavarovanja ne ugotavljata, da je popolna nezmožnost za delo posledica poškodbe pri delu. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ob odsotnosti nasprotnih dokazov ni dvomilo v oceno invalidske komisije I. stopnje o vzroku nastanka invalidnosti in postopalo pravilno, ko je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Upoštevajoč, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen, je za pravilno razsojo v obravnavani zadevi bistveno, da je imel tožnik 10 let, 2 meseca in 1 dan pokojninske dobe, dopolnjene z zavarovanjem pri toženi stranki, kar izhaja iz podatkov delovne knjižice (priloga A10). Ker je tožnik rojen dne 4.7.1948, do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 52 let starosti, bi moral imeti najmanj 10 let in 8 mesecev pri toženi stranki dopolnjene pokojninske dobe, da bi z njo imel pokrito vsaj tretjino delovnih let od svojega 20 leta starosti do dneva nastanka invalidnosti (obdobje 32 let). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pri pridobitvi pravice do invalidske pokojnine glede na določbo 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1, ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, upošteva le pokojninska doba, dopolnjena v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona in ne celotna delovna doba, ki jo je tožnik dosegel še na Hrvaškem in BIH.

Ker tožnik za priznanje pravice do invalidske pokojnine ne izpolnjuje predpisanih pogojev, je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).