Jedro

S prisojo zadoščenja v znesku 500.000 SIT je sodišče prve stopnje ustrezno zapolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine za škodo nastalo v 30 dnevnem neupravičenem priporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: 1. da mora tožena stranka tožniku plačati znesek 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR) odškodnine, skupaj z obrestmi po predpisani meri zamudnih obresti od 30. 3. 2004 dalje, 2. da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 110.434,00 SIT (460,83 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, 3. zavrnilo višji tožbeni zahtevek do zneska 681.810,00 SIT, torej za 181.810,00 SIT, skupaj z zahtevanimi obrestmi in zahtevek za plačilo zamudnih obresti z obdobje od 17. 8. 2001 do 30.3. 2004. Proti sodbi se je pravočasno pritožil tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo okoliščino, da je bil takrat v zaporu požar, da si je moral tožnik 20 minut na ustih držati brisačo, kar je bilo zelo neprijetno. Mučno je bilo to, ker ni imel obiskov domačih. Tožnik je v tem času izgubil službo, pa tudi odnos otrok in rejnice se je spremenil, ko je bil tožnik znova v priporu, ker so mislili, da je tožnik prelomil obljubo. Tožnik ravno zaradi pripora ni imel več upanja, da bo dosegel življenjski cilj, torej dobiti otroke nazaj. Od škodnega dogodka pa do izdaje sodbe je preteklo veliko časa. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožniku prizna celotna zahtevana odškodnina. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja odškodnino za negmotno škodo in sicer za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, ko je bil v letu 2001 30 dni neutemeljeno priprt. Gre torej za povrnitev negmotne škode, ki je opredeljena v dol. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko sodišče, med drugim tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo citirano načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznih neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti in zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in tudi posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upoštevaje vsa gornja načela, s prisojo odškodnine za dognano negmotno škodo v znesku 500.000,00 SIT povsem ustrezno zapolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz že cit. določila 200. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je odločilo, da gre za pravno priznano škodo, torej za primer, ko oškodovanec utemeljeno zahteva satisfakcijo. Dognalo je, da sedaj obravnavani pripor za tožnika ni bil prvi odvzem prostosti, saj je bil že prej dvakrat priprt. Prvo sodišče je posebej izpostavilo tožnikovo trpljenje, ko zaradi vnovičnega pripora ni več upal računati na vrnitev otrok, ki sta bila v rejništvu. Posebej je izpostavilo tožnikove občutke ob prepričanju njegovih bližnjih, da je prelomil obljubo, da bo prenehal s kriminalno dejavnostjo in tudi, da je zaradi pripora izgubil zaposlitev. Kot posebno okoliščino, ki je vplivala na odmero pravične denarne odškodnine je prvo sodišče obravnavano tudi dejstvo požara, ki je za tožnika gotovo predstavljal še dodatno negativno izkušnjo v okviru odvzema svobode. Vse te okoliščine, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo, ko je tožniku za dognano in pritožbeno nesporno duševno trpljenje prisodilo zadoščenje v znesku 500.000,00 SIT. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je s prisojo takšne odškodnine povsem zapolnjen pravni standard pravične denarne odškodnine iz določila 200. člena ZOR. Le je treba imeti pred očmi, da mora biti načelo individualizacije vselej upoštevano le toliko, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Prav primerjava dosojenega zadoščenja z drugimi podobnimi primeri (denimo sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opravilnimi številkami II Ips 667/95, II Ips 91/2000, II Ips 392/95 in II Ips 552/96) pa pokaže, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine za dognan obseg škode in to kljub temu, da je od škodnega dogodka pa do končanega sojenja na prvi stopnji preteklo pet let, ko je vendar na dlani ugotovitev, da je bila tožba vložena več kot tri leta po odpravi pripora.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno dognana pravno relevantna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo in tako ta pritožbeno uveljavljana kršitev ni podana. Sodišču prve stopnje pa se pri odločanju tudi ni pripetila nobena od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V takšni situaciji je moralo pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pravno podlago za takšno odločitev daje dol. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku.

Neuspeh s pritožbo ima za posledico odločitev, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (dol. I. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z dol. 154. čl. istega predpisa).