Jedro

Sodišče prve stopnje je z razglasitvijo predmeta obravnavanja, ugotovitvijo, ali so prišli vsi vabljeni, in prepričanjem, da je bila tožeča stranka povabljena in ni opravičila izostanka, zadostilo zahtevam, da mora predsednik senata začeti glavno obravnavo in razglasiti predmet obravnavanja ter nato ugotoviti, ali so prišli vsi povabljeni; če niso, pa se prepričati, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek.

ZPP ne določa, da mora sodišče pravdni stranki posebej povabiti v razpravno dvorano, zato to, da sodišče tožnice ni posebej vabilo v razpravno dvorano, ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni sodišče kršilo ustavne pravice enakosti pred zakonom in sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 3.746,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi s potekom paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 501,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče sodbe na podlagi stanja spisa ne bi smelo izdati, ker za to ni imelo nobene zakonske podlage. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 12. 2012 ne izhaja, da bi sodišče tožnico posebej vabilo v razpravno dvorano, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, kakor tudi kršitev z Ustavo Republike Slovenije zagotovljenih človekovih pravic, da so pred zakonom in sodiščem vsi enaki. Nadalje tožeča stranka izpostavlja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013 razveljavilo četrti odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa pogoje za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. Glede na to odločbo sodišče ne bi smelo izdati izpodbijane sodbe na podlagi stanja spisa. V nadaljevanju še navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti zato, ker ni zaslišalo tožnice in angažiralo izvedenca gradbene stroke, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tožnica je ključna priča, ki bi lahko povedala, kdaj so se pričele pojavljati sporne razpoke v asfaltu, oziroma kdaj se je pokazala škoda in v kakšnem obsegu. Če pa bi v skladu z dokaznim predlogom angažiralo še izvedenca, bi sodišče zahtevku prav tako gotovo ugodilo, saj bi ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran in da so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tako predvsem zaradi kršitev postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naj se naloži povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. V odgovoru navaja, da ZPP nikjer ne govori o posebnem vabljenju stranke v razpravno dvorano. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa vendarle izhaja, da je sodišče 11. 12. 2012 razglasilo predmet obravnavanja, glavne obravnave pa se je dejansko udeležila pooblaščenka tožene stranke, katera je edina čakala na razglasitev predmeta obravnavanja pred razpravno dvorano. Tožena stranka nadalje navaja, da navedena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 25. 4. 2013 za obravnavani primer ni relevantna, saj obravnava primer fikcije umika tožbe iz sedaj že razveljavljenega četrtega odstavka 282. člena ZPP, ne pa procesni primer iz izpodbijane sodbe, ko je prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka iz vsebinskih razlogov, na podlagi stanja spisa, po petem odstavku 282. člena ZPP. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zmotna je tudi domneva tožeče stranke, da bi sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, če bi zaslišalo tožnico in izvedenca. Tožeča stranka očitno prezre, da je tožnica zgolj stranka in ne tudi ključna priča. Tožnica pa je mogla in tudi dejansko je svoje navedbe artikulirala že v tožbi in navedla, da ima tožena stranka na njeni parceli transformator že od leta 1972, da je vsaj enkrat letno pripeljala na asfaltirano dvorišče tožeče stranke s težkim tovornjakom cca 30 ton in da je zaradi stalno ponavljajočih se obremenitev asfalt popokan. Glede na navedeno tožbeno trditveno podlago, ki jo je sodišče pravilno upoštevalo pri razsoji, in na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede na stanje spisa je sodba v vseh pogledih pravilna in zakonita. Tožena stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa, in sicer iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 12. 2012, je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob 8.30 uri razglasilo predmet obravnavanja in da se je pri razglasitvi zglasila za toženo stranko odvetniška kandidatka pri odvetniku - pooblaščencu tožene stranke, nihče pa se ni zglasil za tožečo stranko, za katero je bilo vabilo izkazano, izostanek pa ni bil opravičen. Sodišče prve stopnje je z razglasitvijo predmeta obravnavanja, ugotovitvijo, ali so prišli vsi vabljeni in prepričanjem, da je bila tožeča stranka povabljena in ni opravičila izostanka, zadostilo zahtevam 281. člena ZPP, po katerem mora predsednik senata začeti glavno obravnavo in razglasiti predmet obravnavanja ter nato ugotoviti, ali so prišli vsi povabljeni; če niso, pa se prepričati, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanek. ZPP ne določa, da mora sodišče pravdni stranki posebej povabiti v razpravno dvorano, zato to, da sodišče tožnice ni posebej vabilo v razpravno dvorano, ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni sodišče kršilo ustavne pravice enakosti pred zakonom in sodiščem. Pritožbeno sodišče ob tem še poudarja, da je tožeča stranka v pritožbi sodišču očitala zgolj, da je sodišče ni posebej povabilo v razpravno dvorano, ni pa zatrjevala drugih dejanj oziroma opustitev sodišča, ki bi pomenila kršitev 281. člena ZPP.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013 razveljavilo četrti odstavek 282. člena ZPP in ne petega odstavka 282. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru s sodbo odločilo glede na stanje spisa v skladu s petim odstavkom 282. člena ZPP, zato ni utemeljen očitek, da sodišče za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni imelo zakonske podlage.

Oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, če so izpolnjeni splošni elementi civilnega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: nastanek škode; škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve); ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode. Kadar ni podan le eden izmed naštetih elementov civilnega delikta, sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrne. Pritožnica ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pojasnila, v čem konkretno je protipravno ravnanje tožene stranke, niti zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na povrnitev škode utemeljeno zavrnilo na podlagi določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika že zato, ker tožeča stranka ni izkazala protipravnosti ravnanja tožene stranke kot ene od odškodninskih predpostavk. Sodišču druge stopnje zato ni bilo potrebno presojati nadaljnjih pritožbenih navedb o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka mora sama kriti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa svoje, ker z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe. Priglašeni stroški tožene stranke zato niso stroški, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).