Jedro

Tožnica je v obdobju, ki se je upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove, prejemala tako nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu kot nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom. Zneski teh nadomestil so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Glede na to, da so odločbe, s katerimi je tožnica pridobila pravico do nadomestil, pravnomočne, sodišče nima podlage, da bi ponovno presojalo, ali so bila nadomestila pravilno priznana in odmerjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 10. 2009 in št. … z dne 24. 8. 2009 ter da je tožena stranka dolžna v 30 dneh ponovno odločiti o odmeri starostne pokojnine. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da v postopku ni zatrjevala, da so bila pri izračunu pokojninske osnove upoštevana nadomestila iz naslova invalidnosti v dejansko prejetih zneskih. Nadomestila namreč niso posebej prikazana. Po mnenju tožnice izračuni tudi niso pravilni. Za leto 2007 je nastala napaka pri Zavodu RS za zaposlovanje, saj je bila do nadomestila upravičena od 1. 1. 2007 do 26. 11. 2007, ne pa do 31. 12. 2007, kot izhaja iz potrdila. Kljub temu pa znesek ostane nespremenjen. V istem letu je za obdobje od 27. 11. 2007 do 31. 12. 2007 potrebno upoštevati tudi plačo oziroma razliko plače. Tožnica je že v postopku pred sodiščem prve stopnje priložila tudi prikaz prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je za 4-urno delovno obveznost za leto 2005 in 2006 plačal delodajalec. Tožnica nadalje uveljavlja, da se ji pri izračunu upošteva zadnje leto pred upokojitvijo, torej leto 2008, kajti tedaj so bile plače višje od izračunanega povprečja. Vprašanje je, ali je tožena stranka zajela vse prejemke, kajti nikjer ni prikazan skupni seštevek tekočega leta in preračun v neto zneske. Tožnica nadalje opozarja tudi na prejete odločbe v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja ter pogodbe o zaposlitvi (tožnica je navedeno dokumentacijo priložila k pritožbi in se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/9 do A/14). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 10. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 8. 2009, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 451,16 EUR na mesec od 27. 2. 2009 dalje. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu je tožnica do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila 56 let, 10 mesecev starosti ter 37 let, 0 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. Tožena stranka je ugotovila, da so s tem izpolnjeni pogoji po 36. členu v zvezi s 398. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in je tožnici priznala pravico do starostne pokojnine. Pri odmeri starostne pokojnine so bili upoštevani podatki iz matične evidence, s tem da je tožena stranka ugotovila, da je za tožnico najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1974 do 1991. Pokojninska osnova za navedeno obdobje znaša 502,07 EUR. Tožnici je bila starostna pokojnina odmerjena po 50. členu v zvezi z 409. členom ZPIZ-1 v višini 84,25 % pokojninske osnove. Na podlagi četrtega odstavka 48. člena ZPIZ-1 je bila pokojnina nato odmerjena od najnižje pokojninske osnove. Od 27. 2. 2009 dalje je bila tožnica upravičena do 451,16 EUR mesečnega zneska pokojnine z nadaljnjimi uskladitvami. V zadevi je sporen izračun pokojninske osnove.

ZPIZ-1 v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za izračun pokojninske osnove se vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji (prvi in četrti odstavek 39. člena).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je tožena stranka pokojninsko osnovo nepravilno izračunala. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da tožena stranka naj ne bi pravilno upoštevala nadomestil oziroma odpira vprašanje, kako se pri odmeri pokojnine upoštevajo nadomestila. ZPIZ-1 v prvem odstavku 41. člena določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plač po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. Za izračun pokojninske osnove se štejejo tudi nadomestila plač iz invalidskega zavarovanja, ki jih je zavarovanec prejel zaradi dela na drugem delovnem mestu, nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije, nadomestila za invalidnost in delne invalidske pokojnine, če je bil zavarovanec v času uživanja navedenih pravic obvezno zavarovan. Zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu oziroma po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno ali nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije iz prvega odstavka 89. člena Zakona, se za čas prejemanja nadomestila, za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Tožena stranka je že v dokončni odločbi popravila podatke glede časa začasne zadržanosti z dela in tudi podatke glede nadomestila zaradi manjše plače ter nadomestila plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času. Vendar kljub tem popravkom je za tožnico še vedno najugodnejše 18 letno mesečno povprečje plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1974 do 1991 v skupnem znesku 502,07 EUR neto. Podatki o plačah in nadomestilih so razvidni tudi iz računalniškega izpiska, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravico do nadomestil iz invalidskega zavarovanja, pa je že sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za pravnomočne odločbe, kar pomeni, da sodišče nima nobene pravne podlage, da bi ponovno ugotavljalo ali presojalo ali so bila ta nadomestila tožnici pravilno priznana in odmerjena. Na podlagi odločb, ki jih je tožnica tudi predložila tekom sodnega postopka, nahajajo pa se tudi v dokumentaciji upravnega spisa, je bilo tožnici izplačevano nadomestilo tako zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu kot tudi nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb tožene stranke so bili zneski teh nadomestil tudi upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Tožnica nadalje v pritožbi izpostavlja leto 2007, ko je za obdobje od 1. 1. 2007 do 26. 11. 2007 bila upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, od 27. 11. 2007 do 31. 12. 2007 pa do plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala obvestilo Zavoda RS za zaposlovanje glede obračuna dohodkov izplačanih v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 (priloga A/11). Iz računalniškega izpiska izhaja, da je pri izračunu pokojninske osnove upoštevala ustrezen znesek zgolj za obdobje, ko je bila tožnica dejansko prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, torej za čas od 1. 1. 2007 do 26. 11. 2007 in sicer 7.810,04 EUR. Za čas od 27. 11. 2007 do 31. 12. 2007, pa je upoštevala podatke o izplačanem nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v višini 1.049,79 EUR in nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v višini 231,42 EUR ter plačo za delo v skrajšanem delovnem času v višini 1.049,80 EUR. Glede upoštevanja zadnjega leta pred upokojitvijo, torej izplačanih plač ter nadomestil za leto 2008 pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnica sicer res v letu 2008 po podatkih iz računalniškega izpiska imela največji znesek valorizirane plače (1.052,32 EUR), vendar je pri tem potrebno pojasniti, da se za izračun pokojninske osnove vzame zaporednih 18 let zavarovanja (prvi odstavek 39. člena ZPIZ-1). Kot to izhaja iz izračuna, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa pa povprečna mesečna osnova za obdobje 1991 do 2008 znaša 447,03 EUR, kar je manj od obdobja 1974 do 1991, ki ga je tožena stranka upoštevala pri izračunu pokojninske osnove, saj je tedaj povprečna mesečna osnova znašala 502,07 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.