Jedro

Trditveno in dokazno breme, da so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, je na strani predlagatelja.

V pritožbenem postopku ni mogoče dopolnjevati predloga za izdajo začasne odredbe s podrobnejšimi oziroma novimi navedbami o težko popravljivi škodi niti z utemeljevanjem pogojev za njeno izdajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrditi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve sklepa tožene stranke, št. 032-2/2013-2106 z dne 24. 5. 2013, o ustavitvi in zadržanju izvajanja vseh začetih in izvedenih postopkov pri ustanavljanju tiskanega medija, konkretno publikacije A. 2. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe štelo kot predlog po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in ga presojalo po vsebini. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode s svojimi navedbami, ki so pavšalne in neizkazane. Iz izpodbijane odločitve konkretno tudi ne izhaja, da posega v že sklenjena pogodbena razmerja, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da v celoti ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe in naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov, podredno pa da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe določno opredelila vse predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe, kar dodatno pojasnjuje v pritožbi. Občina B. bi v primeru takojšnje prekinitve vseh postopkov v zvezi s tiskano publikacijo dobila le dve namesto štirih izdaj lokalnega tiskanega medija, za kar pa bi še vedno plačala enak znesek. Ker proračunski primanjkljaj Občine B. v letu 2013 znaša 3,477.056,84 EUR in ker se Slovenija še vedno nahaja v finančni gospodarski krizi, znesek 17.053,32 EUR za tožečo stranko predstavlja resno in težko popravljivo škodo. Občina B nima denarne rezerve, iz katere bi bilo mogoče nadomestiti takšen znesek. Nastala bi tudi nepremoženjska škoda, ki za tožečo stranko ni le težko nadomestljiva, temveč je že kar nenadomestljiva. Župani, ki izgubijo zaupanje javnosti, si le-tega ne morejo več povrniti. Do teh dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja verjetnosti nastanka težko popravljive škode je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj se ni opredelilo do vprašanja vpliva predlagane začasne odredbe na prizadetost javne koristi ter na korist nasprotnih strank, kar sodišču sicer narekuje določba drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedbe, da publikacija A. predstavlja pomemben informacijski kanal, skozi katerega so občani obveščeni o aktualnem dogajanju. Neizdaja predlagane začasne odredbe bi nesorazmerno prizadela javno korist. Javni interes državljank in državljanov do obveščenosti je celo zakonsko predpisan. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do dejstev, ki so v zadevi odločilna, je na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi sklepa občinskega sveta z dne 20. 9. 2012 pričela z vsemi potrebnimi aktivnostmi za ustanovitev lokalnega tiskanega medija. Rezultat teh aktivnosti je bila sklenitev pogodbe za izdelavo oblike, vsebinske zasnove, podobe in imena tiskane publikacije z družbo C., d. o. o., pogodbe za pripravo in izvedbo tiskane publikacije z vsebinsko zasnovo, oblikovanjem in prelomom z družbo D., d. o. o., ter pogodbe za tisk te publikacije z družbo E., d. d. Sklenjene pogodbe predvidevajo izdajo štirih številk tiskanega medija. Vse tri pogodbe so bile sklenjene pred sprejemom sklepa tožene stranke z dne 24. 5. 2013, ko je občinski svet spremenil svojo odločitev in sprejel sklep: „Z današnjim dnem se ustavi in zadrži izvajanje vseh začetih in izvedenih postopkov pri ustanavljanju tiskanega medija, konkretno publikacije A.“ Župan je predlagal zadržanje izvajanja tega sklepa in nato njegovo razveljavitev. Občinski svet Občine B. je na svoji seji dne 9. 10. 2013 glasoval o predlogu sklepa o razveljavitvi sklepa občinskega sveta z dne 24. 5. 2013, vendar ta sklep ni bil sprejet, saj je večina svetnikov glasovala proti razveljavitvi sklepa občinskega sveta z dne 24. 5. 2013. Zato je župan vložil na podlagi šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) tožbo zoper sklep občinskega sveta z dne 24. 5. 2013, hkrati pa je predlagal tudi izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. 7. Po določbi šestega odstavka 33. člena ZLS župan zadrži izvajanje odločitve občinskega sveta, če meni, da je nezakonita, ali je v nasprotju s statutom ali drugim splošnim aktom občine, in predlaga občinskemu svetu, da o njej ponovno odloči na prvi naslednji seji, pri čemer mora navesti razloge za zadržanje. Ob zadržanju izvajanja odločitve občinskega sveta župan opozori pristojno ministrstvo na nezakonitost take odločitve. Če občinski svet ponovno sprejme enako odločitev, lahko župan začne postopek pri upravnem sodišču. 8. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe z začasno ureditev stanja glede na sporno-pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

9. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da tožeča stranka s predlagano začasno odredbo želi doseči stanje, kot je bilo pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pravilno je povzelo vsebino drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in predloga za izdajo začasne odredbe in na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev.

10. Tožeča stranka je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da bi zanjo nastale nepopravljive finančne posledice iz naslova že sklenjenih in še nerealiziranih pogodb in morebitnih odškodninskih zahtevkov, ki bi jih vložile nasprotne pogodbene stranke. Teh posledic v tožbi oziroma v predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka ni konkretno specificirala in ni utemeljila, kako naj bi predvidena škoda vplivala na poslovanje občine in izpolnjevanje njenih nalog, določenih v zakonu.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s svojimi navedbami ni dovolj konkretno izkazala nastanka težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala zaradi navedenega sklepa tožene stranke. Trditveno in dokazno breme, da so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, pa je na strani predlagatelja. Ni vsaka škoda težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda, ki je po določbi 32. člena ZUS-1 pogoj za izdajo začasne odredbe, pomeni pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na specifiko začasne odredbe mora tožeča stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, v predlogu za njeno izdajo konkretno navesti škodo in zakaj je zanjo taka škoda težko popravljiva, in to tudi verjetno izkazati. Le pavšalno navajanje finančne škode, brez konkretne navedbe višine in brez utemeljitve, kako naj bi predvidena škoda vplivala na poslovanje občine in izpolnjevanje njenih nalog, določenih v zakonu, tudi po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni težko popravljive škode.

12. Ker tožeča stranka že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, prvi vsebinski zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo, ne da bi presojalo, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo predlagane začasne odredbe ter koristi nasprotne stranke.

13. Ker po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 35/2013) v pritožbenem postopku ni mogoče dopolnjevati predloga za izdajo začasne odredbe s podrobnejšimi oziroma novimi navedbami o težko popravljivi škodi niti z utemeljevanjem pogojev za njeno izdajo, so pritožbeni ugovori o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje neutemeljeni. V tem pritožbenem postopku tudi ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

14. Pritožbeni ugovor o nepremoženjski škodi, ki naj bi jo utrpel župan kot fizična oseba, ni utemeljen, saj je tožbo vložil župan kot zakoniti zastopnik občine in ne kot fizična oseba, ki opravlja funkcijo župana.

15. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 16. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).