Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik po škodnem dogodku sprejet na zdravljenje v Kirurški oddelek Bolnice M., kjer so ob pregledu ugotovili, da je utrpel odrgnino kože v lasišču na levi strani čela, bolečnost v zgornjem delu trebuha, bolečnost levega ramena, odrgnine kože na prstih leve roke, obeh kolenih in na levi goleni. RTG slika skeleta levega ramena je pokazala prelom lopatice v predelu vratu. Po oskrbi odrgnin in zloma lopatice je bil tožnik na opazovanju, po treh dneh pa odpuščen v domačo oskrbo. Levo roko je imel imobilizirano v trikotni ruti. Po odpustu v domačo nego je moral še na tri kontrolne preglede, pri katerih so mu dvakrat opravili kontrolne RTG posnetke. Kirurško zdravljenje je bilo zaključeno v 89 dneh. Zaradi opisanih poškodb je trpel stalne fizične bolečine hude intenzitete dva dni (predvsem zaradi preloma lopatice), srednje hude bolečine stalnega karakterja nadaljnjih sedem dni, nato pa še sedem dni stalne fizične bolečine, ki so bile lahkega karakterja. Nato pa so stalne bolečine prešle v občasne bolečine, katerih pogostost in intenziteta je postopoma upadala. Po šestih tednih so te občasne bolečine prešle v občasne bolečine, ki se pojavljajo ob spremembah vremena in pri takih delih, ki jih mora opravljati dalj časa z dvignjeno roko, zlasti pa pri delih, ki jih mora opravljati kot mizar (žaganje z roko). Te bolečine pa so lahke intezitete. Med zdravljenjem je moral ležati na hrbtu, strogo mirovanje pa je bilo povezano z dodatnimi nevšečnostmi.

Fiziološke potrebe je moral nekaj časa opravljati v postelji, v času domače oskrbe pa je potreboval tudi tujo pomoč. Ob upoštevanju navedenih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki 600.000,00 SIT denarnega zadoščenja. Tolikšno denarno zadoščenje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova, pri čemer so pri prisoji tolikšne odškodnine upoštevani tako kriteriji iz 200. kot tudi iz 203.člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Drugačno denarno zadoščenje (800.000,00 SIT kolikor je tožeči stranki prisodilo pritožbeno sodišče oziroma 240.000,00 SIT, kolikor naj bi znašala primerna odškodnina po mnenju tožene stranke) ne bi bilo v skladu s citiranima določbama ZOR in za tožečo stranko ne bi predstavljalo pravične denarne odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v obsodilnem delu tako spremeni, da se tudi pritožba tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljena, zaradi česar se obsodilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi : " Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1,576.506,60 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer : - od zneska 1,560.000,00 SIT za čas od 25.8.1994 dalje do plačila; - od zneska 16.506,60 SIT za čas od 31.1.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1,586.368,60 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1,560.000,00 SIT (nepremoženjska škoda) za čas od 25.8.1994 dalje do plačila in od zneska 26.368,60 SIT (premoženjska škoda) za čas od 31.1.1994 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 142.572,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.8.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje za znesek 9.862,00 SIT (izguba na dohodku) z zamudnimi obrestmi in odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Na pritožbo tožeče stranke pa je sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tožeči stranki prisodilo iz naslova nepremoženjske škode, poleg zneska, ki je bil prisojen s sodbo sodišča prve stopnje, še znesek 390.000,00 SIT. Glede celotnih stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.

Proti obsodilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali določbe 200. člena ZOR. Že sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo iz naslova prestanih fizičnih bolečin previsoko odškodnino (600.000,00 SIT), pritožbeno sodišče pa je to že tako visoko odškodnino še zvišalo (na 800.000,00 SIT). Ugotovitve sodišč o prestanih fizičnih bolečinah in neugodnostih, ki so zdravljenje spremljale, pa nikakor ne narekujejo višje odškodnine kot v znesku 240.000,00 SIT. Iz naslova prestanega strahu je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino v znesku 60.000,00 SIT, ob pravilni uporabi določbe 200. člena ZOR pa bi moral biti tožbeni zahtevek v tem delu v celoti kot neutemeljen zavrnjen. Kljub temu je tožena stranka odškodnino iz tega naslova v znesku 60.000,00 SIT že plačala, zato do te višine revizije ne vlaga. Ne more pa se strinjati z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je odškodnino iz tega naslova zvišalo kar na 250.000,00 SIT (tedaj za 190.000,00 SIT). Tako zvišanje je povsem nekritično in brez podlage v dejanskih ugotovitvah in določbi 200. člena ZOR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti (900.000,00 SIT), pritožbeno sodišče pa je, ob zmotni uporabi materialnega prava, tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Glede na ugotovitve izvedenca bi bila iz tega naslova primerna odškodnina največ v znesku 500.000,00 SIT. Tožeči stranki je bilo tako prisojeno kar 1,150.000,00 SIT preveč. Zato naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, in prisojeno odškodnino za navedeni znesek zniža, glede revizijskih stroškov pa odloči, da so nadaljnji pravdni stroški.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik po škodnem dogodku sprejet na zdravljenje v Kirurški oddelek Bolnice M., kjer so ob pregledu ugotovili, da je utrpel odrgnino kože v lasišču na levi strani čela, bolečnost v zgornjem delu trebuha, bolečnost levega ramena, odrgnine kože na prstih leve roke, obeh kolenih in na levi goleni. RTG slika skeleta levega ramena je pokazala prelom lopatice v predelu vratu. Po oskrbi odrgnin in zloma lopatice je bil tožnik na opazovanju, po treh dneh pa odpuščen v domačo oskrbo. Levo roko je imel imobilizirano v trikotni ruti. Po odpustu v domačo nego je moral še na tri kontrolne preglede, pri katerih so mu dvakrat opravili kontrolne RTG posnetke. Kirurško zdravljenje je bilo zaključeno v 89 dneh. Zaradi opisanih poškodb je trpel stalne fizične bolečine hude intenzitete dva dni (predvsem zaradi preloma lopatice), srednje hude bolečine stalnega karakterja nadaljnjih sedem dni, nato pa še sedem dni stalne fizične bolečine, ki so bile lahkega karakterja. Nato pa so stalne bolečine prešle v občasne bolečine, katerih pogostost in intenziteta je postopoma upadala. Po šestih tednih so te občasne bolečine prešle v občasne bolečine, ki se pojavljajo ob spremembah vremena in pri takih delih, ki jih mora opravljati dalj časa z dvignjeno roko, zlasti pa pri delih, ki jih mora opravljati kot mizar (žaganje z roko). Te bolečine pa so lahke intezitete. Med zdravljenjem je moral ležati na hrbtu, strogo mirovanje pa je bilo povezano z dodatnimi nevšečnostmi.

Fiziološke potrebe je moral nekaj časa opravljati v postelji, v času domače oskrbe pa je potreboval tudi tujo pomoč. Ob upoštevanju navedenih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki 600.000,00 SIT denarnega zadoščenja. Tolikšno denarno zadoščenje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova, pri čemer so pri prisoji tolikšne odškodnine upoštevani tako kriteriji iz 200. kot tudi iz 203.člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Drugačno denarno zadoščenje (800.000,00 SIT kolikor je tožeči stranki prisodilo pritožbeno sodišče oziroma 240.000,00 SIT, kolikor naj bi znašala primerna odškodnina po mnenju tožene stranke) ne bi bilo v skladu s citiranima določbama ZOR in za tožečo stranko ne bi predstavljalo pravične denarne odškodnine.

Revizija utemeljeno izpodbija tudi višino denarnega zadoščenja, ki je bilo tožeči stranki prisojeno v pritožbenem postopku iz naslova prestanega strahu. Iz ugotovitev sodišč namreč izhaja, da zaradi zadobljenih poškodb tožnikovo življenje ni bilo ogroženo, izvedenec pa je bil celo mnenja, da tožnik ni prestajal prav nobenega strahu za svoje življenje. Pri tožniku naj bi bil prisoten le lažji strah za izid zdravljenja. Sodišče pa je sledilo izpovedbi tožnika, da se je vendarle ves čas zdravljenja bal, kako bo z njegovo nadaljnjo delovno sposobnostjo. Zato mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo denarno zadoščenje v višini 60.000,00 SIT (tega zneska revizija kljub temu, da je mnenja, da bi moral biti zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnjen, ne izpodbija), pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki, ob upoštevanju dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji revizijskega sodišča s prisojo dodatnega zneska v višini 190.000,00 SIT prisodilo previsoko odškodnino. Zato je revizijsko sodišče tudi v tem delu reviziji ugodilo in odškodnino iz naslova prestanega strahu znižalo na v reviziji neizpodbijani znesek 60.000,00 SIT.

Odločitev sodišč druge in prve stopnje, ki se nanaša na prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti (900.000,00 SIT) pa izpodbija tožena stranka neutemeljeno. Zaradi posledic poškodbe je tožnikova omejena gibljivost levega ramena definitivna. Zato so tožnikove življenjske sposobnosti (v času nezgode je bil star 33 let) zmanjšane. Težje opravlja delo mizarja, posledice pa čuti tudi pri delih v vinogradu, kjer je, glede na to, da je njegov oče že starejši, glavna delovna sila. Pri tožniku je podana tudi 8 % invalidnost, po mnenju izvedenca pa mora tožnik po končanem zdravljenju vlagati, če hoče doseči enake rezultate kot pred poškodbo, za enak odstotek več naporov. Ob upoštevanju navedenih dejstev in seveda tožnikove starosti, zato po mnenju revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje s prisojo denarnega zadoščenja v znesku 900.000,00 SIT nista zmotno uporabili materialnega prava.

Po povedanem se je pokazalo, da je revizija tožene stranke le delno utemeljena. Zato ji je revizijsko sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je pritožbo tožeče stranke s katero je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v celoti zavrnilo (395. člen ZPP). V ostalem (kolikor je revizija zahtevala tudi znižanje s sodbo sodišča prve stopnje prisojene odškodnine) pa je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi celoten stroškovni izrek prvostopne sodbe, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški. Zato je revizijsko sodišče sledilo revizijskemu predlogu tožene stranke, naj bodo tudi stroški revizijskega postopka nadaljnji stroški postopka.