Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je potrebno, ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti sodne odločbe, razmejiti prave judikatne terjatve, ki zastarajo v desetih letih, od tistih, ki predstavljajo občasne terjatve, ki zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: “Ugovoru dolžnika se delno ugodi, sklep o izvršbi 0119 I 391/2022 z dne 8. 7. 2022 se delno razveljavi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti v znesku 5.123,89 EUR in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne, v preostalem delu pa se ugovor dolžnika zavrne”.

II. V nadaljnjem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih (v preostalem delu I. točke izreka in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik mora v 8 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti dolžniku njegove pritožbene stroške v znesku 324,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da je dolžan v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku njegove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija I. točko izreka o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti v znesku 5.123,89 EUR in stroškov izvršilnega predloga, in II. točko izreka v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču očita zmotnost ugotovitve, da obresti, ki so natekle po 20. 7. 1998, predstavljajo judikatno terjatev. Značaj judikatnih obresti, za katere velja zastaralni rok deset let, imajo le tiste obresti na judikatno glavnico, ki so zapadle do izdaje izvršilnega naslova, vse naknadne obresti pa zastarajo v rokih, kot velja za občasne terjatve, torej zastarajo v treh letih. Skladno z ustaljeno sodno prakso se pravnomočnost izreka sodne odločbe, ki dolžniku poleg plačila glavnice daje tudi plačilo pripadajočih obresti, ne nanaša na bodoče pripadajoče obresti, ki dospejo po izdaji izvršilnega naslova, in nimajo značaja judikatnih terjatev. V obravnavanem primeru velja, da je zastaralni rok deset let veljal poleg glavnice tudi za tiste zamudne obresti, ki so dospele do 20. 7. 1998, to je na dan izdaje sklepa Ig 98/00467 z dne 20. 7. 1998, ki je v kondemnatornem delu izvršilni naslov, za obresti, ki so dospele v plačilo od 20. 7. 1998 dalje, pa velja zastaralni rok 3 leta. Od 28. 2. 1998 do 20. 7. 1998 je nateklo skupaj 592,19 EUR zamudnih obresti. Le te obresti predstavljajo judikatne obresti. Dolžnik je upniku nesporno poravnal obresti do skupne višine 789,52 EUR. Ker so se obresti pokrivale po vrstnem redu, kot so zapadle, je dolžnik s svojimi nespornimi delnimi plačili pokril vse zamudne obresti, ki so natekle do 20. 7. 1998 in še nekaj več. Vse naknadne še neplačane obresti so kot nejudikatne obresti zastarale v zastaralnem roku treh let med 5. 7. 2016, ko je nesporno znova začelo teči zastaranje, in 29. 6. 2022, ko je bil vložen predlog za izvršbo v predmetni izvršilni zadevi. Posledično je zmotna tudi stroškovna odločitev.

3. Upnik v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 8. 7. 2022 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu Ig 98/00467 z dne 20. 7. 1998 v zvezi s pravnomočnim in izvršljivim sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu I 2004/00942 z dne 19. 12. 2006 za izterjavo glavnice v znesku 5.913,41 EUR in zakonskih zamudnih obresti v znesku 5.123,89 EUR. S pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu Ig 98/00467 z dne 20. 7. 1998 je sodišče dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice v znesku 1.417.089,50 SIT oziroma 5.913,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.417.089,50 SIT oziroma 5.913,41 EUR od 28. 2. 1998 dalje do plačila.

6. Dolžnik sodišču prve stopnje utemeljeno pritožbeno očita zmotnost zaključka, da je ugovor zastaranja zakonskih obresti neutemeljen.

7. Odločilno pravno podlago pri presoji zastaranja izterjevanih zakonskih zamudnih obresti predstavlja določba prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Potrebno pa je upoštevati tudi drugi odstavek 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občanih terjatev. Zamudne obresti so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej, in zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je potrebno, ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti sodne odločbe, razmejiti prave judikatne terjatve, ki zastarajo v desetih letih (prvi odstavek 356. člena OZ), od tistih, ki predstavljajo občasne terjatve, ki zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 356. člena OZ). Razmejitveni trenutek predstavlja zaključek glavne obravnave oziroma dan izdaje sodbe oziroma sklepa. Občasne terjatve, v obravnavani zadevi obresti, ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodeče, so tako tiste občasne terjatve, ki so zapadle po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje oziroma na dan izdaje sodbe oziroma sklepa (t. i. neprave judikatne terjatve) (prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 85/2008 z dne 23. 11. 2010, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 70/2011 z dne 27. 9. 2012).

8. Ob obrazloženem predstavljajo prisojene zakonske zamudne od zneska 5.913,41 EUR od 28. 2. 1998 do izdaje sklepa o izvršbi 20. 7. 1998 v zadevi Ig 98/00467 pravo judikatno terjatev, zato zastarajo v desetih letih. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je bilo zastaranje predmetne prave judikatne terjatve, dokler je tekel postopek Ig 98/00467 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu in dokler je tekel postopek I 942/2004 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, lex lege pretrgano po 365. členu OZ in je začelo ponovno teči s končanjem izvršilnega postopka I 942/2004, to je 5. 7. 2016, ko je postal pravnomočen sklep o ustavitvi na zadnje izvršilno sredstvo v teku (sklep Okrajnega sodišča v Žalcu o ustavitvi izvršbe na premičnine 0057 I 942/2004 z dne 20. 6. 2016). Od 5. 7. 2016 do vložitve predmetnega izvršilnega predloga 29. 6. 2022 pa še ni potekel zastaralni rok deset let, kar pomeni, da predmetna izterjevana prava judikatna terjatev, katero ob že obrazloženem predstavljajo poleg glavnice 5.913,41 EUR tudi zakonske zamudne obresti od glavnice 5.913,41 od dne 28. 2. 1998 do dne 20. 7. 1998, ni zastarala.

9. Zamudne obresti od zneska 5.913,41 EUR od dne 20. 7. 1998 dalje pa so neprava judikatna terjatev, ki zastara v treh letih po prvem odstavku 347. člena OZ. Pri presoji zastaranja navedenih obresti pa je potrebno tudi upoštevati, da gre za terjatev iz obligacijskega razmerja, ki je nastalo pred 1. 1. 2002, kar pomeni, da se glede teka zakonskih zamudnih obresti uporablja odločba Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 o delni razveljavitvi 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. OZ je v 376. členu določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in ne plačanih obresti doseže glavnico. Z uveljavitvijo OZ-A dne 22. 5. 2007 pa je bil 376. člen črtan. Če bi zapadle in neplačane zamudne obresti od posameznih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči, jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek.

10. V izvršilnem postopku je potrebno upoštevati načelo stroge formalne legalitete in meje pravnomočnosti, zaradi česar se ne sme posegati v terjatev, vključno s pripadki, ki je nastala do konca glavne obravnave oziroma izdaje sodbe. Zato odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 na zakonske zamudne obresti, pravnomočno ugotovljene do dneva glavne obravnave oziroma izdaje sklepa o izvršbi 20. 7. 1998, nima učinka, drugače pa je z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice po 20. 7. 1998, katerih znesek še ni pravnomočno ugotovljen, zato nanje omenjena odločba Ustavnega sodišča RS učinkuje.

11. Stališče Vrhovnega sodišča RS, zapisano v več odločbah, je, da so zakonske zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov določene lahko zgolj opisno. Pri tem je odločitev o njih dovolj določena, če so opredeljene glede zneska glavnice, od katerega tečejo, glede časa (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo, in glede obrestne mere. Če so za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti v izvršilnem naslovu navedeni vsi našteti parametri, nominalno višino obresti ugotovi izvršilno sodišče. S tem ne odstopa od načela stroge formalne legalitete kot enega od temeljnih načel izvršilnega postopka in ne posega v časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, saj ugotovi višino zakonskih zamudnih obresti prav na podlagi kriterijev iz izvršilnega naslova. Vrhovno sodišče RS je tudi odgovorilo na vprašanje, kako je potrebno razlagati izvršilne naslove, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti do plačila. Zavzelo je stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila, ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo do plačila, pač pa, da to pomeni do prenehanja obveznosti. To pa pomeni, do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zakonskih zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi pravila ne ultra alterum tantum (prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2011, II Ips 557/2009 in II Ips 10/2011 in sklep VSL III Ip 3797/2014).

12. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06) in 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in 40/07) zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavitve OZ, to je do 1. 1. 2002, dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da je (bilo) treba tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1. 1. 2002; v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do 1. 1. 2002 (ker je bilo takšno obrestovanje dopustno), takrat pa so glede na omenjeno ustavno odločbo nehale teči (za njihov nadaljnji tek namreč ni več pravne podlage). Ker so zakonske zamudne obresti od 5.913,41 EUR dosegle in tudi presegle glavnico pred uveljavitvijo OZ 1. 1. 2002, je skladno z Ustavno odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 in ustaljeno sodno prakso upnik upravičen do izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice 5.913,41 EUR za čas od 28. 2. 1998 do vključno 31. 12. 2001. Ker so navedene obresti dosegle glavnico in ob že obrazloženem prenehale teči oziroma ne morejo začeti znova teči, dolžnik upoštevaje, da gre pri zakonskih zamudnih obrestih od 20. 7. 1998 dalje za nepravo judikatno terjatev, utemeljeno ugovorno in pritožbeno uveljavlja zastaranje zakonskih zamudnih obresti od 20. 7. 1998 do 1. 1. 2022, saj upnik tudi ni upravičen do izterjave tistih zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo.

13. Ob obrazloženem dolžnik utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je upnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.913,41 EUR od dne 28. 2. 1998 do dne 20. 7. 1998, kar znaša 141.913,35 SIT oziroma 592,19 EUR (pritožbeno izpostavljen izračun navedenih zakonskih zamudnih obresti potrjuje tudi izračun, ki ga je naredilo sodišče druge stopnje z uporabo verificiranega programa Vrhovnega sodišča RS). Ker je upnik že v predlogu za izvršbo pojasnil, da je upošteval že plačane zakonske zamudne obresti v višini 789,52 EUR ter zato predlagal in je tudi bila s sklepom o izvršbi z dne 8. 7. 2022 dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti v višini 5.123,89 EUR, ob obrazloženem pa je upravičen samo do 592,19 EUR zakonskih zamudnih obresti, je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka v celoti spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi, sklep o izvršbi z dne 8. 7. 2022 se razveljavi v delu izterjave vseh zakonskih zamudnih obresti ter se predlog za izvršbo v tem delu zavrne, v preostalem delu pa se ugovor dolžnika zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da bi morala biti stroškovna odločitev sodišča prve stopnje glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari na pritožbeni stopnji drugačna. Pritrditi je sicer dolžniku, da je glede na spremenjeno odločitev sodišča druge stopnje ugovor dolžnika glede izterjave vseh zakonskih zamudnih obresti delno utemeljen, vendar je kljub temu pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških upnika za odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o navedenih stroških pravilno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je, kljub sicer delno utemeljenem ugovoru dolžnika glede izterjave vseh zakonskih zamudnih obresti, pravilno pojasnilo, da so bili stroški upnikovega odgovora na ugovor potrebni za izvršbo, saj upnik skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ mora odgovoriti na obrazložen ugovor dolžnika, sicer se štejejo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične. Dolžnik posameznih postavk stroškov in njihove višine, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo upniku za odgovor na ugovor, ni konkretizirano pritožbeno izpodbijal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nobenih nepravilnosti. Dolžnik pa v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovornih stroškov ni priglasil. 15. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v preostalem delu pritožbo dolžnika glede stroškovne odločitve v II. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ker je dolžnik uspel s pritožbo, mu je upnik pritožbene stroške neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je upniku priznalo za pritožbo 300 točk po tar. št. 18 v zvezi s 6. točko tar. št. 27 OT, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT (6 točk), kar skupaj znaša 306 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 183,60 EUR, in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT v znesku 40,39 EUR, ter sodno takso za pritožbo v znesku 100,00 EUR, kar vse skupaj znaša 324,00 EUR. Upnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku njegove pritožbene stroške v znesku 324,00 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Ker je dolžnik uspel s pritožbo, upnikov odgovor na pritožbo ni bil potreben za izvršbo, zato upnik krije sam svoje stroške priglašene v odgovoru na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).