Jedro

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem se investitorju dovoljuje tam navedena gradnja. To torej ni upravni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Po obrazloženem odložitev njegove izvršitve ni mogoča, posledično pa tudi ne izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

Izrek

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo investitorju A. A. izdano gradbeno dovoljenje za novogradnjo hleva za govedo in gnojišča na zemljišču parc. št. 211, 212, 213 in 215, vse k.o. ... Tožeča stranka je v tem postopku sodelovala kot stranka z interesom in je zoper predmetno gradbeno dovoljenje vložila tožbo. Zatrjuje, da je gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z materialnim pravom, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Iz tožbe izhaja, da gradbenemu dovoljenju nasprotuje, ker meni, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo, zatrjuje pa tudi kršitev pravil postopka. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, naj se začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo napadenega akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda.

2. Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

3. Tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe sta bili vročeni v odgovor tudi A. A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki pa na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovoril. 4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Tožnik lahko predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe, kadar izpodbija odločbo, ki se izvršuje po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po ZUP pa se izvršujejo odločbe, s katerimi je strankam naložena neka obveznost. V upravnem postopku se namreč izvršba opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem se investitorju dovoljuje tam navedena gradnja. To torej ni upravni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Po obrazloženem odložitev njegove izvršitve ni mogoča, posledično pa tudi ne izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-11. 7. Zgolj v dopolnitev gornji obrazložitvi sodišče še dodaja, da tožeča stranka tudi nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon2. Tožeča stranka mora v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazati škodo v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, torej, da bi ji z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Ta škoda mora izhajati iz izpodbijanega akta in prizadevati posameznika v njegovem pravno varovanem položaju. Tožnik mora tako utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene (oblike ali vrste) škode, ki izhaja iz posega v njegovo pravico ali pravno varovani interes. Za izdajo začasne odredbe mora izkazati tudi, da je ta škoda težko popravljiva. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, skladno s tem sama nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe.

8. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da tožeča stranka pogojev za izdajo začasne odredbe, določenih v 32. členu ZUS-1, ni izkazala, zato je njeno zahtevo zavrnilo.

1 Tako tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 214. 2 Glej npr. odločitve v zadevah Vrhovnega sodišča RS I Up 145/2018 z dne 26. 7. 2018, I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 117/2017 z dne 21. 6. 2017.