Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni poravnala obveznosti po odločbi z dne 12. 7. 2000 in da so te neporavnane obveznosti upoštevane v izračunu ter da so predmet pobota. V tem delu je obrazložitev v nasprotju z izrekom odločbe (II. točka izreka), saj se le-ta na odločbo z dne 12. 7. 2000 ne sklicuje. Načeloma je pobot pri davčnem zavezancu dopusten, vendar pa sodišče navedene odločitve ne more preizkusiti.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se II. točka izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor št. 464-03-8/2004-19-09/95-MKT z dne 10. 11. 2004 odpravi in se v tem delu vrne temu organu v ponoven postopek, v ostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopni organ), je z izpodbijano odločbo odločil, da se zahtevi tožeče stranke za vračilo rubljenega zneska s sklepom Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor št. 482-4/00-28-51-88/10-119/00 z dne 1. 10. 2002, pri čemer je bil rubež opravljen dne 24. 1. 2001 v znesku 208.237,49 SIT glavnice iz naslova davka od prometa storitev in 21.670,36 SIT zamudnih obresti od davka od prometa storitev ter 2.020.993,70 SIT glavnice davka od dobička pravnih oseb in 210.315,90 SIT zamudnih obresti od davka od dobička pravnih oseb, delno ugodi. Ugotovi se, da je rubež opravljen na podlagi odpravljenega pravnega naslova in se tožeči stranki prizna pravica do vračila navedenih zneskov, za katere je bil 24. 1. 2001 opravljen rubež (I. točka izreka). Vračilo neupravičeno rubljenih zneskov navedenih pod I. točko izreka te odločbe se ne izvrši. Za neupravičeno rubljene zneske, navedene pod točko I izreka te odločbe, se namesto vračila na dan opravljenega rubeža opravi pobot, ker je tožeči stranki po odločbi Davčnega urada Maribor št. 482-4/00-9-51-88/10-119/00 z dne 13. 7. 2000 potekel rok za plačilo obveznosti, ki na dan opravljenega rubeža, t. j. dne 24. 1. 2001 še niso bile v celoti poravnane (II. točka izreka).

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 10. 2004 podala zahtevo za vračilo preveč rubljenega zneska, za katerega je bil rubež opravljen na podlagi sklepa z dne 1. 10. 2002, ki pa je bil z odločbo drugostopnega organa z dne 26. 2. 2004 v pritožbenem postopku odpravljen. Prvostopni organ ugotavlja, da je bilo tožeči stranki z odločbo št. 482-4/00-9-51-88/10-119/00 z dne 13. 7. 2000 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba z dne 13. 7. 2000) in odločbo št. 482-17/00-7-51-88/10-842/00 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba z dne 12. 7. 2000) naloženo plačilo davčnih obveznosti v višini, ki jih navaja. Obe inšpekcijski odločbi sta postali izvršljivi 21. 8. 2000, tožeča stranka je na njuni podlagi poravnala: del obveznosti iz naslova davka od dobička pravnih oseb (glavnice oz. zamudnih obresti) s plačili dne 4. 8. 2000 v znesku 10.000,000,00 SIT, dne 8. 8. 2000 v znesku 44.949.266,08 SIT in dne 18. 8. 2000 v znesku 38.044.600,22 SIT; del obveznosti iz naslova davka od prometa storitev (glavnice oz. zamudnih obresti) s plačili dne 4. 8. 2000 v znesku 8.255.777,92 SIT in dne 18. 8. 2000 v znesku 2.163,894,60 SIT.

Ob preveritvi pravilnosti in pravočasnosti plačanih obveznosti po inšpekcijskih odločbah je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni v celoti poravnala obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo z dne 13. 7. 2000. Zato je davčni organ uvedel postopek prisilne izterjave s sklepom z dne 15. 1. 2001, na podlagi katerega je bil dne 24. 1. 2001 opravljen rubež neplačanih obveznosti s prenosom sredstev iz računa tožeče stranke: v znesku 2.020.992,40 SIT davka od dobička pravnih oseb in v znesku 210.315,90 SIT zamudnih obresti od davka na dobiček pravnih oseb; v znesku 208.237,49 SIT davka od prometa storitev in v znesku 21.670,36 SIT zamudnih obresti od davka od prometa storitev.

Zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 15. 1. 2001 se je tožeča stranka pritožila, z odločbo drugostopnega organa z dne 4. 12. 2001 je bil navedeni sklep odpravljen in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bil izdan sklep z dne 1. 2. 2002, ki pa je bil z odločbo drugostopnega organa z dne 26. 2. 2004 odpravljen. Davčni organ ugotavlja, da prisilna izterjava ni dovoljena, ker je bil rubež opravljen na podlagi formalno nepravilnega akta, tožnica pa bi bila upravičena do vračila rubljenih zneskov. V okviru odločanja o vračilu neupravičeno rubljenih zneskov, je davčni organ ponovno preveril, ali je tožnica obveznosti, ki so ji bile naložene z inšpekcijsko odločbo z dne 13. 7. 2000 poravnala v celoti. Ugotovljeno je bilo, da je na dan opravljenega rubeža po odpravljenem sklepu imela tožnica neporavnanih: 208.237,02 SIT glavnice iz naslova davka od prometa storitev in 21.809,50 SIT zamudnih obresti od davka od prometa storitev; 2.093.379.53 SIT glavnice davka od dobička pravnih oseb in 219.247,00 SIT zamudnih obresti od davka od dobička pravnih oseb. Višina dolga je ugotovljena ob upoštevanju vrstnega reda poplačila obveznosti po plačilih tožnice v skladu z 102. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/1996 in spremembe, dalje ZDavP). Obračun obveznosti in izračun zamudnih obresti je razviden iz priloge 1, ki prikazuje obračun obveznosti in plačil in priloge 2 – obvestil o izračunanih obrestih, ki so sestavni del odločbe.

Prvostopni organ ugotavlja, da za izvršitev vračila zneskov, rubljenih na podlagi odpravljenih sklepov o prisilni izterjavi, tožnica ni upravičena v celoti. Sklicuje se na 95. člen ZDavP v povezavi z 406. členom ZDavP-1. Ker je bil rubež opravljen za obveznosti, ki so bile tožeči stranki naložene z odločbo davčnega organa z dne 13. 7. 2000, tožeča stranka pa obveznosti po navedeni odločbi ni prostovoljno poravnala v celoti, se vračilo izvrši le za zneske, ki presegajo višino obveznosti, ki je bila tožeči stranki naložena z inšpekcijsko odločbo z dne 13. 7. 2000, za obveznost, ki bi jo tožnica morala na podlagi navedene odločbe poravnati, pa se upravičeno opravi pobot. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo Ministrstvo za finance dne 30. 6. 2009. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je iz obrestnih listov (obvestilo o izračunanih obrestih) razvidno, da je prvostopenjski organ zamudne obresti obračunaval po konformni metodi, in sicer do vključno dne 24. 1. 2001. Prvostopenjski organ je zamudne obresti obračunaval kot to izhaja iz posamezne inšpekcijske odločbe (z dne 12. 7. 2000 in z dne 13. 7. 2000), zato je prvostopenjski organ pravilno postopal, ko je zamudne obresti obračunal po konformni metodi in le te tudi obračunal od pravilnih zneskov. Prvostopenjski organ je upošteval tudi vsa plačila, na katera se v pritožbi sklicuje tožnica. Glede na to, da tožnica ni obračunala zamudnih obresti, kot ji je bilo z omenjenima odločbama naloženo, so zamudne obresti utemeljeno obračunane. Zavrača sklicevanje tožnice na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02, saj se v predmetnem postopku zgolj presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Navedeno odločbo Ustavnega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Iz upravnih spisov izhaja, da se je s sklepom o prisilni izterjavi, ki je bil nato odpravljen ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, terjal dolg iz inšpekcijske odločbe z dne 13. 7. 2000, ki v času prisilne izterjave ni bila pravnomočna, kar pomeni, da ima nanjo vpliv citirana odločba Ustavnega sodišča, vendar ne v postopku prisilne izterjave, saj s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje (46. člen ZDavP).

V predmetnem postopku se presoja pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnici prizna pravica do vračila, hkrati pa pobota to, kar je bilo z odpravljenim sklepom o prisilni izterjavi izterjano. V zvezi s slednjim drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izreku izpodbijane odločbe nepravilno navedel sklep, na podlagi katerega so bila sporna denarna sredstva zarubljena (namesto sklepa št. 482-4/00-28-51-88/10-119/00 z dne 1. 10. 2002 bi moral biti naveden sklep št. 482-4/00-19-51-88/10-119/00 z dne 15. 1. 2001, kot to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe), za kar pa pritožbeni organ meni, da lahko prvostopenjski organ navedeno pomoto popravi uradoma s sklepom o popravi pomote. Navedeno, glede poprave pomote, velja tudi glede zneska 208.237,49 SIT (868,96 EUR), ki ga navaja prvostopenjski organ v izreku izpodbijane odločbe, medtem, ko iz priloge k odločbi izhaja, da je bil upoštevan znesek 208.237,52 SIT (868,96 EUR). Pritožbeni organ nadalje tudi ugotavlja, da je prvostopenjski organ pomotoma navedel v Prilogi 1 kot datum rubeža 24. 1. 2004, namesto pravilnega 24. 1. 2001, za kar pa je iz spisa zadeve razvidno, da je bil dejansko upoštevan 24. 1. 2001, torej datum dejanskega rubeža, kot tudi glede plačila v skupnem znesku 38.044.6000,22 SIT, za katerega pritožbeni organ ugotavlja, da je bilo po navedbah tožnice izvršeno dne 18. 8. 2000 in ne 19. 8. 2000, kot to navede prvostopni organ v Prilogi.

Drugostopenjski organ pojasnjuje, da odprava sklepa o prisilni izterjavi ne vpliva na obstoj izvršilnega naslova. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnica upravičena do vračila, vendar se ji to ni vrnilo, saj je izvršilni naslov še vedno obstojal in je bilo plačilo oziroma rubež v času izvršitve upravičen, glede na to, da obveznosti niso bile v celoti poravnane. Neutemeljena je tudi zahteva tožnice do obresti. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo opravil pobot po stanju na dan, na katerega so bila sporna sredstva zarubljena.

Tožeča stranka s tožbo delno izpodbija odločbo prvostopenjskega organa. V I. točki izreka navedene odločbe izpodbija nepravilne navedbe številke in datuma sklepa o izterjavi ter zarubljenega zneska ter besedo: „... delno“, ne izpodbija pa odločitve, da se ugodi zahtevi tožeče stranke za vračilo zneskov, zarubljenih s sklepom prvostopenjskega organa, ker je bil rubež opravljen na podlagi odpravljenega pravnega naslova. V celoti pa izpodbija II. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri je odločeno, da se ji neupravičeno zarubljeni zneski, navedeni v I. točki, ne vrnejo, ker se na dan rubeža pobotajo z dolgom tožnice po odločbi z dne 13. 7. 2000. Tožeča stranka v celoti izpodbija tudi odločbo drugostopenjskega organa. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Sklicuje se na vse svoje navedbe in dokaze v postopku pred organom prve in druge stopnje.

Prvostopenjski organ bi moral v izreku izpodbijane odločbe v I. točki navesti pravilno številko in datum sklepa o izterjavi in višino zneskov, ki so bili zarubljeni na podlagi tega sklepa, saj gre za bistvene podatke, ki morajo biti pravilni, sicer je odločba nepravilna in nezakonita in je zato ni mogoče pravilno izvršiti. Tožeča stranka je tudi utemeljeno zahtevala, da prvostopenjski organ izpusti besedo „delno“, saj mora predlogu tožeče stranke v celoti ugoditi. Ker prvostopenjski organ ni popravil napak v I. točki izreka navedene odločbe, bi to moral storiti drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ pa je ugotovil, da so pritožbene navedbe o napačnem datumu in številki sklepa o izterjavi in napačni višini zarubljenega zneska utemeljene in pravilne, vendar kljub temu pritožbi v tem obsegu ni ugodil, z obrazložitvijo, da lahko prvostopenjski organ „...navedeno pomoto popravi uradoma s sklepom o popravi pomote...“ Tožeča stranka se s tem ne strinja in meni, da gre za bistveno kršitev določb postopka. Ne strinja se s tem, da bi utemeljene pritožbene navedbe po izdaji drugostopenjske odločbe ponovno obravnaval prvostopenjski organ, saj je to nedopustno tudi zaradi načela ekonomičnosti, odločba, v kateri so nepravilno navedeni bistveni podatki, pa je nezakonita in neizvršljiva.

V obravnavani zadevi je bistveno, da je prvostopenjski organ opravil rubež denarnih sredstev tožeče stranke na podlagi sklepa o izterjavi (pravilni podatki o temu sklepu so: št. 482-4/00-19-5-88/10-119/00 z dne 15. 1. 2001), ki je bil pravnomočno odpravljen, zaradi česar je bil rubež opravljen brez pravnega naslova in je potrebno tožeči stranki vrniti vse, kar je bilo zarubljeno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od rubeža do vrnitve. Davčni organ je v izpodbijani odločbi odločil, da se tožeči stranki ne vrnejo neupravičeno zarubljeni zneski, ampak se opravi pobot z obveznostmi tožeče stranke po odločbi z dne 13. 7. 2000, zoper katero je tožeča stranka vložila pravna sredstva, ki so bila uspešna tako, da je bil ta pobot opravljen brez pravne osnove. Drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 30. 6. 2009 (več kot štiri leta po vloženi pritožbi) zavrnil pritožbo tožeče stranke, čeprav bi moral po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je bil pobot opravljen po spremenjeni oz. odpravljeni odločbi prvostopenjskega organa z dne 13. 7. 2000. Ker je bila slednja odločba odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa št. 416-2303/00 z dne 22. 11. 2004, pobot, ki ga je opravil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, ni dopusten in ni zakonit. Pobot je bil opravljen brez pravnega naslova in je zato nepravilen, nedopusten in nezakonit. Glede na to, da je bil sklep o prisilni izterjavi, na podlagi katerega je bil rubež opravljen, odpravljen, bi bila tožeča stranka upravičena do vračila rubljenih zneskov, saj je bil rubež opravljen na podlagi formalno nepravilnega akta. Prvostopenjski organ bi zato moral postopati po 1. in 2. odstavku 47. člena ZDavP in izvršilni postopek zoper tožečo stranko ustaviti in odpraviti oz. razveljaviti vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave. V skladu s 4. odstavkom 95. člena ZDavP pa mora davčni organ davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka plačati tudi obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti in sicer od dneva plačila davka, v konkretnem primeru od rubeža 24. 1. 2001. Prvostopenjski organ je v I. točki izpodbijane odločbe odločil, da se zahtevi tožeče stranke za vračilo zarubljenih zneskov ugodi samo delno in to brez vračila zakonskih zamudnih obresti od dneva rubeža do dneva vračila ter označil zarubljene zneske kot glavnico in obresti, na osnovi poračunavanja plačil v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I 356/02-14 z dne 23. 9. 2004. Iz prilog izpodbijane odločbe se vidi, da je prvostopenjski organ opravil pobot pod II. točko izpodbijane odločbe na način, da je na podlagi 102. člena ZDavP poračunaval najprej obresti, nato pa domnevni davčni dolg po inšpekcijskih odločbah z dne 12. 7. 2000 in 13. 7. 2000. To poračunavanje pa je v nasprotju z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča. Davčni organ je namreč odločil o pobotu, do katerega je prišel tako, da je pobotal obresti po inšpekcijskih odločbah z dne 12. 7. 2000 in 13. 7. 2000, ki so bile tožeči stranki naložene v plačilo za čas pred izvršljivostjo obeh odločb, torej pred 21. 8. 2000. Po navedeni odločbi Ustavnega sodišča je namreč ZDavP v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe. V zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, dalje ZDavP-1), začnejo po omenjeni ustavni odločbi teči zamudne obresti šele z dnem izvršljivosti davčne odločbe.

Tožeča stranka opozarja, da je pred izvršljivostjo obeh inšpekcijskih odločb z dne 12. 7. 200 in 13. 7. 2000 plačala vse glavnice davčnih obveznosti, pa tudi vse zamudne obresti in sicer točno tako, kot ji je prvostopni organ naložil v inšpekcijskih odločbah. S sklepoma o prisilni izterjavi, ki sta bila dokončno odpravljena, pa je davčni organ tožnici zarubil sredstva v višini, do katere je prišel na drugačen način, kot je naložil tožnici v inšpekcijskih odločbah. Podlaga za sklep o prisilni izterjavi je izvršilni naslov, to pa sta inšpekcijski odločbi z dne 12. 7. 2000 in 13. 7. 2000, ki ju davčni organ ne more spreminjati.

Vsa plačila, ki jih je izvedla tožnica do vključno 20. 8. 2000, so bila pravočasna in pomenijo pravočasno izpolnitev inšpekcijskih odločb davčnega organa prve stopnje z dne 12. 7. 2000 in 13. 7. 2000. Prvostopenjski organ opira svoj način poračunavanja obveznosti tožnice s plačili na določbo 102. člena ZDavP. To določilo pa je dopustno uporabiti samo v postopku pred izdajo davčne odločbe. Tožnica je namreč morala izvršiti davčni odločbi tako, kot se glasita, kar je tudi storila. Tožnica v celoti izpodbija tabelo in obračune zamudnih obresti. Prvostopenjski organ je v navedenih tabelah obračunaval tožnici obrestne obresti, torej zakonite zamudne obresti, ki jih je obračunal od zakonitih zamudnih obresti, v nasprotju z veljavnimi predpisi. Tožeča stranka se poleg tega sklicuje na že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 in na to, da sta bila v predmetni zadevi oba sklepa o prisilni izterjavi dokončno odpravljena, zaradi česar je odločitev o pobotu v II. točki izreka izpodbijane odločbe nezakonita in napačna. Drugostopenjski organ nima prav, da v konkretni zadevi že omenjena odločba Ustavnega sodišča ne velja. Izrek izpodbijane odločbe pod II. točko izreka je tudi sam po sebi nepravilen in pomanjkljiv, tudi če bi bil utemeljen in dovoljen. Pri pobotu je namreč potrebno točno in določno navesti znesek vsake terjatve skupaj z zamudnimi obrestmi od vsake terjatve, tekom zamudnih obresti, način pobotanja in stanje po pobotu, če terjatvi nista v celoti pobotani.

Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi tožeče stranke za vračilo rubljenega zneska ugodi, tako da ugotovi, da je rubež opravljen na podlagi odpravljenega pravnega naslova in tožeči strani prizna pravico do vračila navedenih zneskov, za katere je bil 24. 1. 2001 opravljen rubež. Hkrati predlaga, da se postopek prisilne izterjave zoper tožečo stranko, ki je bil izveden z odpravljenima sklepoma o prisilni izterjavi z dne 15. 1. 2001 in z dne 1. 2. 2002, ustavi ter da se rubež denarnih sredstev in vsa druga izvršilna dejanja, ki so bila opravljena zoper tožečo stranko, v celoti odpravijo in razveljavijo. Hkrati predlaga, da se tožeči stranki vrnejo vsa denarna sredstva, ki so ji bila zarubljena na podlagi dokončno odpravljenih sklepov o izvršbi, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2001 do vrnitve. Podrejeno pa predlaga, da sodišče spremeni odločbo v I. točki izreka in da odpravi odločbo v II. točki izreka in jo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga, da sodišče tudi odpravi drugostopenjsko odločbo in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz odločbe drugostopnega organa.

Tožba je delno utemeljena.

Predmet navedenega postopka je izpodbijanje pravilnosti odločitve, da se delno ugodi zahtevi tožeče stranke za vračilo rubljenega zneska na podlagi sklepa prvostopnega organa, ki je bil kasneje odpravljen, ter da se vračilo neupravičeno rubljenih zneskov ne izvrši in se namesto vračila opravi pobot, ker je tožeči stranki po odločbi prvostopnega organa z dne 13. 7. 2000 potekel rok za plačilo obveznosti, ki na dan opravljenega rubeža (24. 1. 2001) še niso bile v celoti poravnane.

Po presoji sodišča se tožeča stranka utemeljeno sklicuje na to, da je prvostopni organ opravil rubež denarnih sredstev tožeče stranke na podlagi sklepa o izterjavi z dne 15. 1. 2001, ki je bil, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, odpravljen. Iz odločbe drugostopnega organa z dne 26. 2. 2001, s katero je bil odpravljen navedeni sklep o izterjavi, izhaja, da je tožeča stranka obveznosti po odločbi z dne 13. 7. 2000, zaradi katere je bil izdan sklep o izterjavi, v celoti poravnala. Z izpodbijano odločbo pa se tožeči stranki sicer prizna pravica do vračila rubljenega zneska po odpravljenem sklepu o izterjavi (I. točka izreka), vendar iz II. točke izreka izhaja, da se vračilo neupravičeno rubljenih zneskov ne izvrši, in se namesto vračila opravi pobot, ker obveznosti tožeče stranke po odločbi z dne 13. 7. 2000 na dan opravljenega rubeža (24. 1. 2001) niso bile v celoti poravnane.

Iz povedanega izhaja, da je bila podlaga za izdajo sklepa o izterjavi z dne 15. 1. 2001 neplačilo obveznosti tožeče stranke po odločbi z dne 13. 7. 2000, ta sklep pa je bil odpravljen zaradi ugotovitve, da je tožeča stranka obveznosti po odločbi z dne 13. 7. 2000 v celoti poravnala. Izpodbijana odločitev pa temelji na zaključku, da tožeča stranka obveznosti po (isti) odločbi z dne 13. 7. 2000 na dan opravljenega rubeža ni poravnala. Tak zaključek prvostopni organ utemeljuje z izračunom, ki je priložen izpodbijani odločbi. Sodišče glede na povedano ugotavlja, da izpodbijane odločitve, da tožeča stranka na dan opravljenega rubeža ni poravnala obveznosti po odločbi z dne 13. 7. 2000, ni mogoče preizkusiti. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane odločitve tudi izhaja, da temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni poravnala obveznosti po odločbi z dne 12. 7. 2000 in da so te neporavnane obveznosti upoštevane v izračunu ter da so predmet pobota. V tem delu je obrazložitev tudi v nasprotju z izrekom odločbe (II. točka izreka), saj se le-ta na odločbo z dne 12. 7. 2000 ne sklicuje. Načeloma je pobot pri davčnem zavezancu dopusten (po 95. členu ZDavP se davčnemu zavezancu vrne preveč plačani znesek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila), vendar pa sodišče navedene odločitve ne more preizkusiti.

Omenjene nepravilnosti so take, da zaradi njih ni mogoče preizkusiti izpodbijane odločitve, zaradi katerih je navedeni del odločbe (II. točka izreka) nezakonit. Sodišče je zato izpodbijano odločitev zaradi bistvenih kršitev pravil postopka odpravilo in vrnilo v tem delu prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Sodišče pa zavrača tožbene ugovore, da je prvostopenjski organ v navedeni zadevi postopal v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, ko je pobotal obresti po inšpekcijskih odločbah z dne 12. 7. 2000 in 13. 7. 2000, ki so bile tožeči stranki naložene v plačilo za čas pred izvršljivostjo obeh odločb, torej pred 21. 8. 2000. V predmetnem postopku se zgolj presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (ne pa odločb z dne 12. 7. 2000 in 13. 7. 2000) in je pravilnost izračuna obresti po teh odločbah predmet drugega postopka.

Utemeljeni so tožbeni ugovori, da bi drugostopenjski organ, ki je odločal o tožnikovi pritožbi, moral napake v I. točki izreka izpodbijane odločbe (napake v številki, datumu in znesku) odpraviti. Tožnik je namreč na drugostopenjski organ vložil predlog za popravo odločbe po 223. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS. št. 80/99 in naslednji, dalje ZUP), podrejeno pa pritožbo. Po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, in bi zato lahko prvostopenjski organ (ki je izdal odločbo) izdal sklep o popravi pomote. Ker pa prvostopni organ tega ni storil, bi moral drugostopenjski organ navedene pomanjkljivosti odpraviti v pritožbenem postopku (torej ne s sklepom o popravi pomote). Sodišče pa ugotavlja, da gre pri omenjenih pomotah za očitne pisne pomote, zaradi katerih ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj zaradi česar navedene pomote ne morejo biti razlog za poseg sodišča v I. točko izpodbijane odločbe v smislu 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku pa je prvostopenjski organ dolžan postopati v skladu z določbo 223. člena ZUP ter navedene pisne pomote popraviti.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo II. točko izreka izpodbijane odločbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem delu vrnilo ob upoštevanju 3. in 4. odstavka istega člena, prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; dalje Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika).