Jedro

Da je v odgovoru na tožbo zapisano, da je kot priloga priloženo (tudi) pooblastilo, niti s stopnjo verjetnosti ne izkazuje, da je temu bilo tako. Odvetnik se je zavezal pooblastilo predložiti v 8 dneh, pri čemer ga je sodišče tudi opozorilo na posledice nepredložitve. Tega ni storil, v spisu pooblastila ni, da je bilo pooblastilo po naroku poslano, tožena stranka ni z ničemer izkazala. Da naj bi bilo pooblastilo poslano z „navadno pošto“, gre v breme toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2006 dalje do plačila, v 15 dneh; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti tudi pravdne stroške v višini 369,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je pooblaščenec tožene stranke k odgovoru na tožbo dne 26.10.2006 nedvomno priložil tudi pooblastilo, kar izhaja iz odgovora na tožbo, kjer je med prilogami izrecno navedeno tudi pooblastilo. Če pooblastila ne bi bilo, bi sodišče pooblaščenca nedvomno pozvalo, da pooblastilo predloži, pa ga ni. Spis je bil odstopljen mediacijskemu oddelku istega sodišča, ki je zadevo vodilo pod opr. št. pM 30/2008 in tudi v tem postopku je pooblaščenec prejel povabilo k postopku mediacije in to dne 27.1.2008. Sodišče bi moralo preveriti ali se morda pooblastilo ne nahaja v mediacijskem spisu. Po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo dne 9.10.2009, je pooblaščenec dne 14.10.2009 pooblastilo ponovno poslal sodišču. Dne 8.12.2009 (torej dva meseca po tem, ko bi moral po sklepu sodišča, pooblaščenec poslati novo pooblastilo tožene stranke in ga tudi je), je pooblaščenec od sodišča prve stopnje, po odredbi sodnice z dne 7.12.2009, prejel listinsko dokumentacijo, ki jo je sodišče v zadevi samo zbralo, zato je bil pooblaščenec prepričan, da je z zadevo vse v redu. Namesto, da bi postopek nadaljevalo, pa je sodišče izdalo zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Da je v odgovoru na tožbo zapisano, da je kot priloga priloženo (tudi) pooblastilo, niti s stopnjo verjetnosti ne izkazuje, da je temu bilo tako. Na prejetem odgovoru na tožbo je sodišče prve stopnje zaznamovalo le eno prilogo, to je B1, ki pa je „Prepis video kasete posnetka oddaje TV Slovenije z dne 15.12.2005 o družbi K. O., ki je bila posredovana skupaj s tožbo“. Na naroku dne 9.10.2009 je sodišče prve stopnje odvetnika B. Š. opozorilo, da k odgovoru na tožbo pooblastilo ni bilo priloženo, čemur ta ni nasprotoval (kaj drugega iz zapisnika ne izhaja) in se zavezal pooblastilo predložiti v 8 dneh, pri čemer ga je sodišče tudi opozorilo na posledice nepredložitve. Tega ni storil, v spisu pooblastila ni, da je bilo pooblastilo po naroku 9.10.2009 poslano, tožena stranka ni z ničemer izkazala. Da naj bi bilo pooblastilo poslano z „navadno pošto“ (glej dopis odvetnika Š. z dne 29.4.2010) gre v breme toženca. Da je bila zadeva odstopljena v mediacijo, v ta postopek povabljen tudi odvetnik Š., da mu je sodišče že po naroku dne 9.10.2009 vročilo listine, ne more izkazovati predložitve pooblastila. Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi v mediacijski spis in ugotovilo, da v njem pooblastila ni (glej UZ list. št. 63). Tožena stranka tako niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, da je bilo pooblastilo priloženo k odgovoru na tožbo, niti, da je bilo poslano kasneje, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo „pooblaščenčevih“ dejanj – odgovora na tožbo in zastopanja tožene stranke na naroku dne 9.10.2009 (3. odstavek 98. člena ZPP). Šteti torej je, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila. V takšnem primeru, ob pogojih iz 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, sodišče izda zamudno sodbo. Glede obstoja teh pogojev pritožba ne reče ničesar. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik izkazal vse elemente odškodninskega delikta, tudi dejstvo, da so trditve tožene stranke žaljive (toženec je tožnika označil kot kradljivca davkoplačevalskega denarja in kot kriminalca, ki bi ga morala spremljati policija). Zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi posega v njegovo osebnostno pravico, pa je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo tudi pravično odškodnino v višini 2.500,00 EUR (131. člen, 179. člen Obligacijskega zakonika).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu, potrdilo (353. člen ZPP).