Jedro

Sodišče je pravilno štelo za manj verjetno pravico tistih udeležencev postopka, ki niso zajeti v oporoki z dne 22.11.2009. Ta je od vseh štirih oporok najnovejša, zato je treba šteti, da je z njo oporočiteljica molče preklicala prejšnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zapustničine zakonite dediče F.B., M.K., M.V., I.S., B.V. in zapustničine oporočne dediče A.J., po oporoki z dne 20.9.2007 ter J.S., po oporoki z dne 6.5.2002, napotilo na pravdo, da zoper oporočno dedinjo po oporoki z dne 22.11.2007 J.P. vloži tožbo za ugotovitev, da je navedena oporoka neveljavna.

Proti takšni odločitvi je dedič F.B. vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da napotitev na pravdo ni odvisna od zaporedja oporok, ki so sodišču predložene. Na pravdo napoti sodišče tisto stranko, katere zahtevek je manj verjeten. Meni, da je neutemeljena, pa tudi neobrazložena odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je njegova pravica manj verjetna od pravice J.P., s katero pokojna ni bila v nikakršnih stikih, še najmanj pa v zadnjih 15-ih letih svojega življenja. V prvostopenjskem postopku je izrecno poudaril, da gre za očiten ponaredek in ne originalno listino. Sodišču prve stopnje je predlagal, da se postavi izvedenec grafološke stroke, ki naj bi ugotovil pristnost same listine, sedaj pa je pridobil tudi pisne izjave dveh prič, ki nedvomno potrjujeta, da sporna oporoka nikakor ni mogla biti podpisana 22.11.2007, saj se je takrat pokojna nahajala v njegovi rojstni hiši. Dvom o pristnosti oporoke kaže tudi dejstvo, da naj bi jo podpisali priči, ki sta iz V. oziroma iz M. in ki nikoli nista bili na domačem naslovu pokojne, niti nista bili z njo v nikakršnihkoli stikih, ne na domu ne izven doma. Pokojna zaradi slabega zdravstvenega stanja izven doma nikoli ni hodila sama, ampak vedno v njegovem spremstvu. Oporoko, ki je bila dana v njegovo korist in v korist A.J, ni priznal le en dedič, kar dokazuje, da so bili drugi s takšno zapustničino posebno voljo seznanjeni in ji tudi niso nasprotovali. Glede na navedeno bi moralo sodišče šteti upravičenje do dediščine J.P za manj verjetno in njo napotiti na pravdo, ne glede na dejstvo, da je priložena listina, ki naj bi bila oporoka, datirana s poznejšim datumom.

Pritožba ni utemeljena.

Predpostavka za vodenje zapuščinskega postopka, ki je po svoji pravni naravi nepravdni postopek, je nespornost dejstev, na katerih temeljijo pravice njegovih udeležencev. Če med udeleženci postanejo sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke, da sporna vprašanja razrešijo v pravdi (1. odst. 210. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). ZD v 1. točki 2. odst. 210. člena kot takšno sporno dejstvo primeroma navaja prav vprašanje veljavnosti oporoke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je prekinilo zapuščinsko obravnavo in stranke napotilo na pravdo. Pravilno je štelo tudi za manj verjetno pravico tistih udeležencev postopka, ki niso zajeti v oporoki z dne 22.11.2009. Ta je od vseh štirih oporok najnovejša, zato je treba šteti, da je z njo oporočiteljica molče preklicala prejšnje (prim. 101. člen ZD). Sodišče prve stopnje je zato pravilno napotilo na pravdo dediče, ki uveljavljajo svojo dedno pravico na podlagi prejšnjih oporok oziroma zakonitega dednega reda.

Brezpredmetni so pritožbeni očitki zapuščinskemu sodišču, da ni izvedlo predlaganih dokazov. Gre za vprašanje dokazovanja spornega dejstva, ki ga bo izvedlo pravdno sodišče v za to usposobljenem pravdnem postopku.

Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).