Jedro

V tem primeru ne gre za enoetažen objekt in podporni zid presega dimenzije, ki so po predpisih določene za enostavne objekte, zato sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj, da bi si tožnica kot investitorka v tem primeru morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga nesporno nima.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožnici kot inšpekcijski zavezanki z izpodbijano odločbo naložil, da mora v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe na JV delu zemljišča s parc. št. 3845/0 k.o. ... ustaviti gradnjo in odstraniti dvoetažni objekt maksimalnih tlorisnih dimenzij 14,6 x 6,5 m z zunanjo ureditvijo, ki jo sestavljajo -podporni zid lomljenega tlorisa skupne dolžine 30 m, največje višine pa 2,7 m, ki poteka ob meji med parc. št. 3844 in 3845/0 k.o. ... in v bližini meje med parc. št. 3846/6 in 3845/0 k.o. ... na parc. št. 3845/0 k.o. ..., vključno z elementi, ki so izvedeni v sklopu zidu, in sicer zbiralnik vode, kamin in stopnišče ter podporni zid, ki podpira teraso, v del katere je vkopana klet dvoetažnega objekta in je sestavljen iz dveh delov, izvedenih v tlorisu ločno, skupne dolžine 17 m, maksimalne višine pa 3,2 m na JV delu zemljišča s parc. št. 3845/0 k.o. ..., in vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (1. in 2. točka izreka); s 3. točko izreka je tožnici zagrozil, da če naloženega dejanja ne bo izvršila, se bo začel postopek prisilne izvršbe po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo; s 4. točko izreka ji je izrekel splošne inšpekcijske ukrepe; s 5. točko izreka odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in s 6. točko izreka ugotovil, da stroškov postopka ni.

2. V obrazložitvi opisuje potek inšpekcijskega postopka in ugotavlja, da se obravnavani objekt in elementi zunanje ureditve na podlagi v začetku gradnje veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, od marca 2013 pa Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, uvršča med manj zahtevne objekte. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Za gradnjo dvoetažnega objekta prej navedenih tlorisnih dimenzij z zunanjo ureditvijo bi tožnica torej morala pridobiti gradbeno dovoljenje, a ga ni pridobila, zato gre v tem primeru za gradnjo nelegalnega objekta.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke ter da se organ v izpodbijani odločbi tudi ni opredelil do njenih navedb, s čimer je kršil določbi 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Inšpekcijska organa obeh stopenj nista navedla kriterijev, po katerih bi bilo mogoče to gradnjo razmejiti od enostavnih objektov in nista pojasnila, zakaj jo je treba obravnavati kot celoto in ne ločeno. Prepričana je namreč, da je pritlični objekt, ki je postavljen nad betonsko ploščo, mogoče obravnavati kot "enostavni - pomožni kmetijsko gozdarski objekt - stavbo", ki izpolnjuje vse pogoje za gradnjo tovrstnega objekta, določene v Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Poleg tega ni pojasnjeno, zakaj v tem primeru pride v poštev le inšpekcijski ukrep "vzpostavitev prejšnjega stanja" in ne možnost drugačne sanacije. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi; podrejeno zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati predlaga povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka je sodišču poslala upravni spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

8. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja opis značilnosti in lega predmetnega objekta, in sicer da leži na JV delu zemljišča parc. št. 3845/0 k.o. ..., da gre za dvoetažni objekt maksimalnih tlorisnih dimenzij 14,6 m x 6,5 m z zunanjo ureditvijo, ki jo sestavljajo podporni zid lomljenega tlorisa skupne dolžine 30 m, največje višine 2,7 m, ki poteka ob meji med parc. št. 3844 in 3845/0 k.o. ... in v bližini meje med parc. št. 3846/6 in 3845/0 k.o. ..., na parc. št. 3845/0 k.o. ..., vključno z elementi, ki so izvedeni v sklopu zidu, in sicer zbiralnik vode, kamin in stopnišče ter podporni zid, ki podpira teraso, v del katere je vkopana klet dvoetažnega objekta in je sestavljen iz dveh delov, izvedenih v tlorisu ločno, skupne dolžine 17 m in maksimalne višine 3,2 m, na JV delu zemljišča s parc. št. 3845/0 k.o. .... Sodišče ugotavlja, da tožnica niti v zvezi z opisom značilnosti tega objekta niti v zvezi z njegovo lego ne navaja ničesar drugega, zato so navedene lastnosti objekta z zunanjo ureditvijo in njegova lega, nesporne.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil objekt izveden leta 2012 v tožničini lastni režiji, kar je sama izjavila v inšpekcijskem postopku. Prav tako ni sporno, da tožnica za njegovo gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali bi za gradnjo tega objekta potrebovala gradbeno dovoljenje. Tožnica namreč ves čas postopka ugovarja, da bi moral organ objekte obravnavati ločeno in ne kot celoto, s tem ko navaja, da bi moral obravnavati posebej glavni objekt in posebej vsak posamezni objekt, ki tvori zunanjo ureditev - podporni zid lomljenega tlorisa; zbiralnik vode; kamin; stopnišče; podporni zid, ki podpira teraso in vkopano klet ter da gre za pomožen kmetijsko-gozdarski objekt – kmečko lopo, katere namen bi bilo spravilo poljskih pridelkov in orodja1. 10. Legalnost gradnje je treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanju upravnega organa ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornega objekta. Po prvem odstavku 8. člena ZGO-1, ki je veljal tako v času odločanja organa kot v času gradnje, se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo med zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Prvi odstavek 3. člena tega zakona, prav tako veljaven v času odločanja organa in v času gradnje, določa, da se lahko gradnja novega objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Le gradnja enostavnih objektov se po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1, veljavnem v času odločanja in gradnje, lahko začne brez gradbenega dovoljenja.

11. Skladno s prvim odstavkom 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba o razvrščanju objektov), ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje; enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te uredbe. Po 4. členu Uredbe o razvrščanju objektov je manj zahteven objekt tisti, ki ni uvrščen med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte. Iz priloge 2 k Uredbi o razvrščanju objektov pod točko 2 izhaja, da se med enostavne objekte uvrščajo majhne stavbe, ki predstavljajo dopolnitev obstoječe pozidave, v pritlični, enoetažni izvedbi s površino do vključno 20 m2; pod točko 5 pa, da med enostavne objekte sodi tudi podporni zid (konstrukcija med dvema višinama zemljišča, ki preprečuje premik (zdrs) zemljine) z višinsko razliko med zemljiščem do 0,5 m. V točki 18 Uredbe o razvrščanju objektov so kot enostavni navedeni še pomožni kmetijsko-gozdarski objekti (objekti, namenjeni kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki niso namenjeni prebivanju), in sicer med ostalimi tudi pritlične enoetažne stavbe, površine do vključno 40 m2 (primeroma našteta tudi klet, ne pa tudi pomožna kmetijsko-gozdarska oprema).

12. V času predmetne gradnje (2012) je veljala Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba o vrstah objektov), ki v prvi alineji prvega odstavka 12. člena določa, da je pogoj, da se objekt šteje za enostavnega (tudi), da je v tej uredbi izrecno določen kot enostavni objekt. Objekti za lastne potrebe, ki so enostavni objekti, so: nadstrešek, rezervoar za utekočinjeni naftni plin ali nafto, mala komunalna čistilna naprava, zajetje, vrtina ali vodnjak, zbiralnik za kapnico, enoetažni pritlični objekt s tlorisno površino do 4 m2 in utrjena dvorišča do površine do 300 m2 (13. člen Uredbe o vrstah objektov). Pomožni kmetijsko gozdarski objekti, ki so enostavni objekti, pa so: čebelnjak, gozdna učna pot, grajena gozdna vlaka, poljska pot, ribnik kot vodno zajetje, vrtina ali vodnjak za namakanje kmetijskih zemljišč, krmišče, molzišče, hlevski izpust, ograje za pašo živine, rastlinjak, gozdna cesta, kašča kot enoetažen pritličen objekt, kozolec in senik (16. člen Uredbe o vrstah objektov).

13. Ob upoštevanju citiranih določb relevantnih predpisov ter v točki 8 obrazložitve te sodbe navedenih nespornih lastnosti predmetnega objekta, iz katerih izhaja, da v tem primeru ne gre za enoetažen objekt in da podporni zid presega dimenzije, ki so po teh predpisih določene za enostavne objekte, sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj, da bi si tožnica kot investitorka v tem primeru morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga nesporno nima. Zgolj zatrjevanje, da gre za kmetijski objekt, ki služi izključno kot kmetijski pomožni objekt, ki naj bi bil konstrukcijsko nezahteven in ki ni namenjen prebivanju, ob tem da ga po obeh relevantnih uredbah ni mogoče uvrstiti med konkretno določene enostavne objekte, na odločitev ne more vplivati.

14. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se prvostopenjski organ ni vsebinsko opredelil do tožničine izjave o dejstvih in okoliščinah ter s tem zagrešil bistveno kršitev določb postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP2, sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izreku izpodbijane odločbe opisal značilnosti in lego predmetnega objekta, vključno z elementi, ki so izvedeni v sklopu zidu, in sicer zbiralnik vode, kamin in stopnišče ter podporni zid, ki podpira teraso, v del katere je vkopana klet dvoetažnega objekta. Že iz takšnega opisa lastnosti objekta, navedenega v izreku izpodbijane odločbe, je po presoji sodišča jasno, da predmetnega objekta in zunanje ureditve ni mogoče obravnavati ločeno. Zbiralnik vode, kamin in stopnišče so namreč nesporno izvedeni v sklopu podpornega zidu. Prav tako nesporno je klet dvoetažnega objekta vkopana v del podpornega zidu, ki podpira teraso. Tožnica namreč takšnim ugotovitvam organa, ki izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, ne nasprotuje oziroma se v tožbi celo izrecno sklicuje na opis, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe3. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer res ni izrecno odgovoril na tožničino pisno izjavo z dne 30. 8. 2017, temveč jo je le povzel. Vendar je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi, kar mu omogoča določba tretjega odstavka 248. člena ZUP 4. V obrazložitvi pritožbene odločbe je namreč navedel, da ločena obravnava podpornega zidu lomljenega tlorisa, zbiralnika vode, kamina, stopnišča, podpornega zidu, ki podpira teraso in vkopane kleti ni mogoča, ker se vsi objekti povezujejo v smiseln dvoetažni objekt z zunanjo ureditvijo in v gradbenem smislu sestavljajo trdno in trajno spojeno celoto5. 15. Sodišče ugotavlja, da se je organ prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno skliceval na relevantne določbe ZGO-1 ter na oba relevantna podzakonska akta, to sta Uredba o vrstah objektov in Uredba o razvrščanju objektov. S tem je po presoji sodišča zadostil zahtevi glede obrazložitve odločbe po 4. točki prvega odstavka 214. člena ZUP6. Ob tem sodišče pripominja, da tožnica niti med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi ni izrecno navedla razlogov, iz katerih bi bilo mogoče navedeni objekt, že iz opisa katerega po presoji sodišča jasno izhaja povezanost posameznih elementov objekta v nedeljivo celoto, obravnavati ločeno. Glede na to, da so po že prej citiranem 4. členu Uredbe o razvrščanju objektov manj zahtevni objekti tisti, ki niso uvrščeni med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte, organu v odločbi niti ni bilo treba navesti kriterijev ali meril, po katerih bi bilo mogoče nameravano gradnjo uvrstiti med manj zahtevne objekte, zato s tem ugovorom tožnica ne more uspeti.

16. Dejstva, s katerimi tožnica pojasnjuje tožbeni ugovor neobrazloženosti ukrepa vzpostavitve prejšnjega stanja in nemožnosti drugačne sanacije na tej parceli, pa predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-17), saj teh navedb v upravnem inšpekcijskem postopku ni podala, niti ni pojasnila, zakaj ne. Skladno s prej citirano določbo 152. člena ZGO-1 ji je namreč prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo kot investitorki odredil, da nelegalno gradnjo ustavi, nelegalni objekt odstrani in vzpostavi prejšnje stanje. Da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila mogoča, tožnica v inšpekcijskem upravnem postopku ni ugovarjala niti ni predlagala morebitne drugačne sanacije objekta.

17. Ker je po povedanem tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. O zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnica kot dokaz predlaga listine, vendar njihov obstoj in vsebina med strankami nista sporna. Sicer pa glede na to, da pravno odločilna dejstva (lastnostni objekta) med strankama niso sporna, izvedba teh dokazov na glavni obravnavi po presoji sodišča niti ni potrebna.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej: pisna izjava tožnice z dne 30. 8. 2017, ki je del upravnega spisa zadeve. 2 Po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, po 7. točki te določbe pa, če se odločbe ne da preizkusiti. 3 Glej: zadnji odstavek na 6. strani tožbe. 4 Tretji odstavek 248. člena ZUP določa, da če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. 5 Glej: tretji odstavek na 4. strani pritožbene odločbe. 6 Po 4. točki prvega odstavka 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega (tudi) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. 7 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.