Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne in vestne dokazne ocene poteka pretepa ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je izzval tožence, tako besedno kot s fizičnim kontaktom s prvotožencem. Zato je povsem pravilen zaključek o tožnikovem prispevku k nastali škodi v višini 20 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi in drugi toženi stranki v roku 15 dni povrniti 392,68 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencem naložilo plačilo 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2015 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora prvi in drugi toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.345,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, tretji toženi stranki pa pravdne stroške v višini 1.309,19 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da je sokriv za nastanek škodnega dogodka in se sklicuje na stališče, zavzeto v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2506/2015, da verbalni dvoboj med pravdnimi strankami ne more biti opravičilo za telesno obračunavanje. Navaja, da je bil tretji toženec tisti, ki je prvi začel s trebuhom odrivati tožnika, ta pa se je zgolj branil, zato ni mogoče slediti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik na kakršenkoli način prispeval k nastanku škode. Opozarja, da je natančen potek dogodkov ugotovilo kazensko sodišče v kazenski obsodilni sodbi, na katero je pravdno sodišče v celoti vezano. Nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni sledilo pripombam tožnika, da ga mora izvedenka osebno pregledati, prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju izvedenke, zaradi česar je bilo nemogoče ugotoviti vse nevšečnosti med zdravljenjem in pretrpljene telesne poškodbe tožnika ter je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po prepričanju pritožnika je izvedensko mnenje pomanjkljivo in se sodišče nanj ne bi smelo opreti. Meni, da je izpodbijana sodba protispisna, ker je sodišče glede trajanja bolečin v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, kljub temu, da je izvedenka napisala, da je bolečina subjektiven podatek. Zaključek izvedenke in sodišča, ki je izvedenki v celoti sledilo, je zato zmoten. Ugotovitev, da je tožnik po poškodbi opravljal manjša dela, ne dokazuje, da pri tem ni trpel nikakršnih bolečin. Sodbo izpodbija tudi po višini in navaja, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo bistveno prenizka ter v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Pritožnik posebej izpodbija tudi stroškovni del, saj bi moralo sodišče celotno stroškovno obveznost naložiti v solidarno plačilo tožencem.

3. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo pravočasno odgovorili in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi jasne in popolne, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je skrbna in logično prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter o zahtevku materialnopravno pravilno odločilo.

6. Tožnik odškodninski zahtevek utemeljuje na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega so bili toženci v kazenskem postopku pravnomočno obsojeni storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. I K 2946/2010, z dne 7. 4. 2014 izhaja, da so toženci 3. 3. 2009 okoli 17.45 ure v T. pred stanovanjsko hišo ... tožnika pretepli tako, da ga je toženka A. A. z obema rokama opraskala po obrazu, toženec B. B. ga je z roko najmanj enkrat udaril po levem ušesu, toženec C. C. pa ga je s pestjo udaril v predel leve ličnice in ga zbil na tla, kjer so ga vsi še obrcali ter mu prizadejali udarnino leve ličnice, levega očesa in levega uhlja, odrgnini leve in desne strani obraza ter odrgnino nosu, zaradi česar je bila za dva do tri tedne tožnikova zmožnost za delo zmanjšana ter za isti čas prizadeta njegova zunanjost in okvarjeno zdravje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja, to je ugotovljenih znakov kaznivega dejanja, in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče mora upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč pravni sklep, da so toženci tožnika v škodnem dogodku poškodovali z zgoraj opisanimi dejanji. V tem okviru pa sodišče lahko presoja ugovor tožencev o obstoju deljene odgovornosti iz 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma o prispevku oškodovanca k nastali škodi.

7. Sodišče prve stopnje je bilo v obravnavanem primeru torej vezano na zaključek, da so toženci tožnika v škodnem dogodku poškodovali, kot je opisano zgoraj. Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o 20 % soprispevku k nastali škodi. Prvostopenjsko sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika, da je bil on tisti, ki je začel z neprimerno komunikacijo, ko je izjavil, da bo prvotoženca pohodil. Sodišče je tudi ugotovilo, da so odnosi med tožnikom in toženci že dalj časa izredno slabi in da so med njimi tekli številni sodni spori, kritičnega dne pa je zaradi žaljivega obnašanja tožnika med njimi že posredovala policija in je bil tožniku izdan plačilni nalog. Da je tožnik v kritičnem času s svojim obnašanjem do tožencev soprispeval k izbruhu fizičnega nasilja zoper njega, je kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni tožencem v kazenskem postopku upoštevalo tudi kazensko sodišče. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne in vestne dokazne ocene poteka pretepa ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je izzval tožence, tako besedno kot s fizičnim kontaktom s prvotožencem. Zato je povsem pravilen zaključek o tožnikovem prispevku k nastali škodi v višini 20 %. Res je, da žaljive besede ne pomenijo, da je telesni napad v celoti upravičen oziroma adekvaten, kot opozarja pritožba. Res je tudi, da je v citirani sodbi višjega sodišča tako stališče. Vendar v tem primeru takšno zmerjanje, upoštevaje vse okoliščine dogodka ter dejstvo, da so tožnik in toženci v večletnem sporu, lahko izzove reakcijo, ki presega verbalno, in izzove celo fizični napad. Kot pravilno opozarjata prva in druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da je pri oceni tožnikovega soprispevka upoštevalo tudi fizični, torej ne samo verbalni napad na prvotoženca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je prisodilo 20 % odgovornosti za nastalo škodo tudi tožniku. Pritožbeni očitki v tej smeri so zato neutemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče, enako kot prva in druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da je izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 2. 2016 odgovorila na vse pripombe pravdnih strank ter podala življenjsko logično in prepričljivo razlago o nepotrebnosti telesnega pregleda tožnika, ki skoraj sedem let po poškodovanju njene ocene o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, ne bi spremenil. Sodišče prve stopnje je iz istega razloga utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem izvedenke. Samo zato, ker izvedenka tožnika ni osebno pregledala, oziroma ker je sodišče ni zaslišalo, še ni mogoče slediti očitku obstoja procesne kršitve oziroma trditi, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, tožeča stranka pa pravilnosti tega mnenja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela izpodbiti.

9. Neutemeljen je tudi očitek obstoja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga smiselno uveljavlja pritožnik, ker je sodišče prve stopnje glede ocene trajanja tožnikovih bolečin nekritično sledilo mnenju izvedenke, čeprav je slednja v mnenju napisala, da je bolečina subjektiven občutek. Ta kršitev (iz 14. točke) je namreč izrazito funkcionalne narave in je podana zgolj v primeru, ko odločbe zaradi nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih ali če so ti med seboj v nasprotju, ni mogoče preizkusiti. V izpodbijani sodbi pa takšnega nasprotja ni mogoče najti. Sodišče prve stopnje je razumljivo povzelo izvedensko mnenje v delu, v katerem je izvedenka ocenila intenzivnost in trajanje bolečin, ki jih je trpel tožnik. Odgovor na pritožbo pravilno izpostavlja, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, in kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, da je ravno zaradi subjektivnega doživljanja bolečin in vseh dejavnikov, ki na to vplivajo, bolečine nemogoče izmeriti in da je edini (dokaj) zanesljivi pokazatelj intenzitete bolečin potreba po protibolečinskih zdravilih, ki pa jih tožnik ni jemal. Prav na podlagi slednjega pa je mogoče narediti zaključek oziroma opredeliti trajanje ter intenziteto bolečin. Navedeno torej tudi ne predstavlja protispisnosti sodbe in so pritožbene navedbe neutemeljene. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče pri oceni trajanja bolečin kritično upoštevalo tako izpovedbo tožnika kot tudi mnenje izvedenke, kar je tudi obrazložilo, ter glede na ugotovljene poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku odmerilo pravično in primerno odškodnino. Pritožbeno sodišče se s takšno oceno strinja.

10. Pritožnik nazadnje meni, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Za to odškodnino in vse druge velja, da morajo biti vpete v primerljive primere oziroma odškodnine v teh primerih. To oblikuje sodna praksa. Sodišče prve stopnje je dovolj upoštevalo tako subjektivne kot objektivne razmere. Tožnik je ob dogodku utrpel udarnino leve ličnice, levega očesa in levega uhlja, odrgnini leve in desne strani obraza ter odrgnino nosu. Čeprav je bila bolečina ob samem nastanku udarnin oziroma odrgnin v predelu levega lica in uhlja zelo intenzivna, pa je preko srednje in lažje intenzitete povsem izzvenela znotraj desetih dni. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, poškodbe pa tožniku tudi niso preprečevale vsakdanjih življenjskih opravil, kot je ugotovila izvedenka in kar izpostavlja tudi sama pritožba, ko navaja, da je tožnik po poškodbi opravljal manjša dela, kar pa ne kaže na to, da pri tem ni trpel nikakršnih bolečin. Zato je sodišče dovolj upoštevalo vse konkretne okoliščine in prisodilo tožniku 1.000,00 EUR odškodnine.

11. Glede na obravnavane razloge za zavrnitev pritožbe je neutemeljena tudi pritožbena graja odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z njeno vložitvijo.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je prvi in drugi toženi stranki priznalo 687,5 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 v zvezi s čl. 7 OT) ter 2 % materialnih stroškov, kar znaša 13,75 točk (11. člen OT). Skupno je sodišče tako priznalo nagrado v višini 701,25 točk, kar upoštevaje vrednost točke ob odmeri 0,459 EUR znaša 321,87 EUR, ter na vsoto odmerilo pripadajoči 22 % DDV v znesku 70,81 EUR, kar skupaj znaša 392,68 EUR. To obveznost je dolžna tožeča stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).