Jedro

Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. Obdolženi v svoji pritožbi takšnih razlogov ni navedel, zato njegovo zavzemanje za soočenje z oškodovankami ne more biti uspešno. ZKP namreč s takšnimi dokaznimi predlogi, kot je obdolženčev, skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba obdolženega S.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.S. spoznalo za krivega pod točko 1 izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora in pod točko 2 izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen osem mesecev zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu po prvem odstavku 73. člena ZKP odvzelo: avtomatsko puško M70 AB2, serijske št. 307205, 1379 nabojev kalibra 7,62 mm za avtomatsko puško, pištolo model M57 (TT) serijske št. 268499, pištolo model M57 (TT), serijske št. 200101, 969 nabojev za pištolo kalibra 7,62 mm, revolver znamke Smith & Wesson kaliber 5,6 mm, Magnum, z odstranjeno serijsko številko in 313 nabojev kalibra 0,22 Magnum.

2. Na zahtevo zagovornice obdolženega je pritožbeno sodišče o seji obvestilo stranke, seje se je udeležil zagovornik obdolženega, pravilno obveščena obdolženi in višja državna tožilka, ki je svoj izostanek opravičila, pa se seje nista udeležila. Seja je bila opravljena v skladu s členom 378/IV ZKP.

3. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi glede kaznivega dejanja nasilje v družini smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za razveljavitev napadene sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja nasilje v družini iz člena 191/I KZ-1, opisanega pod točko 1 izreka napadene sodbe dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja iz člena 191/I KZ-1, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe obdolženca dodaja:

6. Bistvo pritožbe obdolženega je v zanikanju kaznivega dejanja in v sklicevanju na zagovor ter v navajanju, da izpovedbe oškodovank niso resnične, zato predlaga soočenje z njimi.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa obdolženi tekom postopka ni predlagal soočenja z oškodovankami, ampak je celo na glavni obravnavi dne 27. 12. 2017, ko je podajal svoj zagovor izrecno povedal, da oškodovank ne želi videti. V nadaljevanju glavne obravnave pa je tudi soglašal, da se izpovedbe oškodovank in sicer R.S., S.S. in S.S. v soglasju s strankami preberejo. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. Obdolženi v svoji pritožbi takšnih razlogov ni navedel, zato njegovo zavzemanje za soočenje z oškodovankami ne more biti uspešno. ZKP namreč s takšnimi dokaznimi predlogi, kot je obdolženčev, skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo. Zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo obdolženčevega predloga za soočenje z oškodovankami, ker gre za dokaz, ki bi ga obdolženi lahko podal že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storil, oziroma se je temu odrekel že na glavni obravnavi, kot že navedeno.

8. Sicer pa je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe pravilno oprlo na izpovedbo oškodovank, ki so obdolženca skladno in prepričljivo obremenile in opisale, da je obdolženi storil dejanje tako, kot se mu očita pod točko 1 izreka napadene sodbe. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobenih razlogov, da ne bi verjelo oškodovankam, ki so o obdolženčevem ravnanju povedale le tisto, kar so same slišale in videle, prav tako pa opisale svoje občutke zaradi obdolženčevih ravnanj v kritičnem času, kakor tudi posledice, ko so se v strahu pred njim, ker se niso počutile varne, ampak ogrožene in ponižane, najprej zatekle v varno hišo, potem pa odšle v tujino, zaradi strahu pred obdolžencem, s katerim se ne želijo nikoli več srečati. Navedeno pa samo potrjuje kako prestrašene, ogrožene in ponižane so bile oškodovanke zaradi obdolženčevega ravnanja in kako so se ga bale, saj je oškodovanke s takšnim grdim in ponižujočim ravnanjem ter z nasilnim omejevanjem njihovih enakih pravic v družinski skupnosti spravljal v podrejen položaj. Ker so izpovedbe oškodovank prepričljive, skladne, z njimi pa je tudi ovržen zagovor obdolženca, s katerim je želel prikazati, da je dober oče in da so izpovedbe oškodovank neresnične, zato sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru obdolženca utemeljeno ni sledilo. Ker obdolženi v pritožbi v bistvu ponavlja svoj zagovor in skuša prepričati z lastno oceno izvedenih dokazov, da so izpovedbe oškodovank neresnične, ne more biti uspešen, niti ko skuša prepričati, da bi lahko njegov zagovor potrdili sosedje in šole v katere so hodili otroci. Obdolženi namreč tekom dokaznega postopka takšnih predlogov ni podal, zaradi njihove neizvedbe pa dejansko stanje ni bilo niti zmotno, niti nepopolno ugotovljeno. Pritožbene navedbe obdolženega v tej smeri so namreč povsem pavšalne, brez konkretnih navedb prič, ki bi lahko potrdile njegov zagovor, kateremu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Zato okoliščina, da njegovega početja niso slišali sosedje, ne potrjuje njegovega zagovora, da dejanja ni storil, niti ne more omajati prepričljivih izpovedb oškodovank, saj ni nobenega dvoma, da je obdolženi s svojimi protipravnimi ravnanji oškodovanke spravil v podrejeni položaj tako, da so postale objekt njegovega nasilja in so se mu uklanjale. Zato obdolženi, ki v svoji pritožbi z lastno oceno izvedenih dokazov skuša prepričati, da oškodovank ni fizično niti psihično maltretiral, zato ker tega niso slišali sosedi, ne more biti uspešen, saj takšnemu zagovoru obdolženca ni sledilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja iz člena 191/I KZ-1, pravilno ugotovilo tudi obdolženčevo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da obdolženi niti v preostalem v pritožbi ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, na ustrezne razloge napadene sodbe sklicuje in jim nima kaj dodati.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Glede na uveljavljani pritožbeni razlog je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višino kazenske sankcije, ter obdolžencu določilo primerni zaporni kazni ter v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo ustrezno enotno zaporno kazen v trajanju enega leta in šest mesecev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni obdolžencu v korist, saj bo edino z njo dosežen namen kaznovanja, da v bodoče tovrstnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal. 11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse, pri tem pa je upoštevalo materialne razmere obdolženca (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).