Jedro

Tožeča stranka nikoli ni dala navodila za plačilo na račun družbe A., saj je bilo ugotovljeno, da je drugačna navodila dala neznana oseba, ki je zlorabila sistem elektronske pošte. Po splošnem pravilu iz 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina, kar pomeni, da je izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. V predmetni zadevi te možnosti ni pridobil, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti še ni izpolnila, pravilen.

Izrek

I. Pritožbi glede odločitve o stroških se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 5.154,44 EUR (namesto s sodbo prisojenih 5.618,34 EUR) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v točki I. potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 32.820,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka preko asignacije plačilo sicer že izvedla, vendar na račun družbe, ki s tožečo stranko nima nobene zveze. Prišlo je namreč do vdora v elektronsko pošto obeh strank in tožena stranka je plačilo izvedla na podlagi lažnega sporočila osebe, ki je vdor v pošto izvedla. Sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati ničesar, saj je izvedla vse potrebne ukrepe za zaščito svoje elektronske pošte.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Sodišču očita, da je s tem, ko je tožečo stranko pozvalo k spremembi tožbe, prekoračilo materialno procesno vodstvo. Tožnik je namreč s prvotnim zahtevkom zahteval, da sodišče zavrne ugovor toženca zoper sklep o izvršbi. Šele na poziv sodišča (s sklepom z dne 6.10.2020) pa je zahtevek ustrezno popravil. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede (ne)skrbnosti tožeče stranke. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbo priče A. A., ni pa ustrezno presojalo okoliščine, da je do zlorabe sistema prišlo prav pri tožniku. Logično je zato, da pri tožniku varnostni sistemi niso bili ustrezno vzpostavljeni oziroma nadzorovani. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo in sicer je sodišče napačno ugotovilo, da neskrbnost tožnika ne more povzročiti odgovornosti za nepravilno izpolnitev, ampak le njegovo odškodninsko odgovornost nasproti tožencu. Tako stališče je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo glede asignacije, saj bi bil tožnik najprej dolžan zahtevati izpolnitev od asignata. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik najprej zahteval izpolnitev od družbe B., niti se ni ustrezno opredelilo do tega vprašanja. Izpolnjena ni bila materialnopravna predpostavka za zahtevek (in ne gre za vprašanje pasivne legitimacije). Toženec je tudi izpostavil da iz listin v spisu izhaja, da so stranke dogovora o asignaciji imele očiten namen izključiti uporabo 1041. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zaradi česar je bila toženčeva obveznost izpolnjena že s sklenitvijo dogovora o asignaciji, sodišče pa se o tem ni opredelilo. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče kot potrebne priznalo potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež v (...), dvakrat pa so bili priznani izvršilni stroški v višini 220,40 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Pred tem pa meni, da je pritožba nepopolna, saj je v njej navedeno, da se toženec pritožuje zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tako pritožbo bi bilo treba zavreči. Opozarja še na izpovedbo priče B. B. , da mu je C. C. naročil, da je pravi e-naslov stari e-naslov, očitno pa je B. B. to pozabil sporočiti naprej.

4. Pritožba glede stroškov je delno utemeljena, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je iz pritožbe jasno razvidno, zoper katero sodbo je vložena in zato vsebuje vse, kar je treba, da jo je mogoče obravnavati. Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka s tem, ko je tožečo stranko pozvalo k popravku tožbe. Predmetna pravda se je pričela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Na ugovor dolžnika (tožene stranke) je bil sklep o dovolitvi izvršbe razveljavljen, kar po določbi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pomeni, da se predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa, obravnava kot tožba v pravdnem postopku in bi ga moralo sodišče v vsakem primeru obravnavati. Poleg tega je tudi zahtevek, kot ga je tožeča stranka postavila v dopolnitvi tožbe, že vseboval zahtevek na plačilo vtoževanih zneskov. Tudi če je sodišče prve stopnje (po nepotrebnem) pozivalo tožečo stranko na spremembo tožbe, s tem ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.

6. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka izvedla zaračunane storitve in dobave blaga, ki so predmet obeh računov. Prav tako ni sporno, da je bil sklenjen dogovor o asignaciji in da je asignat plačal celoten znesek dolga tožene stranke na TRR družbe A., to je družbe, ki s tožečo stranko ni v nobeni zvezi. Do plačila na račun A. je prišlo zaradi vdora neznane osebe v elektronsko korespondenco pravdnih strank.

7. Po določbi 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V predmetni zadevi sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo tožena stranka izpolnila tožeči. Tožeča stranka nikoli ni dala navodila za plačilo na račun družbe A., saj je bilo ugotovljeno, da je drugačna navodila dala neznana oseba, ki je zlorabila sistem elektronske pošte. Po splošnem pravilu iz 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina, kar pomeni, da je izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. V predmetni zadevi te možnosti ni pridobil, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti še ni izpolnila, pravilen.

8. Tožena stranka je sicer ugovarjala, da je odločitev v nasprotju z načelom vestnosti iz poštenja iz 5. člena OZ, saj naj bi do plačila na račun družbe A. prišlo zaradi neskrbnega ravnanja tožeče stranke, ki je dopustila vdor v svojo elektronsko pošto. Dejansko stanje v zvezi s tem ugovorom je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, na obrazložene razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame priči A. A., ki je pri tožeči stranki svetovalec za informatiko. Dejanskega zaključka, da je tožeča stranka izkazala, da je imela vzpostavljene varnostne sisteme z rednim spreminjanjem gesel, z vzpostavitvijo protivirusnih zaščit, požarnih zidov, z uporabo varnega odjemalnika elektronske pošte, s kriptiranjem elektronske pošte, z omejevanjem dostopa do računalnikov in s tem, da ima dostop do spleta in elektronske pošte le računalnik, ki se uporablja za komunikacijo s poslovnimi partnerji, tožena stranka ne more ovreči samo s sklicevanjem na dejstvo, da je kljub temu prišlo do vdora. Splošno znano je, da do vdora v računalnike prihaja tudi pri najbolj zaščitenih organizacijah, zato od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da bi storila še več, oziroma tožena stranka niti ne pove, kaj je tisto, kar bi tožeča stranka lahko storila več1. Sodišče prve stopnje je na podlagi povedanega pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Odločitev sodišča prve stopnje zato ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

9. Materialno pravo glede učinkov asignacije je bilo uporabljeno pravilno, pri čemer je sodišče svojo odločitev obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti. Po drugem odstavku 1041. člena OZ sme upnik, ki je privolil v nakazilo svojega dolžnika, zahtevati od nakazovalca, naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od nakazanca v času, ki je bil določen v nakazilu. Očitno je, da tožeča stranka (upnik) izpolnitve ni prejela v dogovorjenem času (v prilogi A41 je izjava dobavitelja, iz katere izhaja rok, v katerem bo nakazanec izpolnil), zato je upravičena plačilo zahtevati od tožene stranke (kot nakazovalca). Po prvem odstavku 1041. člena OZ obveznost nakazovalca, glede katere je bilo dogovorjena asignacija, preneha šele, ko upnik prejme izpolnitev s strani nakazanca, razen če ni drugače dogovorjeno. Drži, da je tožena stranka v svojih vlogah navajala, da naj bi bilo iz priložene listinske dokumentacije razvidno, da so stranke imele tak namen, vendar so bile te navedbe preveč pavšalne, da bi terjale odgovor sodišča. Tožena stranka namreč ni pojasnila, katera je tista listinska dokumentacija, iz katere bi kaj takega izhajalo, posebej ker iz izjave dobavitelja izhaja kvečjemu nasprotno. Očitek, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh (obrazloženih) navedb, zato ni utemeljen.

10. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo glede glavne stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v točki I potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškov. Ne sicer glede nagrade za potne stroške odvetnika, saj ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika. Do drugačne odločitve bi lahko prišli le v primeru, da bi šlo za zlorabo pravice, česar pritožnik niti obrazloženo ne trdi. Drži pa, da je sodišče prve stopnje stroške izvršilnega postopka priznalo dvakrat (v točki I in II), poleg tega je uradni preizkus pokazal, da je priznane stroške napačno seštelo. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o pravdnih stroških (točka II sodbe) spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), tako da mora tožena stranka tožeči plačati 5.154,44 EUR EUR pravdnih stroškov (nagrada za odvetniško zastopanje po postavkah, razvidnih iz izpodbijane sodbe 2.694,74 EUR, potni stroški v znesku 161,12 EUR, doplačilo sodne takse 763,90 EUR, stroški sodnega tolmača 337,000 EUR in stroški prevodov listin 1.197,68 EUR).

12. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v celoti, to je 653,31 EUR (sestava pritožbe, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Tožena stranka ni podala niti ustreznih navedb niti ni (glede na to, da gre za strokovno vprašanje) predlagala imenovanja izvedenca ustrezne stroke, ki bi morda lahko ovrgel izpoved svetovalca za informatiko.