Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 8.800.000 SIT in sicer 2.500.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah, 5.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku za telesne bolečine dosodilo odškodnino le v znesku 1.700.000 SIT, sicer pa je pritožbo zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga zavrnitev zahtevka za nadaljnjih 3.700.000 SIT. V reviziji navaja, da tožnik kot imetnik vozila ni upravičen do povračila škode zaradi prestanega strahu, saj Splošni pogoj AO-plus zavarovanja - 92 izključujejo odgovornost zavarovalnice tudi za to obliko škode. Vrhovno sodišče je v revizijski sodbi z dne 30.9.1999 (II Ips 25/99) pojasnilo, da prvi odstavek 4. člena Pogojev za zavarovanje AO-plus 92 določa, da izgubi svoje pravice iz zavarovanja le voznik motornega vozila, ne pa tudi imetnik motornega vozila. Ta obrazložitev se nanaša zgolj na rizične izključitve in razloge za izgubo kritnih pravic, ki so opredeljeni v splošnih pogojih. Po teh pogojih pa zavarovalnica ne krije škode, če je do nje prišlo na vožnji, opravljeni brez vednosti in odobritve imetnika vozila, ali osebe, ki ga nedvomno zastopa. Ker je tožnik vožnjo odobril, izključitev, ki se nanaša na voznika, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Revizijsko sodišče je v razlogih izrecno zapisalo, da je tožnik tudi po pogojih AO-plus imetnik vozila in je zato upravičen do povračila škode, kolikor ni podan kakšen izključitveni razlog. Izključitveni razlog pa je v konkretnem primeru podan, saj je v Splošnih pogojih določeno, da zavarovanec ni upravičen do odškodnine zaradi strahu.

Sicer pa je iz naslova telesnih bolečin tožnik upravičen le do zadoščenja v znesku 1.300.000 SIT. Pritožbeno sodišče je dalo preveliko težo neugodnostim med zdravljenjem, saj je tožnik v obdobju petih mesecev (kolikor je trajalo celotno zdravljenje) že prestal vse neugodnosti in danes ne trpi več telesnih bolečin. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik namreč ni utrpel katastrofalne škode in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zato (upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih) upravičen do zadoščenja v višini 2.500.000 SIT. Končno je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Upoštevati bi bilo namreč treba, da se je tožnikova okolica že v celoti seznanila z njegovo poškodbo, tako da zaradi stikov s svojci in prijatelji ne more več trpeti hudih duševnih bolečin. Iz tega naslova je zato upravičen do zadoščenja v znesku 500.000 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Smisel vmesne sodbe (315. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljeni zahtevek (v materialnopravnem smislu) sploh obstaja in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o znesku. Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kot tudi o vseh ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo na temelj zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati (prekluzijski učinek vmesne sodbe). Sodišče je torej pri odločanju o znesku, ker se ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v temelj zahtevka, vezano na vmesno sodbo. V postopku odločanja o znesku, potem ko je bila izdana vmesna sodba, lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka.

Ugovor tožene stranke, da tožnik (kot zavarovanec) po Splošnih pogojih AO-plus zavarovanja - 92 ni upravičen tudi do odškodnine za strah, se nanaša na eno od predpostavk obveznosti tožene stranke iz zavarovalne pogodbe (t.j., da je z zavarovanjem krita tudi ta oblika nepremoženjske škode) in zato sodi v temelj zahtevka za plačilo zneska, ki ustreza odškodnini za strah. Tega ugovora tako v postopku odločanja o znesku ni več mogoče upoštevati.

Razen tega je tožena stranka prvič zatrjevala, "da po Splošnih pogojih AO-plus zavarovanja ni dolžna plačati odškodnine za strah", šele v pripravljalni vlogi z dne 25.8.2000, torej po prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP (tretji odstavek 499. člena ZPP). Tudi zato te njene trditve sodišče ni (oziroma ne bi) moglo upoštevati.

Neutemeljeno je tudi revizijsko oporekanje višini dosojene odškodnine za telesne bolečine. Sodišči prve in druge stopnje sta izčrpno opisali telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, in ki mu bodo po rednem teku stvari grenile življenje tudi v bodoče (revidentka sicer zatrjuje, da tožnik zaradi posledic poškodb iz te prometne nesreče ne trpi več telesnih bolečin, a ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, so te revizijske trditve neupoštevne - primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) ter številne nevšečnosti med zdravljenjem, med katerimi velja izpostaviti predvsem kar štiri operacije (od tega tri v splošni anesteziji).

Dosojen znesek zadoščenja za to obliko škode po mnenju revizijskega sodišča pravično odseva na eni strani trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti, po drugi strani pa tudi vrednotenje, ki se je izoblikovalo v slovenski sodni praksi v podobnih škodnih primerih.

Enako velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pozornost vzbujajoče in na pogled neprijetne spremembe na tožniki desnici (ki je v normalnih pogojih vseskozi bolj ali manj izpostavljena pogledom drugih) ter velika, slabo pigmentirana površina na prednji strani levega stegna tožnika tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičujejo do dosojenega zadoščenja. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pravilno pravno ovrednotili tako objektivna merila te oblike negmotne škode kot njihov vpliv na tožnikovo duševno ravnotežje oziroma na njegovo duševno počutje sploh (subjektivna merila). Revizijska trditev, da se je tožnikova okolica že v celoti seznanila s poškodbo in spremembo njegove zunanjosti (zlasti z deformacijo roke), zaradi česar tožnik pri stikih z bližnjimi ne trpi več hudih duševnih bolečin, predstavlja dejstveno novoto, ki je v reviziji (ni) mogoče uveljavljati. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja vzdržalo preizkus pritožbenega sodišča).

Revizijsko sodišče sprejema tudi višino dosojenega zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Huda funkcionalna okvara - ohromelost desne roke (tožniku manjkata končni in polovica srednjega členka kazalca, preostanek tega prsta je tanjši in občutek v njem spremenjen, sredinec je gibljiv le v mp sklepu, v ostalih pa je praktično trd, v ravnem položaju, stanjšan, deformiran in slabo uporaben, prstanec pa je krajši za 2 cm, stanjšan, deformiran, v končnem členu zatrdnjen, v srednjem pa slabo gibljiv; tudi gibljivost sredinca je ostala zaradi dolgotrajne imobilizacije omejena, tako da zaostaja 3 cm do dlani pri formiranju v pest), ki tožnika močno omejuje v vsakdanjem življenju, pri oblačenju, hranjenju, umivanju zob, zapenjanju gumbov, pisanju in pri vsakem delu, kjer so potrebi gibljivi dvočleni prsti, zaradi česar je moral opustiti domača opravila (lopatanje in košnjo) in priljubljene prostočasne aktivnosti (izdelovanje raznih lesenih predmetov v domači mizarski delavnici, košarko, tenis in jadranje), ga ob dejstvu, da je izrazit desničar ter da je bil ob poškodovanju star šele 23 let, upravičuje do dosojenega zadoščenja. Ob tem velja še dodati, da je treba pri odmeri odškodnine za negmotno škodo zneske odškodnin za posamezne oblike škode primerjati, preizkušati in popravljati tudi z vidika njihovega medsebojnega razmerja ter končnega (skupnega) zneska odškodnine, ki mora izražati pomen prizadete dobrine skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Končen znesek zadoščenja (8.000.000 SIT) po mnenju revizijskega sodišča pravično odseva tudi ta razmerja.

Ker je torej pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.