Jedro

S trditvijo, da upnik nima izvršilnega naslova, je dolžnik uveljavljal ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo, ki ga je tudi obrazložil, zato je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je tak obrazložen ugovor posredovalo upniku v odgovor. Gre za ugovorni razlog, na katerega sodišče, kadar je vložen obrazložen ugovor, pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da ga dolžniku niti ni treba posebej uveljavljati, niti upniku nanj odgovarjati, saj sodišče, če je bil izvršilni naslov priložen že k predlogu za izvršbo, presojo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe opravi že na podlagi zatrjevanih dejstev upnika iz predloga za izvršbo in izvršilnega naslova. Tudi v konkretnem primeru so bila vsa relevantna dejstva v zvezi s presojo tega ugovora sodišču znana že iz predloga za izvršbo, h kateremu je bil izvršilni naslov tudi priložen, zato upnik z navedbami v odgovoru na ugovor dolžnika ni zagotovil varstva svojih pravic. Odgovor na ugovor tudi ni obvezen in upnik k njegovi obvezni podaji ni bil pozvan, saj ga je sodišče poučilo, da lahko vloži odgovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in njegov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrnilo (1. in 2. točka izreka), zavrnilo pa tudi upnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka (3. točka izreka).

2. Sklep v 3. točki izreka s pravočasno pritožbo po pooblaščencu izpodbija upnik. Meni, da je sodišče določbo petega odstavka 38. člena ZIZ napačno uporabilo, saj je sodišče ugovor obravnavalo kot obrazložen in upnika pozvalo k podaji odgovora, ki ga je ta moral vložiti, sicer bi sodišče moralo šteti navedbe ugovora za utemeljene in mu ugoditi. Meni, da ni dolžan tvegati in tehtati, ali bo sodišče tudi v primeru, da ne vloži odgovora na ugovor, pravilno zaključilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen, ali pa bo štelo, da so resnične trditve dolžnika, da nima nepremičnine v posesti in da izvršba proti njemu ni mogoča, in ugovoru ugodilo. Ugovoru je obrazloženo nasprotoval in njegov odgovor ni bil vsebinsko prazen. Opozoril je tudi na postopek I 1720/2018, kjer je dolžnik uveljavljal enake razloge, sodišče pa je stroške upnika priznalo. Meni tudi, da je v primeru, kadar ugovor ne vsebuje nobene trditve, ki bi v primeru izostanka upnikovega odgovora štela za resnično, ta neobrazložen in ga sodišče ne bi smelo vročati v odgovor. Navaja še, da so stroški, ki so potrebni za izvršbo vsi tisti, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to je poplačilom upnika. Priglaša še stroške pritožbe.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep je v izpodbijanem delu, to je v 3. točki izreka, pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti (le) stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Sklenilo je, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor, ker bi sodišče ugovor dolžnika zavrnilo tudi, če upnik na ugovor ne bi odgovoril, zaradi česar stroški njegovega odgovora na ugovor za izvršbo niso bili potrebni.

7. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal dva ugovora: 1. da upnik nima izvršilnega naslova za zahtevek, ki ga uveljavlja in 2. da dolžnik nepremičnin, na katere se nanaša izvršba, nima v posesti, zato izvršba proti njemu ni mogoča in da je stanovanje, na katerega izvršbo predlaga upnik, oddano v najem najemnici, v stanovanju pa so premičnine v lasti najemnice in njenih družinskih članov.

8. S trditvijo, da upnik nima izvršilnega naslova, je dolžnik uveljavljal ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga je tudi obrazložil v skladu z zahtevo iz drugega odstavka 53. člena ZIZ (za zatrjevano pravno relevantno dejstvo je predlagal tudi dokaz - vpogled v izvršilni naslov), zato je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je tak obrazložen ugovor posredovalo upniku v odgovor (prvi odstavek 57. člena ZIZ). Gre za ugovorni razlog, na katerega sodišče, kadar je vložen obrazložen ugovor, tudi sicer pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena v zvezi s 17. in 40. členom ZIZ), kar pomeni, da ga dolžniku niti ni treba posebej uveljavljati, niti upniku nanj odgovarjati, saj sodišče, če je bil izvršilni naslov priložen že k predlogu za izvršbo, presojo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe opravi že na podlagi zatrjevanih dejstev upnika iz predloga za izvršbo in izvršilnega naslova. Tudi v konkretnem primeru so bila vsa relevantna dejstva v zvezi s presojo tega ugovora sodišču znana že iz predloga za izvršbo, h kateremu je bil izvršilni naslov tudi priložen, zato upnik z navedbami v odgovoru na ugovor dolžnika ni zagotovil varstva svojih pravic. Odgovor na ugovor tudi ni obvezen in upnik k njegovi obvezni podaji ni bil pozvan, saj ga je sodišče poučilo, da lahko vloži odgovor (glej sklep z dne 27. 9. 2018). Drži, da če upnik v roku ne odgovori na ugovor, sodišče odloči o ugovoru in pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (prvi odstavek 58. člena ZIZ). Ker pa je bila odločitev o tem ugovoru dolžnika odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava, in je sodišče že razpolagalo z vsemi potrebnimi dejstvi in dokazi za njegovo presojo, odgovor nanj ni bil potreben. Trditev dolžnika, da upnik nima izvršilnega naslova za svoj zahtevek namreč tudi ob izostanku odgovora upnika ne bi mogla postati resnična in zato zanj ne bi prinesla nobenih negativnih posledic.

9. V preostalem, to je glede ugovora dolžnika, da stanovanja nima v posesti in da so v stanovanju najemniki in njihove stvari, pa je sodišče prve stopnje že ob pravilni uporabi materialnega ugotovilo, da ne gre razlog, ki bi preprečeval izvršbo in torej v tem delu ugovor ni bil obrazložen, saj v njem dolžnik ni navajal pravno relevantnih ugovornih razlogov in je bil že kot tak neutemeljen (drugi in tretji odstavek 53. člena ZIZ). Zato odgovor nanj, da bi si s tem upnik zagotovil kakšno korist, ni bil potreben. Tudi če upnik tem dejstvom ne bi nasprotoval in bi se ta štela za resnična, to na odločitev sodišča prve stopnje ne bi imelo nobenega vpliva. V primeru morebitne materialnopravno napačne odločitve pa ima upnik vedno na voljo še pravno sredstvo, pritožbo (peti odstavek 9. člena ZIZ), zato ni mogoče slediti pritožbi, da upnik ni dolžan tvegati, ali bo sodišče sprejelo pravilno odločitev.

10. Če odgovor za postopek ni potreben, zanj tudi ne morejo biti potrebni stroški, ki z njim stranki nastali. Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. V konkretnem primeru odločitev o ugovoru ni bila odvisna od navedb upnika v odgovoru in se sodišče prve stopnje nanje tudi ni oprlo.

11. Ker takšen odgovor na ugovor tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel k odločitvi o ugovoru, ga ni mogoče oceniti kot potrebnega, zaradi česar so nepotrebni tudi stroški, ki so bili v njem priglašeni.

12. Glede odločb, na kateri se sklicuje pritožba, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. V odločbi VSL III Ip 2939/2013 z dne 26. 9. 2013 pa niti ni bilo obravnavo enako dejansko stanje, saj je tam dolžnik uveljavljal ugovor dejanske narave (ugovarjal in dokazoval je ugovor prenehanja terjatve upnika), sodišče pa je neutemeljeno ugovor, za katerega je kasneje ugotovilo, da je neobrazložen, vročalo upniku v odgovor, kot da je obrazložen, in situacija s predmetno ni primerljiva.

13. Odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka sklepa je torej pravilna, upnikova pritožba pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo.

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).