Jedro

Ni dolžnost žrtve, da se pred obdolžencem umika in beži iz lastnega stanovanja v drugo državo, temveč je država tista, ki mora zagotoviti vsakomur varnost v lastnem domu. Tega pa v konkretnem primeru ni mogoče storiti drugače, kot z odreditvijo in kasnejšim podaljšanjem pripora.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom po določbi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo, ali so na strani obdolženca, ki je v priporu, še podani razlogi za pripor in z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še podan.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje, oziroma pripor obdolžencu odpravi.

3. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil obdolženi R. P. s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 13154/2013 z dne 9. 7. 2014 spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena tega zakona, kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen tri leta in pet mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 12. 3. 2013 od 18. 10. ure do 22. 7. 2013 do 16.50 ure in od 7. 7. 2014 od 9.00 ure dalje. Višje sodišče je s sodbo III Kp 13154/2013 z dne 16. 12. 2014 sodbo sodišča prve stopnje glede dejanja opisanega v točki 1 izreka spremenilo, med tem ko je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Ker je bil obdolženec v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusilo priporni razlog in ugotovilo, da je ta še zmeraj podan. Ocenilo je, da so okoliščine, da je bil obdolženec že dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini na škodo iste oškodovanke, da je obravnavana kazniva dejanja storil v preizkusni dobi določeni v pogojni obsodbi izrečeni v eni od teh sodb, da se agresija obdolženca stopnjuje in širi še na otroka, da daljše časovno obdobje maltretira družino s psihičnim in fizičnim nasiljem itd., tako tehtne, da izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil spuščen na prostost kazniva dejanja z elementi nasilja ponovil. S takšno presojo pa se ne strinja pritožnik in navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, saj se je oškodovanka z otroki odselila v BiH, sodišče pa ni preverilo, ali se še vedno tam nahaja.

5. Te navedbe pritožnika pa tehtnih argumentov, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo omajati. Ni namreč dolžnost žrtve, da se pred obdolžencem umika in beži iz lastnega stanovanja v drugo državo, temveč je država tista, ki mora zagotoviti vsakomur varnost v lastnem domu. Tega pa v konkretnem primeru ni mogoče storiti drugače, kot je to storilo sodišče, to je z odreditvijo in kasnejšim podaljšanjem pripora. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.