Jedro

Zavrženje ovadbe za kaznivo dejanje zaradi pomanjkanja utemeljenosti suma nima učinka ne bis in idem in ne izključuje postopka o prekršku glede istega historičnega dogodka.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. PPP M. je dne 21.11.2005 D.P. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po petem odstavku 135. člena ZVCP-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena, s katerim mu je bila izrečena globa 120.000,00 SIT. Zoper plačilni nalog je storilec dne 16.3.2006 vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo z dne 17.12.2007 zavrnilo. Dne 23.11.2006 je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru izdalo sklep, s katerim je kazensko ovadbo PPP M. z dne 16.3.2006, podano zoper istega storilca, zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena Kazenskega zakonika (KZ) zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno dejanje.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. A.F. navaja, da je Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo z dne 17.12.2007 neutemeljeno zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo, v kateri je jasno zatrjeval, da vsekakor ni storil predmetnega prekrška. S pavšalno trditvijo, da razlogi zahteve za sodno varstvo "niso takega značaja, da bi bilo zahtevi ugoditi in plačilni nalog razveljaviti ter drugače odločiti" sodba nima nobenega razloga o kakšnem odločilnem dejstvu, še najmanj o identiteti storilca in njegovega avtomobila, oziroma so razlogi popolnoma nejasni in nerazumljivi. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki 155. člena ZP-1. Glede na to, da je prekršek obravnaval prekrškovni organ v hitrem postopku, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da se je oškodovanec lahko telesno poškodoval, uveljavlja kršitev 1. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, kjer je določeno, da hitri postopek v primeru, če je z dejanjem nastala telesna poškodba drugi osebi, ni dovoljen. Ker s tem obdolžencu ni bila dana pravica, da se zagovarja, predlaga dokaze, vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva, naj bi bila podana tudi kršitev 90. člena ZP-1. Ne glede na že navedeno naj bi sodišče s tem, ko je obravnavalo prekršek celo kasneje, kot je dne 23.11.2006 Okrožno državno tožilstvo v Mariboru izdalo sklep o zavrženju kazenske ovadbe PPP M., podane zoper D.P. zaradi istega dogodka, kršilo načelo ne bis in idem. Ni mogoče, da bi po osredotočenju na storilca in na kaznivo dejanje z enakim opisom kot za prekršek v kazenskem postopku pravosodni organ ugotovil drugačne podlage za obstoj kazenske odgovornosti kakor drug pravosodni organ v postopku o prekršku. Glede na navedene razloge Vrhovnemu sodišču predlaga, naj napadeno odločbo prekrškovnega organa razveljavi in globo po plačilnem nalogu odpravi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki je v odgovoru nanjo navedel, da je v celoti utemeljena in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi.

B.

4. Po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je bistvena kršitev določb postopka o prekršku podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil zoper D.P. izdan plačilni nalog zaradi prekrška po petem odstavku 135. člena ZVCP-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena. Iz priloženega opisa dejanskega stanja izhaja, da je dne 21.11.2005 ob 6.30 uri kot voznik osebnega avtomobila na označenem prehodu za pešce oplazil U.P., tako da je ta padel in se lahko telesno poškodoval, po oplazenju pa je odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi oškodovancu dal podatke o sebi in o vozilu, niti ni obvestil policije o prometni nesreči. Zoper plačilni nalog je storilec dne 16.3.2006 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da ne razume, zakaj bi moral plačati 120.000,00 SIT globe, ker o predmetnem prekršku ne ve ničesar in tudi sicer ne dela prekrškov, ne čuti se krivega in prekrška ne bo plačal, ker ga ni storil. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 17.12.2007 njegovo zahtevo zavrnilo z obrazložitvijo, da v zahtevi za sodno varstvo storilec izpodbija napadeni plačilni nalog iz več razlogov, vendar ti nikakor niso takega značaja, da bi bilo zahtevi ugoditi in plačilni nalog razveljaviti ter drugače odločiti. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za sodno varstvo, v kateri storilec le na splošno zanika storitev prekrška, ugotavlja, da sodba v tem primeru ni mogla vsebovati razlogov o odločilnih dejstvih. Storilca D.P. je policija zaradi očitanega prekrška obravnavala, tako da je bil z vsebino očitka o storjenem prekršku seznanjen. V zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal, da se o prekršku ni mogel izjaviti, niti ni navedel določno, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, prav tako ni podal nobenega dokaznega predloga, ki bi nakazoval na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Neutemeljen je očitek, da je podana kršitev 1. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ker hitri postopek v konkretnem primeru ni bil dovoljen. V skladu z navedeno določbo hitri postopek ni dovoljen le v primeru, če je z dejanjem nastala telesna poškodba drugi osebi. V konkretnem primeru pa je lahka telesna poškodba drugi osebi nastala kot posledica oplazenja, ne pa zaradi prekrška po petem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1, ko je storilec po oplazenju odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi oškodovancu dal podatke o sebi in o vozilu, niti ni obvestil policije o prometni nesreči. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da se za obravnavani prekršek 1. alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1 ne more uporabiti in je zato sodišče ni kršilo, posledično pa tudi ni kršilo pravic obdolženca po 90. členu ZP-1, kot uveljavlja vložnik.

6. Načelo ne bis in idem ureja prvi odstavek 12. člena ZP-1, v katerem je določeno, da se zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške. Enako velja, če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi poravnave ni bil uveden ali če je bil storilec pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška. Postopek o prekršku se ne vodi, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, vse dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem končan. Če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi odloženega pregona ni bil uveden ali če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku.

7. Dne 23.11.2006 je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru s sklepom zavrglo kazensko ovadbo PPP M. zoper D.P. zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ. V sklepu je opisano, da je kot voznik osebnega avtomobila oplazil pešca, ki je padel ter utrpel udarnino glave in desnega stegna ter nateg vratnih mišic, pri tem pa naj ne bi ustavil ter ga pustil brez pomoči. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima takšen opis dejanskega stanja znake prekrška, opisanega v sodbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 17.12.2007 (opis naveden pod 4. točko), torej se kaznivo dejanje in očitan prekršek nanašata na isti historični dogodek. Iz določbe 12. člena ZP-1 je razbrati, da ZP-1 ne ureja primera, ko državni tožilec kazensko ovadbo, ki se nanaša na isti historični dogodek, zavrže zaradi pomanjkanja utemeljenosti suma. ZP-1 ureja le dva primera odločitve državnega tožilca, in sicer učinek sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zaradi poravnave in zaradi uspešnega ukrepa pogojno odloženega pregona. Skupno tej ureditvi je, da sta ta ukrepa v bistvenem podobna kazenskim sankcijam, sklep o zavrženju kazenske ovadbe zaradi poravnave ima podoben učinek kot obsodilna sodba. S tem ZP-1 izrecno ureja učinke tožilčevih odločb v zvezi s kaznivim dejanjem, ki izhaja iz istega ravnanja kot prekršek, kar gre razumeti, da je s tem jasno določeno, katere so tiste tožilčeve odločbe, ki dosegajo učinek ne bis in idem tako, da vežejo prekrškovne organe in sodišča. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zavrženje ovadbe zaradi pomanjkanja utemeljenosti suma nima učinka ne bis in idem, zato kršitev 12. člena ZP-1 ni podana.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.