Jedro

Zakonita je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila podana, ker je tožnik zaradi norme in plačila po normi pritiskal na gumb na stroju, kot če bi svoje delo opravljal, s čimer je na monitorju lažno prikazal, da je oblekel več vzglavnikov, kot jih je dejansko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 2. 2009, nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika na delo na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plače kot če bi delal in od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, neto plačo pa izplačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje, do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča, da je potrebno v ponovljenem postopku raziskati ali obstaja verjetnost, da je obravnavanega dne na stroju poleg tožnika delal še sodelavec T.P.. Sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo T.P., da bi lahko dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in zato v tem delu prihaja sodišče prve stopnje v nasprotje samo s seboj. V obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč sodišče navaja, da je T.P. izpovedal, da je delal skupaj s tožnikom na istem delovnem stroju, pri čemer pa ni obrazložilo, zakaj je štelo, da ni verjetno, da je T.P. na prazno oblačil vzglavnike oziroma sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izpovedbe T.P. ni štelo za verodostojne, še posebej, ker so tudi druge zaslišane priče izpovedale, da se večkrat zgodi, da se delavci med seboj dogovorijo, da si bodo pomagali. Zaradi navedenega je potrebno šteti, da tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi ravno tožnik na prazno oblačil vzglavnike, saj bi lahko kršitev storila tudi priča T.P. in je bilo v tem delu dejansko stanje tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Glede na navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naj sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zaslišalo tožnika ter priče M.P., J.M., F.B., M.M., prebralo izpovedi že zaslišanih prič in prebralo celotno listinsko dokumentacijo. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Tožena stranka je tožniku očitala, da je dne 13. 1. 2009, ko je delal na stroju za oblačenje vzglavnikov, na prazno oblačil vzglavnike in to tako, da jih je prišteval na monitorju, dejansko pa vzglavniki niso bili oblečeni. Monitor je tako na koncu delovnega dne pokazal 580 vzglavnikov, dejanska realizacija pa je bila 528 vzglavnikov. Prav tako je bilo tožniku očitano, da je dne 14. 1. 2009 zamudil z malice in s tem storil kršitev po 2. točki 95. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da obe kršitvi pomenita tudi kršitev delovne obveznosti po določbi 31. in 32. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku štelo za dokazano, da je v popoldanski izmeni dne 13. 1. 2009 manjkalo 52 vzglavnikov, na podlagi listinske dokumentacije in izpovedi izmenovodje J.M. ter priče M.P., vodje obrata montaže. Ta je ugotovil, da je v izmeni, ki jo je vodil izmenovodja J.M., bilo prikazanih za 52 komadov več narejenih vzglavnikov, kot jih je bilo prevzetih v skladišče. Na podlagi zaslišanja obeh prič je sodišče zaključilo, da je bilo nemogoče, da bi bili vzglavniki odtujeni ali založeni. Na liniji sta delala tožnik in sodelavec T.P. in izmenovodja J.M. je izpovedal, da je dne 13. 1. 2009 tožniku odredil delo 4 ure oblačenja in 4 ure zapiranja, delavcu T.P. pa 8 ur zapiranja, navedeno pa izhaja tudi iz izmenskega lista. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je bil ravno tožnik tisti, ki je v izmeni prikazoval vzglavnike, kot da bi jih oblekel, v skladišču pa so nato v njegovi izmeni ugotovili manko 52 vzglavnikov. Priče so prepričljivo izpovedale, da do odtujitve vzglavnikov ni moglo priti in ker je za oblačenje vzglavnikov bil zadolžen tožnik, priča T.P. pa tudi ni prepričljivo izpovedal, da je tožnika nadomeščal pri oblačenju vzglavnikov in je tekom postopka svoje izjave večkrat spremenil, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi norme in plačila po normi tožnik pritiskal na stroj, kot če bi svoje delo opravljal in s tem lažno prikazal, da je oblekel več vzglavnikov, kot jih je dejansko. Sodišče je še zaključilo, da tožnik očitno ni računal s tem, da bo zaradi tega tožena stranka ukrepala, saj kot je sam izpovedal, do takrat tožena stranka nikoli ni ukrepala.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to zahteva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 5 in 6 obrazložitve).

Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča, ker v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišalo T.P. in ker v sodbi ni obrazložilo, zakaj izpovedbe priče T.P. ni štelo za verodostojno. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prebralo izpovedi že zaslišanih prič J.M., T.P. in T.P. ter je v sodbi tudi obrazložilo, da je priča T.P. svoje izjave ves čas spreminjal, zato sodišče prve stopnje njegove izpovedbe utemeljeno ni štelo za verodostojno.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi pravilno uporabilo veljavno materialno pravo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).