Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama, je trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na toženki, ki zatrjuje njegovo drugačno naravo. Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje nekdanjih zakoncev (pravdnih strank) spadata denarni depozit 34.000,00 USD (sedaj 45.441,00 EUR), ki je 28. 1. 2011 obstajal na toženkinem računu iz izreka, in garaža ..., vse do 1/2. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da ji revizijsko sodišče ugodi, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje ali o zadevi odloči samo. Meni, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), predvsem sta zmotno odločili o dokaznem bremenu. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da garaža in denarni depozit pomenita skupno premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze, toženka pa temu ni ugovarjala. Ker 51. člen ZZZDR določa zakonsko domnevo, je treba ob navedenih trditvah, ki jim nasprotna stranka ne ugovarja, dokazno breme prevaliti na toženko. Zaradi zmotnega stališča o dokaznem bremenu je sodišče druge stopnje napačno potrdilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Spregledalo je, da je prvostopenjsko sodišče napačno vodilo celoten dokazni postopek, zato so odločilna dejstva ostala neugotovljena. Napačno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča (presojo verodostojnosti dokazov toženke, predvsem prič) bi moralo ugotoviti po uradni dolžnosti.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, na kakršno se opira odločitev sodišča druge stopnje (dejanska podlaga izpodbijane sodbe). To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji sojenja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Neupoštevne so zato vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi v obliki procesnih kršitev, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali dejanskim zaključkom celo izrecno nasprotujejo.

7. Revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene. Nižji sodišči sta pravilno uporabili pravila o materialnem dokaznem bremenu, kot izhajajo iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Pri tem sta pravilno izhajali iz procesnega dokaznega bremena, ki ga imajo stranke v postopku. Specifičnost procesnega dokaznega bremena je v tem, da med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).(1)

8. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama, tožnik pravilno trdi, da trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, nosi toženka, ki zatrjuje njegovo drugačno naravo.(2) Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom. Revizijski očitki, da toženka ni ugovarjala, da garaža in depozit spadata v skupno premoženje, ne držijo. Nesporno je bilo namreč le to, da je bilo sporno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ne pa tudi, da gre za skupno premoženje, saj je toženka temu ugovarjala že v odgovoru na tožbo.(3) Svoje trditve je uspela tudi dokazati, s čimer je dokazno breme o tem, da imata garaža in depozit naravo skupnega premoženja pravdnih strank, uspela prevaliti nazaj na tožnika.

9. Nižji sodišči sta glede na navedeno ugotovili, da je bila sporna garaža kupljena z denarjem, ki je bil dan (le) toženki kot darilo s strani njenega očeta,(4) zato sta zaključili, da je bil vir sredstev za njeno pridobitev toženkino posebno premoženje, posledično je tudi garaža njeno posebno premoženje. Prav tako sta sodišči pravilno zavrnili tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spada sporni depozit, ki je bil 28. 11. 1991 na bančnem računu tožnice, saj je bilo ugotovljeno, da je bil po dogovoru obeh zakoncev porabljen v času trajanja njune zakonske zveze in ob njenem prenehanju ni več obstajal. 10. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2013 z dne 23. 4. 2014. Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/98 z dne 6. 5. 1999, II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009 in II Ips 35/2012 z dne 19.6.2014. Op. št. (3): Trdila je, da je garaža njeno posebno premoženje, saj je bila kupljena iz sredstev, ki so njeno posebno premoženje, depozit pa je bil porabljen v času trajanja njune zakonske zveze.

Op. št. (4): Tudi prodajna pogodba se je glasila na toženko.