Jedro

Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi se mora opredeljevati zlasti do tistih pravnih vprašanj in revizijskih argumentov, ki so z vidika te funkcije odločilni. Natančno in poglobljeno ukvarjanje z nesmiselnimi, nerazumnimi ter že na prvi pogled neutemeljenimi revizijskimi stališči, s katerimi revident nima nikakršnih možnosti za uspeh, bi to (tudi z Ustavo RS določeno) funkcijo vrhovnega sodišča razvrednotilo in oslabilo. Zato je dovolj, da se v takih primerih revidentu, ki je lahko le odvetnik (3. odstavek 86. člen a ZPP), torej pravno izobražena oseba, pove zgolj to, da so njegovi argumenti tako očitno neutemeljeni, da ne zahtevajo natančnejšega in obrazloženega odgovora, oziroma, da razčlenjena obravnava njegovih argumentov ob univerzalizaciji te dolžnosti ne bi bila mogoča brez ogrožanja temeljne funkcije vrhovnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da morata na strehi nepremičnine, ki leži na parc. št. 396/6 k.o. ..., ki je v naravi prizidek - stanovanjski objekt na naslovu ..., vzpostaviti prejšnje stanje, ter da morata zato odstraniti 150 litrski sod, leseno korito za rože z ograjico, betonsko korito, kopalno kad, enajst korit za rože s podstavki, tri stojala za sušenje perila, leseno gred, drevesni štor, večje število lončkov za rože ter keramične ploščice. Sodišče jima je tudi prepovedalo vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini, ki leži na parc. št. 369/6 k.o. ..., ki je v naravi prizidek - stanovanjski objekt na naslovu ... Toženca je še zavezalo, da morata tožniku povrniti 865.570 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik domnevni lastnik prizidka (česar toženca nista nikoli prerekala), zaradi česar je upravičen do varstva lastninske pravice na strehi (terasi) tega prizidka.

Zoper to sodbo sta toženca vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjujeta, da razen kupoprodajne pogodbe z dne 11.11.1967 tožnik ni predložil nobene druge listine o lastništvu prizidka na naslovu ... Tožnik tudi ni navedel pravilne parc. št. in sodišče je zato (ker tožnik ni izkazal, da je lastnik stanovanjskega objekta, stoječega na parc. št. 369/17 k.o. ...) zavrnilo predlog za začasno odredbo. Predmet kupoprodajne pogodbe med tožnikom in M. M. z dne 11.11.1967 je bil sicer stanovanjski objekt površine približno 30 m2, ki leži na parc. št. 369/10, vendar je ta pogodba praktično neveljavna, saj je ni potrdila davčna uprava, iz pogodbe ni razvidna odmera davka in plačilo davka od prometa nepremičnin niti ni sodno ali notarsko overjena. Zato ni sposobna za vpis lastninske pravice. Po mnenju revidentov naj bi sodišče "odločilo o neobstoječem zahtevku".

Na parc. št. 369/6 k.o. ... ni prizidka, tožnik pa trdi, da naj bi šlo za vznemirjanje lastninske pravice na parc. št. 369/17 oziroma 369/10 k.o. ... (kjer naj bi stal prizidek). Iz kupoprodajne pogodbe z dne 11.11.1967 izhaja, da je bil njen predmet stanovanjski objekt površine 30 m2, ki leži na parc. št. 369/10, in sicer do ravne betonske strehe, ki pokriva nedograjen stanovanjski objekt. "Šlo je za nedograjen stanovanjski objekt, brez terase, ki je nad streho. Ta terasa je ograjena z ograjo, do nje pa je dostop samo iz stanovanjskih prostorov toženih strank, ki sta teraso kupila s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno dne 28.8.1979." Revidenta nato ponavljata svoje trditve o nepravilni označbi parcele, na kateri stoji sporen stanovanjski objekt (prizidek), navajata, da so stranke že 9.1.1981 sklenile sodno poravnavo, s katero je tožnik tožencema dopustil uporabo terase, sklicujeta pa se tudi na pravdo, ki je tekla pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Ljubljani pod opr. št. VI P 349/90, v kateri naj bi sodišče F. K. (tožniku) prepovedalo pravico uporabe parcele 369/6 k.o. ..., razen v delu, ki je potreben za redno vzdrževanje in dostop do stanovanjskih objektov. V tej zadevi pa je sodišče tožencema naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 369/6, čeprav je tožnik za vlogo z dne 24.8.2000 navedel, da je lastnik stanovanjskega objekta, ki stoji na parc. št. 369/10. Sodišče je torej napačno ugotovilo, da je tožnik domnevni lastnik prizidka na parc. št. 369/6 in tako ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Podana je tudi kršitev določb 9. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), saj tožnik odločilnih dejstev ni navajal po resnici. Storjena je bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil po mnenju revidentov izrek sodbe "nerazumljiv že zato, ker je sodišče odločilo o prenehanju vznemirjanja lastninske pravice tožnika na nepremičnini, parc. št. 369/6 in ne tako kot je s popravkom zahteval tožnik, na parc. št. 369/10 k.o. ..., česar pa zaradi kršitve določb 7. člena ZPP tožnika ni mogoče preveriti". Revidenta nato še navržeta, da z njune strani ni podana nobena protipravnost, ker da tožniku nista ničesar odvzela, in ponovita trditev, da ima tožnik "po odločbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. VI P 349/90 prepoved uporabe parc. št. 369/6, vpisane pri vl. št. 471, k.o. Š., razen v obsegu, kot je v izreku te odločbe navedeno, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je tožniku, kot domnevnemu lastniku, ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, na parc. št. 369/6. k.o. ...".

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer zavrača revizijske trditve in poglede ter predlaga, naj vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Značilnosti argumentov revizije so tri: ponavljanje stališč, ki sta jih toženca (neuspešno) uveljavljala že v pritožbi, izpodbijanje dejanskega stanja (tudi s konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in nesmiselno, nerazumno ter očitno neutemeljeno oporekanje pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje. Te značilnosti niso ločene po posameznih delih revizije, prežemajo tako rekoč vse razloge, tako da jih ni mogoče tematsko ločevati po posameznih sklopih.

Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.) ima predvsem nalogo skrbeti za enotno sodno prakso in za razvoj prava skozi sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.). Zato se mora opredeljevati zlasti do tistih pravnih vprašanj in revizijskih argumentov, ki so z vidika te funkcije odločilni. To terja smiselna, torej reviziji prilagojena uporaba (razlaga) določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Natančno in poglobljeno ukvarjanje z nesmiselnimi, nerazumnimi ter že na prvi pogled neutemeljenimi revizijskimi argumenti, s katerimi revident nima nikakršnih možnosti za uspeh, bi to (tudi z ustavo določeno) funkcijo vrhovnega sodišča razvrednotilo in oslabilo. Odgovori na nesmiselne argumente ter ponavljanje in utemeljevanje stališč, ki so v sodni praksi in teoriji nesporna, in ki predpostavljajo poznavanje temeljnih pojmov prava, bi ogrozilo položaj vrhovnega sodišča kot najvišje sodne instance v državi. Zato je dovolj, da se v primerih, kakršen je konkreten, revidentu, ki je lahko le odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP), torej pravno izobražena oseba, pove zgolj to, da so njegovi argumenti tako očitno neutemeljeni, da ne zahtevajo natančnejšega in obrazloženega odgovora, oziroma, da razčlenjena obravnava njegovih argumentov ob univerzalizaciji te dolžnosti (ki bi od vrhovnega sodišča zahtevala táko obravnavo in opredeljevanje, tudi ko gre za nesmiselna in očitno neutemeljena pravna stališča revizije) ne bi bila mogoča brez ogrožanja temeljne funkcije vrhovnega sodišča. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Tožnik zato sam krije stroške, ki so mu s tem nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).