Jedro

Tožeči stranki je bilo puščeno sporočilo, da se osebna vročitev po določbi 87. člena ZUP ne da opraviti, zato lahko pošiljko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni. Tožeča stranka je bila tudi opozorjena na to, da bo po tem roku pismo puščeno v hišnem predalčniku, kakor tudi, da se bo štelo, če pisma ne bo prevzela v navedenem 15 dnevnem roku, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka roka. Z dnem preteka tega roka se je vročitev štela za opravljeno, naslednji dan pa je pričel teči 8 dnevni rok za vložitev pritožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožničino pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-74784/2012-2 z dne 6. 10. 2012 kot prepozno (1. točka izreka); ugodila tožničin pritožbi zoper sklep o popravi očitne pomote Carinske uprave RS, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-74784/2012-9 z dne 3. 12. 2012 (2. točka izreka); delno ugodila zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in sicer v znesku 1,70 EUR (3. točka izreka). V zvezi s 1. točko izreka tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnici poskušana vročitev prvostopnega sklepa o dovolitvi izvršbe dne 9. 10. 2012. Ker osebne vročitve po prvem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni bilo mogoče opraviti, je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kdaj lahko naslovnica pisanje osebno prevzame na pristojni pošti. V obvestilu je bilo tudi navedeno opozorilo na posledice fikcije vročitve določene v četrtem odstavku 87. člena ZUP. Rok 15 dni za prevzem pisanja se je iztekel dne 24. 10. 2012, zato se šteje, da je bila navedenega dne vročitev opravljena. Rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi je tako potekel 1. 11. 2012 oz. dne 2. 11. 2012, ker je bil zadnji dan roka praznik. Tožnica pa je pritožbo vložila priporočeno po pošti dne 6. 11. 2012, torej po preteku roka. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnica po lastnih navedbah pošto prejela dne 1. 11. 2012, torej pred potekom roka za vložitev pritožbe, zato bi lahko pritožbo vložila pravočasno.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke le v 1. točki izreka, ki se nanaša na zavrženje njene pritožbe. Meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila pravni predpis. V spornem času je bila na potovanju v Črni gori, od koder se je vrnila 31. 10. 2012. Ko je v ponedeljek 5. 11. 2012 poklicala Carinski urad Celje, so ji svetovali, naj vloži pritožbo, saj bo pravočasna, ker je zaradi odsotnosti iz države poštno pošiljko prejela 1. 1. 2012. Organ druge stopnje pa je tudi nepopolno navajal določbe 87. člena ZUP, ker ni navedel pete točke tega člena, ki določa, da stranka lahko dokazuje odsotnost. Če odsotnost dokaže, lahko uveljavlja pravico do vrnitve v prejšnje stanje. Navedeno določbo je uporabil prvostopni organ, ko je ugotovil, da je pritožba pravočasna. Tožena stranka tudi nepravilno razlaga domnevo vročitve, kot da bi se tožeča stranka izogibala sprejetju poštne pošiljke in bila nato neaktivna. Resnica je drugačna, saj je prvi delovni dan po praznikih poklicala organ prve stopnje in davčnemu organu takoj posredovala dopis, iz katerega izhaja, da je izterjava spornih obveznosti zastarala. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi ter odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povrnitev pisarniških in poštnih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožničine pritožbe kot prepozne.

Po podatkih spisa, ki med strankami niso sporni, je bilo tožeči stranki dne 6. 10. 2012 puščeno sporočilo, da se osebna vročitev po določbi 87. člena ZUP ne da opraviti, zato lahko pošiljko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, rok pa začne teči dne 7. 10. 2012. Tožeča stranka je bila tudi opozorjena na to, da bo po tem roku pismo puščeno v hišnem predalčniku, kakor tudi, da če pisma ne bo prevzela v navedenem 15 dnevnem roku, se bo štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka roka. Rok za prevzem pošiljke je tako začel teči dne 7. 10. 2012 in je iztekel dne 24. 10. 2012. To pomeni, da se je z navedenim dnem štela vročitev za opravljeno, ter da je naslednji dan, to je 25. 10. 2012 pričel teči 8 dnevni rok za vložitev pritožbe, ki je iztekel dne 1. 11. 2012. Ker je bil navedenega dne praznik, je rok iztekel s pretekom prvega naslednjega delovnika, to je 2. 11. 2012 (drugi odstavek 101. člena ZUP). S tem je tudi po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da je bila pritožba, ki je bila poslana 6. 11. 2012 priporočeno po pošti, vložena prepozno.

Tožnica se v tožbi neutemeljeno sklicuje na nepravilno uporabo določbe 87. člena ZUP in sicer petega odstavka navedenega člena. Določba 87. člena ZUP je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-E), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 126/2007 z dne 17. 12. 2007 ter se uporablja od 15. 1. 2008, spremenjena tako, da je bil navedeni peti odstavek 87. člena črtan. V zadevi pa tudi ni relevanten ugovor, da je storila vse potrebno takoj, ko je bilo to možno, saj vloge za vrnitev v prejšnje stanje ni vložila. Ker je tožena stranka pritožbo zavrgla iz procesnih razlogov, do vsebinske presoje pritožbenih ugovorov sploh ni prišlo, zato tudi ni upošteven ugovor zastaranja terjatve, ki je predmet izvršbe.

Na podlagi navedenega je tudi po presoji sodišča odločba tožene stranke v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.