Jedro

Izpodbijani sklep je izdal pristojen organ na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov, iz katerih je razviden datum izvršljivosti, kar je skladno s 146. členom ZDavP-2. sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Izdan je bil na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, po katerem začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Predmet presoje tega upravnega spora je izdani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, ki pa ga kot takega tožnik pravzaprav niti ne izpodbija z razlogi, ki bi bili za presojo izpodbijanega upravnega akta relevantni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi na denarne prejemke dolžnika je prvostopenjski organ tožniku kot dolžniku naložil plačilo, na podlagi plačilnih nalogov U 550/2008-43, U 550/2008-44, U 550/2008-45, ki jih je izdalo Upravno sodišče Republike Slovenije 8. 3. 2010 in so postali izvršljivi 30. 3.2010, sodno takso v višini 311,78 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 20,86 EUR z izvršbo, ki se opravi z rubežem denarnih prejemkov tožnika do višini dolgovanega zneska, ki jih tožnik prejema pri izplačevalcu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) do 2/3 denarnih prejemkov tako, da tožniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo s tem, da rubež ne zajema denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe po 159. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Izplačevalcu je naložil, da po prejemu sklepa plača oziroma vplačuje zarubljeni del denarnih prejemkov na račun, kot je naveden, ter da se mu prepoveduje izplačati zarubljeni del prejemkov tožniku, ki se mu prepove razpolaganje z njimi. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je predlagatelj Upravno sodišče Republike Slovenije v skladu s 35. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) prvostopenjskemu organu kot stvarno in krajevno pristojnemu poslal predlog za izterjavo neplačane sodne takse. Ker tožnik ni poravnal dolgovane sodne takse, se je zoper njega začela davčna izvršba. Prvostopenjski organ se sklicuje na 143. člen, 146. člen, 152. člen, drugi odstavek 162. člena, 159. člen, 160. člen, 163. člen in 165. člen ZDavP-2. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe po tretjem odstavku 157. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V zvezi z ugovorom procesne nesposobnosti navaja 49. člen in prvi odstavek 46. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik takse ni plačal niti po opominu. Ničnostni razlogi niso podani. Odločanje o tožnikovem predlogu za odpis ni v pristojnosti pritožbenega organa.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je procesno in finančno nesposoben, kar potrjuje sodno izvedeniško psihiatrično poročilo oziroma njegova dopolnitev z dne 10. 5. 2012. Zaradi sodnega postopka odvzema opravilne sposobnosti CSD Domžale še ni postavil skrbnika za poseben primer na podlagi 212. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki bi bil odvetnik in bi ga strokovno in v skladu z 22. členom URS zastopal in pred naslovnim sodiščem vložil tožbe, za kar predlaga konkretnega odvetnika iz Kopra. Ne glede na navedeno, pa od sodišča pričakuje, da izpodbijano odločbo razveljavi po uradni dolžnosti, zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, saj so vse odločbe oziroma vsi postopki zaradi ignorance njegove procesne nesposobnosti oziroma neuporabe določil iz 3. poglavja ZUP obremenjene z absolutno bistveno kršitvijo postopkovnih pravil ter zato nične. Zaradi takih postopkov mu tožena stranka in izvršilna sodišča že od leta 2000 dalje nepretrgoma rubijo prihranke in invalidske prihodke do 70 % zakonsko določene minimalne plače v Republiki Sloveniji, kar je sodišču znano, zato sodišče prosi za stroškovno in taksno oprostitev.

V odgovoru na tožbo tožena stranka izpostavlja, da odločba pritožbenega organa, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjski sklep, ni upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljevanju v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oz. zavrne kot neutemeljeno.

Upravno sodišče je s sklepom I U 1490/2012-4 z dne 24. 10. 2012 ugotovilo, da je postopek prekinjen od 10. 10. 2012. S sklepom I U 1490/2012-7 z dne 19. 8. 2013 je sodišče pozvalo CSD Domžale, da prevzame predmetni postopek. CSD Domžale je sodišču z dopisom 28. 8. 2013 sporočilo, da je tožniku imenoval novega stalnega skrbnika z odločbo CSD Domžale 12211-8/2012-9 z dne 17. 7. 2013 in sicer njegovega sina A.A.. Odločba je postala pravnomočna 20. 8. 2013. Tožba ni utemeljena.

Sodišče mora po 80. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja, ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopi kot stranki lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje kadar je to potrebno in ali stranko zastopa pooblaščenec določen v tretjem odstavku 86. člena oziroma v tretjem odstavku 87. člena ZPP. V obravnavanem primeru ima tožnik stalnega skrbnika A.A., ki je bil imenovan z odločbo CSD Domžale 12211-8/2012-9 z dne 17. 7. 2013. Omenjena odločba je postala pravnomočna 20. 8. 2013 in je od tega dne stalni skrbnik tožnika A.A., do tega dne pa je začasno skrbništvo opravljal CSD Domžale. Zato sodišče v obravnavani zadevi šteje, da je tožbo vložila pooblaščena oseba.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Izpodbijani sklep je izdal pristojen organ na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov U 550/2008-43, U 550/2008-44, U 550/2008-45 z dne 8. 3. 2010 Upravnega sodišča RS, iz katerih je razviden datum izvršljivosti 30. 3. 2010, kar je skladno s 146. členom ZDavP-2. Navedeni sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Izdan je bil na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, po katerem začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Na podlagi 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov v primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero obveznosti, kar je v obravnavanem primeru podano. Iz plačilnih nalogov, ki so opremljeni s potrdili o izvršljivosti in se glasijo na tožnika, je jasno razvidno, da tožnik dolguje sodno takso skupaj v višini 311,78 EUR, za katero tožnik niti ne zatrjuje, da bi jo sam poravnal. Prav tako je tožnik dolžan plačati stroške davčne izvršbe (152. člen ZDavP-2), ki v obravnavanem primeru glede na Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku znašajo 20,86 EUR, kot stroškov za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi. Tožnik v obravnavanem primeru tudi ni izkazal, da gre za denarne prejemke, ki bi bili izvzeti iz davčne izvršbe v smislu 159. člena ZDavP-2. Predmet presoje tega upravnega spora je izdani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, ki pa ga kot takega tožnik pravzaprav niti ne izpodbija z razlogi, ki bi bili za presojo izpodbijanega upravnega akta relevantni.

V zvezi s tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa sodišče pojasnjuje, da za to ni pristojno in da je o tožnikovo prošnji že odločala Služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS ter jo z dopolnilno odločbo Bpp 228/2013-5 z dne 5. 2. 2014 zavrnila.

Ker je po povedanem prvostopenjski organ pravilno uporabil materialno pravo, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bili v postopku kršena pravila postopka, niti ni našlo razlogov ničnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti niti kršitev Ustave RS, in je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.