Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka z utemeljitvijo, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahteva, da se ugotovi, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju VL 14810/2008 glede rubeža in prodaje osebnega vozila Citroen C3, navedenega v rubežnem in cenilnem zapisniku izvršitelja z dne 25. 10. 2019 pod zap. št. 1., nedopustna. Tožnici je še naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica v tožbi navaja, da kot tretja nastopa v izvršilnem postopku, ki ga zoper dolžnico zaradi poplačila denarne terjatve kot upnik vodi toženka, ker je lastnica v tem postopku zarubljenega osebnega vozila. Trdi, da je v rubežnem in cenilnem zapisniku neresnično zapisano, da je izrecno predlagala rubež svojega vozila, poleg tega pa še, da upnik njene izpolnitve ne bi smel sprejeti, ker je dolžnica izvršitelju povedala, da bo sama poravnala obveznost. 5. Tožnica torej trdi, da bo njena lastninska pravica na osebnem vozilu z izvršbo neposredno prizadeta, saj svojega vozila toženki kot upnici ni izročila, da jo proda in se iz nje poplača (284. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ v zvezi s prvim odstavkom 271. člena OZ), pa tudi, da toženka kot upnica ne bi smela od tožnice kot tretje sprejeti izpolnitve, saj ji je dolžnica ponudila, da bo sama izpolnila svojo obveznost (peti odstavek 271. člena OZ).

6. Tožnica je v dokaz svojih trditev glede izročitve v prodajo predlagala svoje zaslišanje, glede izpolnitve dolžnice pa zaslišanje priče A. A.. Sodišče prve stopnje teh dveh dokazov ni izvedlo. Pojasnilo je, da zaslišanja tožnice ni opravilo, ker njenega opravičila o odsotnosti z naroka dne 8.7.2021 ni štelo za opravičljiv razlog, dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. pa ni bil potreben. Utemeljilo je, da zaslišanje tožnice in omenjene priče dokazne ocene ne bi moglo omajati, saj sta kot priči zaslišana izvršitelj in njegov pomočnik izpovedovala skladno z zapisnikom o opravljenem rubežu, ter bi morala zato tožnica ponuditi kakšen močnejši dokaz kot lastno zaslišanje, da bi dokazala, da je dejstvo, ugotovljeno v zapisniku, neresnično. Glede zaslišanja priče A. A. pa je pojasnilo, da četudi bi ta priča izpovedala, da je izvršitelju rekla, da bo poravnala svoj dolg, tega ni naredila.

7. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje oba predlagana dokaza dejansko zavrnilo zaradi nepotrebnosti, in to na takšen način, da je poseglo v tožničino pravico do izjave, katero v 22. členu varuje Ustava. Drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sicer res določa, da lahko sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo. Vendar mora biti zavrnitev dokaznega predloga upravičena. V dokaznem postopku sodišče tako res ni dolžno izvesti dokaza (med drugim) za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, vendar dokaza ne sme zavrniti z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno, kot je to storilo v konkretnem primeru. Iz obrazložitve sodbe prvega sodišča izhaja, da je dokazna predloga zavrnilo, ker je že na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnica ni dokazala svojih trditev. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka z utemeljitvijo, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna1. Ker je tožnica z neizvedenimi dokazi dokazovala odločilni dejstvi, rezultat dokazovanja pa bi lahko privedel do drugačnega zaključka in s tem do drugačne rešitve spora, je podana uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Zaradi ugotovljene procesne kršitve ostale pritožbene navedbe niso bile presojane.

9. Pritožbeno sodišče ugotovljene pomanjkljivosti samo ne more odpraviti, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem gre izpostaviti, da razveljavitev sodbe ne bo povzročila kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je časovni okvir trajanja novega sojenja enak kot če bi novo sojenje opravilo pritožbeno sodišče (354. člen ZPP).

10. Odreditvi, da se glavna obravnava v novem sojenju opravi pred drugim sodnikom, je botrovala ugotovitev vnaprejšnje ocene dokazov v tokratnem sojenju (356. člen ZPP).

11. Kakšni posebni napotki za novo sojenje niso potrebni, saj že dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005.