Jedro

Tožnica je bila od 1. 1. 2013 neupravičeno odsotna z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Tožnica v kritičnem času ni bila v takšnem stanju, da ne bi bila sposobna obvestiti delodajalca o razlogu odsotnosti. Bolniški stalež je bil tožnici zaključen 31. 12 .2012, zato bi morala obvestiti toženo stranko o razlogih za svojo odsotnost. Glede na to, da je bila že prej dalj časa v bolniškem staležu, se je mogla in morala zavedati, da mora o svoji odsotnosti obveščati delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2013 nezakonita glede datuma prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala 1. 1. 2013, temveč 1. 2. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 priznati delovno in pokojninsko dobo in ji za čas od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 izplačati pripadajoče nadomestilo plače v višini bruto plače, ki ji pripada na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka) ter od zneska nadomestila plačati ustrezne davke in prispevke organom in institucijam, določenim z zakonom, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje v prvotnem postopku ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko je štelo kot dokazano, da tožnica delodajalca ni v zakonskem roku obvestila o odsotnosti z dela, saj je bilo v zadevi sporno dejstvo, ali je bila tožnica toženo stranko zmožna obvestiti o razlogih odsotnosti. Kot že pojasnjeno tožnica delodajalca, glede na svoje zdravstveno stanje, ni bila sposobna obvestiti o odsotnosti. Kljub tej trditvi pa tožnica pojasnjuje, da ji je tožena stranka 5. 2. 2013 vročila vabilo na zagovor, ki se mu je tožnica odzvala in na zagovoru 11. 2. 2013 pojasnila, da čaka na odgovor s strani komisije, saj ima potrdilo dveh specialistov, da je res bolna in da ni zmožna za delo. Tožnica je pred zagovorom 30. 1. 2013 poklicala kadrovsko službo tožene stranke in povedala, da je bolna in da čaka na odločitev bolniškega staleža, kar je vsekakor mogoče razumeti kot obvestilo delodajalcu. Tožnica je v postopku na prvi stopnji dokazala svojo nezmožnost obveščanja in da je bila upravičeno odsotna, kar izhaja tudi iz priložene medicinske dokumentacije. Navedeno je potrdila tudi izpoved psihiatrinje dr. A.A.. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku napačno odločilo, da je bila tožnica s predlaganjem dokazov, ki bi potrdili, da tožnica tožene stranke ni mogla pravočasno obvestiti o odsotnosti, prekludirana. Tožnica namreč navedenih dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave v prvotnem postopku, saj je bila psihiatrinja zaslišana po opravljeni glavni obravnavi z dne 18. 12. 2013. Glede na dejstvo, da je sodišče odločilo, da tožnica tudi od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 ni bila zmožna za delo, je bilo obvestilo toženi stranki 30. 1. 2013 podano v zakonskem roku, saj je bilo podano v času, ko je bila tožnica upravičeno odsotna. Opozarja, da se v februarju 2013 na delo ni vrnila, ker je tožena stranka že začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je utemeljeno sklepala, da ji je pogodba o zaposlitvi odpovedana in da ni več v delovnem razmerju s toženo stranko. Utemeljeno je sklepala, da se ji februarja 2013 ni potrebno vrniti na delo in da o tem ni potrebno obveščati tožene stranke kot delodajalca. Psihiatrinja je poudarila, da se je tožnica v kritičnem stanju sicer bila sposobna zavedati stvari okrog sebe in razumeti pomena svojih dejanj, vendar ni bila prepričana, da je tožnica lahko razumela situacijo, kako mora ravnati, ko je dobila odločbo ZZZS, da se mora vrniti na delo, zdravnik pa ji je rekel, da je za to delo nesposobna. Zaradi nasprotujočih zdravniških mnenj je bila tožnica upravičeno zmedena, kot je ugotovilo tudi sodišče, ko je navedlo, da bi bil zaradi takšnih mnenj upravičeno zmeden tudi tisti, ki ne bi imel takšnih težav kot tožnica. Iz izpovedbe tožnice jasno izhaja, da je utemeljeno mislila, da zaradi dejstva, ker je že bila v bolniškem staležu in ker ji je zdravnik rekel, da ni zmožna za delo, ni dolžna ponovno obveščati tožene stranke kot delodajalca. Tožena stranka tudi ni v ničemer izkazala, da ji je odsotnost tožnice povzročila težave z organiziranjem dela in da je zaradi tega utrpela škodo. Tožnica se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (I., III., IV. točke izreka) in odločitvi o stroških postopka v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 252/2014 z dne 5. 6. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je v odpovedi z dne 11. 2. 2013 tožnici očitala, da je bila od 1. 1. 2013 neupravičeno odsotna z dela in da ji ni sporočila razloga za svojo odsotnost. 7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila dalj časa v bolniškem staležu, ki je trajal do 31. 12. 2012, od 1. 1. 2013 dalje je bila tožnica zmožna za delo, v socialnem sporu pa je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št XPs 1197/2013 z dne 22. 1. 2014 ugotovljeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013; - tožnica je o razlogih za svojo odsotnost po 1. 1. 2013 obvestila toženo stranko šele konec januarja 2013, ko je poklicala v kadrovsko službo in povedala, da ne ve kaj naj naredi, ker nima podaljšanega bolniškega staleža; - tožnica se je dne 11. 2. 2013 udeležila zagovora na podlagi vabila in pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; - tožnica se do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2013 ni vrnila na delo.

8. Odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je tožnica od 1. 1. 2013 dalje izostala z dela in razloga za to ni pravočasno sporočila delodajalcu, kar pomeni, da je izpolnjen prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa je potrebna še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da so navedbe tožnice, da zaradi svojih zmanjšanih kognitivnih sposobnosti ni mogla obvestiti tožene stranke, prepozne, ker tožnica v prvotnem postopku ni postavila trditvene podlage. Kljub navedenemu stališču pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedi priče dr. A.A.. Na podlagi izpovedi priče je zaključilo, da tožnica v kritičnem času ni bila v takšnem stanju, da ne bi bila sposobna obvestiti delodajalca o razlogu odsotnosti. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica pred zagovorom poklicala kadrovsko službo tožene stranke, povedala da je bolna in da čaka na odločitev o bolniškem staležu. Tožnici je bil bolniški stalež zaključen 31. 12 .2012, zato bi morala toženo stranko o razlogih za svojo odsotnost obvestiti. Tožnica je bila že prej dalj časa v bolniškem staležu, zato se je mogla in morala zavedati, da mora o svoji odsotnosti obveščati delodajalca. Okoliščina, da se ni čutila sposobna za delo, da ji je zdravnik rekel, da ni sposobna za delo, je ne opravičuje, da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila tožene stranke. Dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, je po prvem odstavku 34. člena ZDR ena od temeljnih obveznosti delavca.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. Ta določa, da delavec ali delodajalec lahko podata izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica z neobveščanjem delodajalca o razlogu odsotnosti kršila svojo obveznost iz 34. člena ZDR in ji s tem povzročila težave pri organizaciji dela, zato je porušeno medsebojno zaupanje do take mere, da ni možno nadaljevanje delovnega razmerja.

10. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi z petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

11. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).