Up-1535/08

27. 5. 2010

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Božidarja Dobravca, Blejska Dobrava, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 27. maja 2010

odločil:

1.Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4696/2007 z dne 12. 3. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 2013/2006 z dne 6. 6. 2007 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnika, s katerim je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter pravice do enakosti pred zakonom v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 − v nadaljevanju ZVPSBNO) pritožnikovega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Sodišči sta zavzeli stališče, da je mogoče oškodovancu ob analogni uporabi 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), po katerem prisodi sodišče oškodovancu za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pravično denarno odškodnino, prisoditi pravično denarno odškodnino tudi v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožnikov zahtevek je bil zavrnjen zato, ker po oceni sodišč ni dokazal nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zaradi kršitve ustavnih pravic v zvezi z navedenim postopkom.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njegovih navedb, s katerimi je odškodninski zahtevek utemeljeval ne le na kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi določb OZ, namesto neposredno na podlagi določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje denarne odškodnine. ESČP naj bi zato vse pritožbe reševalo brez zaslišanja strank. Meni, da bi moralo zato tudi v njegovem primeru za ugoditev tožbenemu zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Zato naj tudi za odločitev v njegovem primeru ne bi bilo pomembno, kakšne predpostavke za priznanje pravične denarne odškodnine predpisuje OZ. Pritožnik dalje meni, da je ocena sodišč, po kateri naj ne bi izkazal, da je trpel duševne bolečine, tudi sicer napačna. Poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili določbe ZVPSBNO. Sodišči bi lahko po njegovem mnenju analogno uporabili tudi merila iz 4. člena ZVPSBNO. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v njenem primeru ne bi izkazala. Izpodbijani sodbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnik se sklicuje na sodni odločbi, ki naj bi bili izdani v identičnih sporih in v katerih naj bi Višje sodišče razveljavilo zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje. V enem od razveljavitvenih sklepov naj bi Višje sodišče tudi zapisalo, da je ocena sodišča prve stopnje, po kateri pritožnik ni trpel duševnih bolečin, zmotna. Pritožnik dalje navaja, da naj bi v slovenski sodni praksi tudi sicer obstajali primeri, v katerih naj bi bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala pred uveljavitvijo ZVPSBNO. V dokaz teh navedb prilaga dve prvostopenjski sodbi ter sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča. Dodaja še, da bi bila glede na odločitev sodišč v njegovi zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičen do denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po mnenju pritožnika ne bi smela biti razlog za to, da mu odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi mu pravico do denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja neposredno zagotavljali že EKČP in Ustava, meni, da je v njegovem primeru sporna le še višina odškodnine. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj sámo spremeni izpodbijane sodbe in mu prisodi pravično denarno odškodnino.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1535/08 z dne 16. 4. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na pritožnikove navedbe ni odgovorila.

B.

4.Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Prepričan je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanj veljal ZVPSBNO, njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

6.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Ker je zavrnitev njegovega odškodninskega zahtevka utemeljena na stališču, da ni izkazal obstoja pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katero je mogoče po splošnih pravilih odškodninskega prava prisoditi denarno odškodnino, mu je bila zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Zaradi ugotovljene kršitve je izpodbijani sodbi razveljavil in zadevo vrnil Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje (1. točka izreka).

8.Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

9.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

10.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Odločbo je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).