Jedro

Namen seznanitve in zagovora je, da se delavcu omogoči, da se izjasni o očitkih. ZDR-1 izjemoma dopušča, da se zagovor opusti, in sicer če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev očitna, da je delavec zlorabil svoje pravice, mnenje, da se delavec zagovora ne bo udeležil, dejstvo, da tožnik ni sporočil, kdaj se bo vrnil na delo in v Slovenijo, ne zadošča. Navedene okoliščine ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev z očitanimi kršitvami in zagovor.

Tožnik je bil pri toženki zaposlen približno 14 mesecev. Reparacija mu je bila prisojena od 27. 7. 2024 do 8. 1. 2025, kar ni zelo kratko obdobje, poleg tega ima tožnik dobre zaposlitvene možnosti. Tožnik si je že našel drugo zaposlitev, le vedel ni povedati točnega datuma, kdaj bo pričel z delom, zaradi administrativnih postopkov. Upoštevati je potrebno tudi, da je bila odpoved nezakonita že iz procesnih razlogov. Vse navedene okoliščine utemeljujejo prisojo denarnega povračila v višini ene povprečne plače zadnjih treh mesecev in ne dveh plač.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. točke spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.286,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zavrne se, kar zahteva tožeča stranka več, to je zahtevek za plačilo zneska 1.286,40 EUR."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo delovno razmerje od 27. 7. 2024 do 8. 1. 2025 (prvi odstavek točke I izreka) in zavrnilo zahtevek za priznanje vseh pravic od 9. 1. 2025 dalje (drugi odstavek točke I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku od 27. 7. 2024 do 8. 1. 2025 prizna delovno dobo, ga prijavi v zavarovanja in plača mesečno nadomestilo plače v višini 1.286,40 EUR (prvi odstavek točke II izreka) in zavrnilo zahtevek za 26. 7. 2024 in od 9. 1. 2025 dalje (drugi odstavek točke II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 2.572,80 EUR (prvi odstavek točke III izreka), in zavrnilo zahtevek za plačilo 3.427,20 EUR iz tega naslova (drugi odstavek točke III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka, in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točki IV in V izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje toženka. Vztraja, da je odpoved zakonita, sodišče pa ni vezano na potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, ker je nično. Izdano je na podlagi ponarejene dokumentacije, predstavlja goljufijo, zato ni postalo pravnomočno in dokončno, na ničnost pa je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik je nameraval oditi na dopust za tri tedne, čeprav mu je toženka pojasnila, da gre lahko le za en teden, po vrnitvi toženke s porodniške pa bo lahko šel na daljši dopust, saj sta bila edina, ki sta znala delati rogljičke. Tožnikov najemodajalec A. A. bi lahko potrdil, da mu je tožnik pred potjo povedal, da ga ne bo vsaj tri tedne, in ga prosil, da vmes v stanovanju prebiva prijateljica. Na pot sta se z ženo podala z avtom, zato že pot do tja in nazaj traja en teden. Predloženo je dokazilo, da tožnik ni opravil rentgena pljuč v zasebni kliniki B. (Rusija), dokumentacija, ki je podlaga za izdajo bolniškega staleža, pa je polna protislovij. Bolniškega lista še ni bilo v sistemu niti 5. 9. 2024. Da je zbolel, je tožnik javil zadnji dan dopusta. Ker že večkrat ni upravičil svoje bolniške odsotnosti, so ga pozvali, da predloži bolniški list. Dne 21. 7. 2024 je javil le, da je vse urejeno in na kateri elektorski naslov zdravnika se naj obrnejo, nato pa se ni več javljal. Zdravniki toženki niso odgovarjali in niso poslali potrdila. Zamujen je bil tudi eno mesečni rok za prijavo bolniškega staleža na ZZZS. Tožnik je očitno zlorabil sistem bolniškega staleža, bil je neodziven, toženka je z njim poskušala vzpostaviti stik, vendar neuspešno, zato mu ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Že navedene zlorabe dokazujejo zakonitost podane odpovedi, upoštevajoč temeljna načela prava. Izpostavlja sistemske težave ureditve bolniškega staleža in meni, da bi se morala presojati upravičenost izdaje potrdila o upravičeni odsotnosti. Zaradi tožnikovega ravnanja se je morala s porodniške predčasno vrniti toženka in s seboj pripeljati še niti eno leto staro hčerko. Tožnik je zlorabil sistem, načrtoval je daljšo odsotnost od odobrene, zato se takšnemu ravnanju ne more zagotavljati sodnega varstva. Plačilo prisojenih zneskov lahko postavi pod vprašaj obstoj toženke. Previsoko je tudi denarno povračilo, saj sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin (dolozno ravnanje tožnika, majhnost toženke, veliko finančno breme, tožnik bi si lahko našel delo, vendar nakupuje opremo za svojo pekarno). Predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri denarnega povračila.

6.Toženka je tožniku dne 26. 7. 2024 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti od 15. 7. 2024 do 29. 7. 2024 in ker je ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost (kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerji - ZDR-1).

7.Nesporno je, da toženka tožniku pred podajo odpovedi ni vročila obdolžitve in mu ni omočila zagovora, kot ji to nalaga drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Namen seznanitve in zagovora je, da se delavcu omogoči, da se izjasni o očitkih. ZDR-1 izjemoma dopušča, da se zagovor opusti, in sicer če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodna praksa navedeno izjemo tolmači restriktivno. Mora iti za izjemne okoliščine, npr. če je delodajalec žrtev fizičnega napada, ko okoliščine realno onemogočajo izvedbo zagovora (npr. delavec prestaja trimesečno zaporno kazen). Prepričanje delodajalca, da je kršitev očitna, da je delavec zlorabil svoje pravice, mnenje, da se delavec zagovora ne bo udeležil, dejstvo, da tožnik ni sporočil, kdaj se bo vrnil na delo in v Slovenijo, ne zadošča. Navedene okoliščine ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev z očitanimi kršitvami in zagovor. Prav tako je tožnik imel naslov v Sloveniji, na katerega mu je bila vročena tudi izredna odpoved, zato ni bilo ovir, da mu toženka ne bi mogla vročiti obdolžitve in vabila na zagovor. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor toženke, da zagovora ni bila dolžna omogočiti.

8.Ker je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že zaradi neupravičene opustitve seznanitve tožnika z očitanimi kršitvami in neizvedbe zagovora, so vse navedbe toženke v zvezi z očitki, da je tožnik ponaredil dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, njegovim namenom, da bo ostal v Rusiji 3 tedne, čeprav mu je bil odobren le enotedenski dopust, nerelevatne. Sodišče prve stopnje posledično utemeljeno ni izvajalo dokazov v zvezi z navedenimi dejstvi, saj to ni bilo potrebno in s tem ni kršilo pravic toženke. Ker so pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi nerelevatne (o ničnosti bolniškega lista in vezanosti nanj, kdaj je bil le-ta izdan, namen tožnika ob odhodu v Rusijo itd.) se pritožbeno sodišče v nadaljevanju do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Vsebinska presoja zakonitosti podane odpovedi je možna le v primeru, če ni odpoved nezakonita že zaradi napačnega postopka podaje odpovedi.

9.Toženka pa se utemeljeno pritožuje glede prisojenega denarnega povračila v višini dveh povprečnih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženki zaposlen približno 14 mesecev. Reparacija mu je bila prisojena od 27. 7. 2024 do 8. 1. 2025, kar ni zelo kratko obdobje, poleg tega ima tožnik dobre zaposlitvene možnosti. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, si je tožnik že našel drugo zaposlitev, le vedel ni povedati točnega datuma, kdaj bo pričel z delom, zaradi administrativnih postopkov. Upoštevati je potrebno tudi, da je bila odpoved nezakonita že iz procesnih razlogov. Vse navedene okoliščine utemeljujejo prisojo denarnega povračila v višini ene povprečne plače zadnjih treh mesecev in ne dveh plač, čemur utemeljeno nasprotuje toženka.

10.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. točke izreka spremenilo tako, da znaša denarno povračilo, ki ga je dolžna toženka plačati tožniku 1.286,40 EUR in zavrnilo zahtevek za plačilo povračila v znesku 1.286,40 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11.Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena ZDSS‑1), toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, saj je uspela le v sorazmerno majhnem delu (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo, priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, z 22 % davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR. Tožniku ne pripadajo stroški sestanka s stranko, saj so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 12/2018, VIII Ips 81/2015, VIII Ips 307/2015.

Zveza: