Jedro

Etažni lastniki, ki so hkrati solastniki skupnih delov, imajo v skladu s 100. členom SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (vsak od njih pa ima tudi pravico do tožbe svoje pravice na delu stvari), zato je tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu upravičen vsak od njih ne glede na svoj solastniški delež na teh delih. To pomeni, da lahko takšno tožbo glede skupnih delov vloži vsak etažni lastnik sam, lahko pa jih vloži tudi več ali celo vsi skupaj, kot se je to zgodilo v konkretni zadevi.

Dolžnost pritožnice je, da napako odpravi tako, da je ne bo več. To je njena pogodbena dolžnost, kako bo to naredila, pa je v njeni domeni. Nenazadnje ji je ohlapnejši izrek v korist, saj lahko napako odpravi na kakršen koli možen način in temu ustrezno prilagodi obseg del in tudi stroške.

Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnila.

V zvezi z določenimi napakami je bila unovčena garancija, torej so tožniki (oziroma njihov upravnik) izbrali druge vrste jamčevalni zahtevek, zato s tožbenim zahtevkom v tem delu ne morejo uspeti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: * razveljavi v dvanajsti alineji II. točke izreka v delu, ki se glasi „izvesti odvajanje odpadnih voda iz objekta S. u. tako, da ne bo prihajalo do zamašitev odvodnih poti“, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; * spremeni v dvanajsti alineji II. točke izreka glede roka za izvršitev s sodbo naložene obveznosti tako, da se rok 15 dni nadomesti z rokom 90 dni; * razveljavi v peti, sedmi in osmi alineji III. točke izreka in v IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek glede oprave napak, ki se nanašajo na nizkonapetostne vode in na preprečevanje zamakanja stene z električnimi vodi, ustavilo. Nato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni odpravi napake na skupnih delih večstanovanjskih stavb ..., in sicer tiste, ki so navedene v prvi do dvanajsti alineji II. točke izreka. Glede odprave ostalih napak je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta pritožbo pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožniki v svoji pritožbi kot bistveno navajajo, da sodbo izpodbijajo v zavrnilnem delu. Sodišče prve stopnje je nepravilno tolmačilo izvedensko mnenje glede zasaditve okolice in glede parkirnih mest, češ da izvedenec ni potrdil, da bi napaka obstajala, nepravilno pa je uporabilo materialno pravo glede pojma skrite napake. Izvedenec je s tem, ko je navedel, da se na to običajno pozabi in da je treba ugotoviti, kaj piše v pogodbenem predračunu, potrdil napako, da ozelenitev ni bila izvedena. Sodišče je prezrlo, da so tožniki v spis vložili notarski zapis splošnih pogojev prodaje, katerih priloga so bile tudi tehnične lastnosti za stanovanjsko naselje „Črnuška gmajna“, iz katerih je razvidno, da se je prodajalec ob prodaji navajal, da bo območje hortikulturno urejeno in da bodo imeli vsi objekti garaže v etaži, večja stanovanja tudi lastniška dvorišča, dodatno pa so za potrebe stanovalcev in obiskovalcev urejena zunanja parkirišča. Tožniki so že v pripombah na mnenje navajali, da je ključno le, da je izvedenec potrdil obstoj napak, ki so jih zatrjevali, pa jih ob prevzemu ni bilo mogoče zaznati, kar je izvedenec s tem, ko se je izgovarjal na projekt, tudi storil. Izvedenec mora odgovoriti na vprašanje, ne pa se zanašati na projektanta. Nadalje navajajo, da za obstoj napake ni pomembna projektna dokumentacija, važna je le izvedba na terenu, za kar je potreben ogled. To je izvedenec sicer storil, naloge pa ni opravil. Dejstvo, da ima objekt gradbeno dovoljenje, še ne pomeni, da nima napak. Naročnikov interes je v tem, da imajo objekti poleg minimalnih običajnih lastnosti tudi druge pogodbeno dogovorjene lastnosti, zato glede parkirnih mest zaslišanje projektanta ni potreben dokaz, saj gre za materialnopravno vprašanje, potem ko se parkirna mesta, ki so na voljo za obiskovalce, preštejejo. Tožniki so trdili, da je teh mest premalo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič glede števila parkirišč, če že izvedenec tega ni mogel storiti. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da ji ni bila poznana lastna zaveza, dogovorjena s splošnimi pogoji. Glede zahtevka, ki se nanaša na fasadni omet, odtok meteorne vode preko muld ter močenje sten objektov, navajajo, da s tem v zvezi poteka spor med stranskim intervenientom in upravnikom etažnih lastnikov, v katerem stranski intervenient zahteva vračilo denarja, ki se nahaja na transakcijskem računu upravnika, ker naj bi ta neupravičeno unovčil garancijo. Razlogi sodbe so nejasni, nerazumljivi in pomanjkljivi, saj iz navedb in listin v spisu izhaja, saj bodo tožniki, če bo stranski intervenient uspel, ostali brez pravnega varstva. Bančna garancija je bila res unovčena, vendar je ni izdala tožena stranka, pač pa stranski intervenient. Najmanj, kar je, je to vprašanje predhodnega pomena za odločitev v tem sporu, za kar je bila predlagana tudi izvedba dokaza z vpogledom v gospodarski spis. Glede zahtevka v zvezi z varovalnimi ograjami vztrajajo, da je izvedenec oporne zidove napačno povezal z igriščem. Na mestu, kjer so zelene površine, lahko pride do padca v globino, pri čemer je izvedenec sam citiral Pravilnik, da to ni prav, zato ni razumljivo, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnjen. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka glede odstopanja zaključkov fasadnega ometa nad garažami Suhadolčanova ulica 83 (zahtevek je bil tudi za št. 85), sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlagajo ustrezno spremembo, podredno razveljavitev zavrnilnega dela sodbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožnikov odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Dokazno breme glede obstoja napak je na tožnikih. Izvedenec napak ni potrdil, tožniki pa drugih dokazov niso predlagali. Na tehnične lastnosti stanovanjskega naselja se niso sklicevali pravočasno, sicer pa iz njih niti ne izhaja, koliko parkirnih mest naj bi bilo zagotovljenih. Za vodenje pravde glede napak, za katere je bila unovčena bančna garancija, tožniki nimajo pravnega interesa. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da tožniki niso podali trditev v zvezi s sosporništvom, zato vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije, kar obširno graja ter pritožbene navedbe podkrepi z zadevama II Ips 383/2008 in II Ips 418/2009. V 2. točki pritožbe opozarja na neizvršljivost ugodilnega dela sodbe, sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nato pa konkretno pojasni za posamezno napako, zakaj meni, da je izrek sodbe neizvršljiv. V zvezi z dvanajsto alinejo izrecno opozarja, da v sodbi v tem delu ni razlogov. Končno opozarja še, da je 15 dnevni rok za izvršitev prekratek, zato bi moralo sodišče, upoštevaje 313. člen ZPP, določiti daljši, primernejši rok. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj tožena stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Tožniki so na pritožbo tožene stranke odgovorili in navajajo, da so med postopkom predložili sklep etažnih lastnikov, s katerim so pooblastili upravnika za ta postopek. Tožena stranka prihaja sama s sabo v nasprotje, ko trdi, da napak ne more odpraviti, ker je zahtevek neizvršljiv, zatrjuje pa, da jih je skušala med postopkom odpraviti. Sodišče res lahko določi daljši rok za izpolnitev obveznosti, a gre za pritožbeno novoto, a čeprav gre za gradbeni poseg, ni rečeno, da ob ustreznem številu izvajalcev in ob ustrezni organizaciji napak ne bi bilo mogoče odpraviti v tem roku. Namen zakonodajalca pri sprejemanju ZVKSES je bil, da se napake odpravijo hitro, z unovčenjem bančne garancije, ki mora biti taka, da ne dopušča ugovorov in je na prvi poziv. Čeprav ZVKSES ne določa, da morajo kupci obstoj skritih napak dokazovati z izvedenskim mnenjem, je notar, ki je le delno unovčil garancijo, tožnike prepustil sodnim mlinom. Predlagajo zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

8. Pritožbeni očitki o pomanjkanju aktivne legitimacije so neutemeljeni. Za to, da je tožbo vložilo več oseb, so izpolnjene vse predpostavke po 191. členu ZPP. Pravno podlago za vložitev tožbe s strani etažnih lastnikov (da so stranka tega postopka, je povsem jasno razvidno že iz uvoda/glave izpodbijane sodbe) gre iskati v njihovih stvarnopravnih razmerjih v zvezi s skupnimi deli (kot to ureja že SPZ). Etažni lastniki, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), imajo v skladu s 100. členom SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (vsak od njih pa ima tudi pravico do tožbe svoje pravice na delu stvari), zato je tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu upravičen vsak od njih ne glede na svoj solastniški delež na teh delih. To pomeni, da lahko takšno tožbo glede skupnih delov vloži vsak etažni lastnik sam, lahko pa jih vloži tudi več ali celo vsi skupaj, kot se je to zgodilo v konkretni zadevi. Ker upravičenost etažnih lastnikov, da v zvezi s skupnimi deli posamezno ali pa skupaj uveljavljajo jamčevalna upravičenja, izhaja iz samega njihovega (zakonsko predvidenega) stvarnopravnega položaja, jim za vložitev (skupne) tožbe ni treba predložiti pogodbe o medsebojnih razmerjih (116. člen SPZ)(1).

9. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na judikata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 383/2008 in II Ips 418/2009, saj sta obravnavala drugačno, to je deljivo (denarno) terjatev, v konkretnem primeru pa tožniki uveljavljajo nedenarne in nedeljive zahtevke, zato je zmotno pritožbeno sklicevanje na 406. člen OZ. Okoliščina, da so etažni lastniki več (različnih) stavb/blokov (v istem stanovanjsko-poslovnem kompleksu/naselju) skupaj vložili tožbo oziroma da od tožene stranke skupaj uveljavljajo odpravo stvarnih napak (na posameznih stavbah), ne pomeni, da posamezni od njih odpravo napak uveljavljajo za stavbo (zgradbo), v kateri niso etažni lastniki oziroma v kateri se ne nahaja njihova etažna lastnina. Postavljenih zahtevkov ni moč razlagati na tak način. Sicer pa bi lahko tožbo (namesto ali poleg etažnih lastnikov) vložil tudi upravnik A., d. o. o., za kar je podlaga neposredno v 29. členu ZVKSES, o čemer se je izrekla tudi že sodna praksa(2), torej lahko tožnike tudi zastopa, sicer pa imajo pritožniki v odgovoru na pritožbo prav, da so v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi zadostili vsem zahtevam, potrebnim za vzpostavitev pooblastilnega razmerja. Sicer pa bi se na to kršitev lahko sklicevala le stranka, ki ni bilo pravilno zastopana, to pa so tožniki(3).

10. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve ugotovilo (in to za pritožnico v ni sporno), da so bile vse napake, katerih odpravo zahtevajo tožniki, pravočasno grajane ter da kupci (tj. tožniki) niso prejeli ustreznega pravnega pouka po 6. točki tretjega odstavka 19. člena ZVKSES.

11. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izrek sodbe v ugodilnem delu tako splošen, da ga tožena stranka ne more izvršiti. Iz posamezne alineje II. točke izreka je povsem jasno razvidno, kaj je pri posameznem sklopu na skupnih delih in napravah narobe, dolžnost pritožnice pa je, da napako odpravi tako, da je ne bo več. To je njena pogodbena dolžnost, kako bo to naredila, pa je v njeni domeni(4). Nenazadnje ji je ohlapnejši izrek v korist, saj lahko napako odpravi na kakršen koli možen način in temu ustrezno prilagodi obseg del in tudi stroške. Pritožbena navedba, da je napako, zapisano v četrti alineji, hotela odpraviti že med postopkom, pa ji tega niso dovolili, je brezpredmetna. Ključno je le, da napaka ni odpravljena. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s peto alinejo niso utemeljene: iz dikcije „na in ob vseh objektih“ je povsem jasno, da mora to napako odpraviti „povsod“. Očitek, da izvedensko mnenje ni strokovno, ker je izvedbo objekta v tem delu označil za „šlampasto“, je brez pomena, izvedenčeva ugotovitev pomeni le, da imajo tožniki prav. Tudi odprava napak, opisanih v sedmi in osmi alineji, je jasno zamejena – izvedenec je ugotovil, da kolesarnice ni, bi pa morala biti. Kako jo bo tožena stranka realizirala, je, kot rečeno, njena stvar.

12. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da so iz obrazložitve (očitno pomotoma) izpadli razlogi, ki utemeljujejo odpravo napake, opisane v dvanajsti alineji(5). Ker je v tem delu podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo, sodbo v obsegu, ki se glasi „izvesti odvajanje odpadnih voda iz objekta ... tako, da ne bo prihajalo do zamašitev odvodnih poti“, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o razveljavitvi IV. točke izreka (stroški postopka) je logična posledica.

13. Pritožnica utemeljeno tudi opozarja, da je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, s tem, da je sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnikov, prekratek glede na naloženo obveznost. ZPP sodišču nalaga, da samo določi rok za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 313. člena ZPP) in torej na zahtevek v tem delu ni vezano niti ga tožeča stranka ne rabi nujno postaviti. Sodišče lahko v primeru nedenarnih terjatev ta rok podaljša (drugi odstavek 313. člena ZPP). Gre za pooblastilo sodišča, zato tožniki v odgovoru na pritožbo neutemeljeno terjajo, da je ta pritožbena navedba povržena pravilom o prekluziji. Procesno gradivo v spisu daje podlago za uporabo drugega odstavka 313. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa glede na vrsto in obseg napak sodi, da je primeren rok za prostovoljno izpolnitev te obveznosti 90 dni(6). Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugodilo in v skladu s 358. členom ZPP v dvanajsti alineji II. točke izreka zapisan rok za prostovoljno izvršitev s sodbo naložene obveznosti spremenilo tako, da je rok 15 dni nadomestilo z rokom 90 dni.

14. V preostalem pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem ugodilnem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

O pritožbi tožnikov

15. Tožniki v pritožbi pravilno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi njihovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ozelenitev in zasaditev okolice, na število parkirnih mest in na varovalno ograjo (peta, sedma in osma alineja III. točke izreka) povsem spregledalo, kaj je bistvo te pravde. Tožniki so v tožbi zatrdili obstoj določenih napak, tožena stranka pa je branila različno (kar logično pomeni, da razlogi za zavrnitev posameznega zahtevka ne morejo biti enaki), poleg tega pa doslej izvedeni dokazni postopek pri vseh teh napakah ni privedel do enakih zaključkov.

16. V zvezi z zelenico in ozelenitvijo pritožniki pravilno izpostavljajo, da so podali vse potrebne trditve. Da je bila to pogodbena obveznost tožene stranke, zanjo niti ni sporno, saj se ni branila z ugovorom, da to ni bila njena dolžnost, temveč je trdila, da je svojo obveznost v celoti izpolnila (list. št. 50). Enako, tj., da je bilo vse izvedeno, je zatrdil tudi stranski intervenient (list. št. 104). Izvedenec je (že v mnenju, pa tudi ob dopolnitvah in ob zaslišanjih – list. št. 129 d (hrbtna stran) in 136 (hrbtna stran)) vselej povedal, da ne more povedati, ali je tožena stranka svojo obveznost izpolnila ali ne, je pa povedal, da sedaj zasaditve ni (list. št. 91 b). Pritožbeno sodišče sodi, da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da je svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnila, sodišče prve stopnje pa je ob zmotnem materialnopravnem izhodišču, da tožniki drugega dokaza kot izvedenca niso predlagali, tožbeni zahtevek preuranjeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje bo moralo (z izčrpanjem dokaznih predlogov tožene stranke) ugotoviti, ali je bila prva zasaditev in ozelenitev izvedena ali ne. Če je bila (pa je potem njen neobstoj posledica npr. pozebe, kar omenja izvedenec), potem bo treba tožbeni zahtevek zavrniti, v nasprotnem primeru pa bo na mestu ugoditev.

17. V zvezi s parkirnimi prostori sicer drži stališče sodišča, da uporabnega dovoljenja ni mogoče pridobiti, če število ne ustreza potrebnim standardom, vendar je sodišče prve stopnje ob tem spregledalo, da so tožniki trdili ne le, da jih ni dovolj glede na Pravilnik, temveč tudi, da jih ni dovolj glede na konkretni projekt. Povedano drugače: pravdni stranki sta se lahko pogodbeno dogovorili, da bo parkirišč več, kot določajo minimalni standardi, pa tudi sicer tožniki trdijo, da ti standardi niso bili upoštevani. Sodišče prve stopnje bi moralo zato s pomočjo izvedenca najprej ugotoviti, kolikšno je tisto število parkirnih mest, ki bi moralo biti zagotovljeno po Pravilniku in po projektu, nato pa ugotoviti njihovo dejansko število (bodisi z ogledom in njihovim štetjem, kot predlagajo pritožniki, ali pa z zaslišanjem prič oziroma drugimi pravočasno predlaganimi dokazi). Če bo med zahtevanim oziroma pogodbeno dogovorjenim številom parkirnih mest in njihovim dejanskim obstojem razlika v škodo tožnikov, bo njihov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen, sicer ne.

18. Tudi pri zavrnitvi tožbenega zahtevka v zvezi z varovalno ograjo je sodišče prve stopnje nepravilno izhajajo iz stališča, da je za rešitev te pravde pomembno, kakšni standardi sicer veljajo. Brez pomena je ugotovitev izvedenca, da teh ograj navadno ni, če pa so tožniki trdili, da je bila namestitev pogodbeno dogovorjena, izvedenec pa ugotovi, da ograje niso nameščene. Obrazložitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz 25. točke obrazložitve, je glede na trditve tožnikov ne le pomanjkljiva, temveč tudi protispisna (tožniki trdijo, da je bila namestitev ograje dogovorjena, izvedenec ugotovi, da je ni, sodišče pa zahtevek zavrne, češ da ne gre za napako), zato je v tem delu podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Neutemeljeno pa pritožniki grajajo zavrnitev tožbenega zahtevka iz prve do tretje alineje III. točke izreka. Tako odločitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo zato, ker je ugotovilo, da je bila v zvezi s temi napakami unovčena garancija. To drži. Iz notarske listine (A 14) pregledno izhaja, da je bila ravno v zvezi s temi napakami unovčena garancija, torej so tožniki (oziroma njihov upravnik v skladu z 29. členom ZVKSES) izbrali druge vrste jamčevalni zahtevek (2. točka prvega odstavka 468. člena OZ), zato s tožbenim zahtevkom v tem delu ne morejo uspeti. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno pojasnjuje, da pravdni postopek med stranskim intervenientom in upravnikom na to ne more vplivati: če bo ta z zahtevkom uspel, bo to pomenilo, da je dokazal, da napak ni bilo in v takem primeru tožnikom jamčevalni zahtevek v nobeni obliki ne gre; v nasprotnem primeru (če bo njegov zahtevek za vračilo neupravičeno unovčene garancije zavrnjen), pa bo dejansko stanje ostalo kot je – tožniki so za obstoj teh napak že uspešno uveljavljali jamčevalni zahtevek, zato ne morejo uveljavljati še odprave napak (da je bila garancija unovčena kot škoda (468/2. člen OZ), niso trdili).

20. Pač pa imajo pritožniki imajo prav, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je tožbeni zahtevek po postavki „fasadni omet“ nanašal tudi na S. 85 (2. točka tožbenega tenorja na list. št. 11 v spisu), medtem ko je bila garancija unovčena le v zvezi z napakami na S. 83 (glej prvo alinejo drugega odstavka notarske listine A 14). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o tem delu zahtevka sploh ni odločeno. Ker je bila pritožba tožnikov vložena znotraj 15-dnevnega roka, gre v tem delu pravzaprav za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP). Ker pa je pritožbeno sodišče odločanje o delu zahtevka tako ali tako vrnilo v novo sojenje, bo o tem delu zahtevka lahko sodišče prve stopnje odločilo ob izdaji nove sodbe.

21. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tudi pritožbi tožnikov delno ugodilo, in sicer je na podlagi prvega odstavka 354. člena oziroma na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo peto, sedmo in osmo alinejo III. točke izreka in posledično IV. točko izreka ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz gornje obrazložitve. V preostalem pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnikov v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prvostopenjsko sodbo v nerazveljavljenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glede tega vprašanja se je že izoblikovala ustaljena sodna praksa. Glej npr. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 4. 2015, opr. št. II Cp 71/2015, in z dne 8. 10. 2014, opr. št. II Cp 2485/2014. Op. št. (2): Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 10. 2014, opr. št. II Ips 303/2012. Op. št. (3): Tako Galič, A., Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 304. Op. št. (4): Plavšak, N., OZ s komentarjem, 3. knjiga, št. 168 in 868. Enako stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo tudi v zadevi z dne 15. 4. 2015, opr. št. II Cp 71/2015. Op. št. (5): V II. točki izreka sodbe in na 19. ter 20. strani obrazložitve so naštete napake (vselej je dvanajst alinej), ki jih mora tožena stranka odpraviti, medtem ko so razlogi, zakaj jih je treba odpraviti navedeni v začetku 21. točke obrazložitve oziroma na straneh 16. - 18., pri čemer ta napaka ni obrazložena (obrazloženih napak je zgolj enajst, zadnja, dvanajsta, ni obrazložena).

Op. št. (6): V zadevi II Cp 71/2015 je že sodišče prve stopnje določilo tak rok, pritožbeno sodišče pa je soglašalo, da je ta rok primeren.