Jedro

Razlog, da je toženec zapustil stanovanjsko hišo, je bila prisotnost tožničinega partnerja v hiši in nezmožnost skupnega bivanja, kar je potrdila tudi tožnica sama. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec pri uporabi stanovanjske hiše onemogočen in prikrajšan pri uporabi svojega solastninskega deleža.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se točka I/3 glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.567,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28. 9. 2017 dalje do plačila ter znesek 1.237,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni".

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tako tožbenemu zahtevku tožnice kot tudi tožbenemu zahtevku iz toženčeve nasprotne tožbe.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi (1) obrestnega zahtevka od glavnice 2.927,50 EUR v točki I/2 v zvezi s I/1, (2) obrestnega zahtevka in dela glavnice v točki I/4 v zvezi s točko I/3, (3) odločitev v točki II/1 izreka, (4) odločitev v točki II/3 izreka, (5) odločitev v točki II/5 izreka, (6) odločitev v točki III izreka in (7) glede pravdnih stroškov (točka IV izreka) se pritožuje tožnica, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugovarja odločitvi sodišča o zavrnitvi njenega obrestnega zahtevka od glavnice 2.927,50 EUR za čas od 22. 12. 2013 do 11. 5. 2017. Meni, da je odločitev sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od polovice denarne vrednosti avtomobila G., ki ga je toženec odtujil - prodal svojemu delodajalcu Š. 22. 12. 2013, materialnopravno zmotna. Obrazložitev, da ji gredo obresti le od dneva, ko je bil avtomobil prepisan nazaj na toženca, je nejasna in nerazumljiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka od dela prisojene glavnice 5.721,31 EUR, in sicer od zneska 1.464,46 EUR za čas od 2. 9. 2014 do 28. 9. 2017 v točki I/4 izreka sodbe. Dajatveni zahtevek glede zneska v višini 1.464,46 EUR je bil postavljen že v tožbi, vloženi 2. 9. 2014, zato je na podlagi drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe dalje. Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dela vtoževane glavnice v višini 1.483,80 EUR z obrestmi v točki I/4 izreka. Znesek zajema nakup pnevmatik, nadomestila za stavbno zemljišče in stroške davčne izvršbe, dolg po pogodbi o kreditu na plačilno kreditni V. kartici in dolg po pogodbi za izredni limit. Pritožnica nasprotuje odločitvi prvega sodišča, ki je delno ugodilo toženčevi nasprotni tožbi in ugotovilo, da znaša obveznost iz naslova negativnega stanja na TRR toženca ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank 995,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje; skupno obveznost pa sta pravdni stranki dolžni nositi v deležu vsak do 1/2. Toženec ni izkazal, da bi negativno stanje pokril, za ugotovitveni zahtevek pa nima pravnega interesa, če trdi, da je negativno stanje poplačal. Pritožnica oporeka odločitvi v točki II/3 izreka sodbe in poudarja, da dolg v višini 3.000 EUR do toženčevega delodajalca ob razpadu življenjske skupnosti ni obstajal. Toženec si je z delodajalcem za potrebe nasprotne tožbe izmislil zgodbo o poplačilu dolga, ki ga v resnici ni bilo. Neutemeljeno je bila tožencu prisojena tudi uporabnina z obrestmi. Souporabe ali izročitve ključev toženec nikoli ni zahteval, zato ni upravičen do uporabnine. Uporabo hiše je prostovoljno opustil. Namerno je zavlačeval s prodajo nepremičnine. Pritožnica graja tudi odločitev v stroškovnem delu. V zvezi s separatnimi stroški poudarja, da toženec ustreznega zahtevka za njihovo povračilo sploh ni postavil. Sodišče je kršilo tudi pritožničino pravico do izjave, saj je ni seznanilo z zahtevkom in listinskimi dokazi. Odločitev o glavni stvari je napačna, enako pa velja tudi glede odločitve o pravdnih stroških.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da v izpostavljenih delih njenim zahtevkom ugodi, zahtevke toženca po nasprotni tožbi pa zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od polovice denarne vrednosti avtomobila G. je pravilna. Sodišče prve stopnje je tožnici od glavnice 2.927,50 EUR priznalo zakonske zamudne obresti za čas od 11. 5. 2017 dalje do dneva plačila (I/1. točka izreka). Pritožničino prizadevanje za priznanje zakonskih zamudnih obresti za čas od 22. 12. 2013 dalje, ko naj bi toženec odtujil avtomobil svojemu delodajalcu Š., je neutemeljeno. Razloge za svojo odločitev je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo v točkah 13 in 18 obrazložitve. Toženec je izkazal, da mu je delodajalec Š. posodil denar, ki je bil namenjen gradnji hiše. Za dano posojilo je toženec založil prej navedeni avto. Med njima je obstajal dogovor, da mu bo ob vračilu posojila avto vrnjen nazaj. Sodišče prve stopnje se je oprlo na potrdilo z dne 21. 10. 2013, ki ga je podpisal toženčev delodajalec - iz njega pa izhaja, da je toženec s prepisom vozila poravnal dolg v višini 3.000 EUR. Toženec je posojilo vračal 24. 6. 2016, 24. 12. 2016 in 18. 4. 2017, vsakič po 500 EUR, 11. 5. 2017 pa še 1.500 EUR, zato je delodajalec avto prepisal nazaj na toženca. Toženec je s prodajo avtomobila svojemu delodajalcu 21. 10. 2013 zavaroval skupni dolg obeh pravdnih strank, zato je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je tožnici od zneska 2.927,50 EUR priznalo zakonske zamudne obresti šele od 11. 5. 2017 dalje, ko je bilo vozilo ponovno prepisano na toženca.

6. Pritožba pravilno opozarja, da je tožnica v okviru glavnice 5.721,31 EUR (I/3. točka izreka) zahtevek glede določenih postavk uveljavljala že v tožbi, vloženi 2. 9. 2014. Tožnica sicer navaja znesek v višini 1.464,46 EUR, pri tem pa prezre, da ji niso bile priznane vse uveljavljane postavke. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le tiste postavke, ki jih je tožnici priznalo že prvo sodišče, dodatno pa ji je bila priznana tudi postavka v višini 167,23 EUR oziroma 83,62 EUR iz naslova kupljenih pnevmatik za osebno vozilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni tezi o zmotnem razlogovanju prvega sodišča, da nakup pnevmatik ne predstavlja skupnega dolga. Pri tem je nepomembno, ali se je zaradi nakupa pnevmatik povečala tržna vrednost osebnega vozila G. Bistveno je, da so bile pnevmatike kupljene še v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, ta dolg pa je poravnala tožnica. Glede na postavke, ki jih je tožnici priznalo že prvo sodišče, ter ob upoštevanju zneska v višini 167,23 EUR, ki predstavlja kupljene pnevmatike, je tožnica v tožbi 2. 9. 2014 uveljavljala znesek v višini 2.474,47 EUR, pri čemer polovični delež znaša 1.237,24 EUR in od tega zneska so bile tožnici za čas od 2. 9. 2014 priznane tudi zakonske zamudne obresti.

7. Razloge za zavrnitev povračila plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in stroškov davčne izvršbe je sodišče prepričljivo pojasnilo v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da je polovico letne obveznosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča plačal toženec, za nepravočasno plačilo drugega obroka pa je odgovorna tožnica sama. Zato navedenih obveznosti ni priznalo kot skupnih.

8. Tožnica je neutemeljeno želela raziskovalno dolžnost v zvezi z dolgom po pogodbi o kreditu na plačilno kreditni V. kartici in dolgom po pogodbi za izredni limit preložiti na sodišče. Na stranki, ki določena dejstva zatrjuje, je tudi dolžnost, da za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze. Tožnica ni izkazala, niti ni zatrjevala, da želenih podatkov od banke ni mogla dobiti oz., da jih ji banka ni hotela predložiti, zato so zmotna pritožbena zatrjevanja o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Tožencu ni mogoče odreči pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek glede obveznosti iz naslova negativnega stanja na njegovem TRR ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank. Prvo sodišče je ugotovilo, da gre za sredstva, ki so bila porabljena za potrebe družine. Toženec namreč ni izkazal, da je obveznost že poravnal in prav zato je bil njegov dajatveni zahtevek zavrnjen. Še vedno pa obstaja pravni interes za ugotovitveni zahtevek, s katerim je prvo sodišče ugotovilo stanje obveznosti na toženčevem TRR ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, ter delež, ki sta ga pravdni stranki dolžni nositi.

10. Obstoj posojila, ki ga je v znesku 3.000 EUR dal toženčev delodajalec, in toženčevo poplačilo, sta prepričljivo pojasnjena v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbena zatrjevanja, da sta si toženec in delodajalec zgodbo o poplačilu dolga izmislila za potrebne nasprotne tožbe, niso prepričljiva. Toženčeve trditve in izpovedbo potrjuje tako predložena listinska dokumentacija kot tudi izpovedba njegovega delodajalca Š. Ni razloga, da bi sodišče dvomilo v verodostojnost slednjega. Sicer pa tudi pritožba ne ponudi prepričljivega argumenta, ki bi vzbudil utemeljen dvom. Zato so neutemeljena posplošena pritožbena zatrjevanja, da sta si toženec in njegov delodajalec izmislila zgodbo o poplačilu dolga za potrebe nasprotne tožbe.

11. Prvo sodišče je glede uporabnine, ki jo je toženec uveljavljal z nasprotno tožbo, napravilo prepričljivo dokazno oceno, skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Ustrezno je pojasnilo toženčevo onemogočenost pri uporabi hiše. Izpovedbe prič potrjujejo, da je tožnica toženca dobesedno "vrgla iz hiše", ko je ob predčasnem prihodu domov zalotil njenega novega partnerja. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožničin novi partner pogosto prihajal k tožnici, tam tudi prespal in imel ključe stanovanjske hiše. Tožnica je potrdila, da bivanje vseh v isti hiši ne bi bilo možno. Hiša je imela urejene stanovanjske površine le v pritličju, zgornje nadstropje pa je bilo še nedokončano in za bivanje neuporabno. Razlog, da je toženec zapustil stanovanjsko hišo, je bila prisotnost tožničinega partnerja v hiši in nezmožnost skupnega bivanja, kar je potrdila tudi tožnica sama. Zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da je bil toženec pri uporabi stanovanjske hiše onemogočen in prikrajšan pri uporabi svojega solastninskega deleža. Kot je že prvo sodišče pravilno pojasnilo, okoliščine v zvezi s prodajo hiše za odločitev glede uporabnine niso odločilne.

12. Pritožbena navedba, da toženec ni pravočasno postavil zahtevka za povračilo separatnih stroškov, je zmotna. Zahtevek je podal že v vlogi z dne 15. 6. 2017. Bistveno je, da so tožencu stroški z nakupom letalske vozovnice nastali, razlog za preklic naroka pa je bil na strani tožnice (156. člen ZPP). Zato je pravilna odločitev prvega sodišča, da je dolžna tožnica tožencu povrniti separatne stroške v višini 311,96 EUR. O povrnitvi stroškov se odloči brez obravnavanja, kar pomeni, da se o zneskih ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka.1

13. Glede na pojasnjeno je pritožba delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti in priznanje zneska v višini 83,62 EUR iz naslova nakupa pnevmatik. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je odločitev prvega sodišča potrdilo, saj ni našlo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

14. Tožnica je uspela le z minimalnim delom, zato spremenjena odločitev ne vpliva na odločitev o stroških pravdnega postopka, po kateri pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka). Ker je tožnica uspela le z minimalnim delom, sama nosi tudi stroške, nastale v pritožbenem postopku (2. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).

1 Primerjaj Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba.