Jedro

Ob vložitvi tožbe se je tožeča stranka označila tako s firmo in sedežem tuje pravne osebe, kot še z imenom in naslovom podružnice v Ljubljani. Zato je za ugotovitev, da se lahko postopek, ki je bil prvič na prvi stopnji končan s podružnico, lahko pravilno nadaljuje z gospodarsko družbo kot tožečo stranko, zadostovalo, da je pooblaščenka predložila sodišču ustrezno pooblastilo družbe, ki je bila v tožbi poleg podružnice označena kot tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se po delni spremembi z zavrnitvijo zahtevka v obrestnem delu, kolikor presega višino glavnice in po potrditvi nespremenjenega dela izrek sodbe sodišča prve stopnje pravilno glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 99/1392 z dne 21. 05. 1999 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šteje za tožbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati terjatev v višini 3.741,06 EUR, izvršilne stroške v višini 156,36 EUR in pravdne stroške v višini 692,67 EUR, vse v roku 8 dni in v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 692,67 EUR za čas od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka do plačila.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne."

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi nerazveljavljen del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (1. točka izreka sklepa), torej v delu, v katerem je sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki glavnico v znesku 353.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 12. 1997 do plačila in obračunane zamudne obresti od glavnice v znesku 94.912,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 01. 1999 dalje ter izvršilne stroške v višini 37.470,00 SIT. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 692,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, če zamudi s plačilom (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavite in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče deloma ugotavlja, da se tolarski zneski, navedeni v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje, v skladu z določbama 1. in 4. odstavka 13. člena ZUE z dnem uvedbe eura (01. 01. 2007), glasijo na euro, kar je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevalo v tej odločbi, s tem da je vse tolarske zneske preračunalo v eure.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker v zvezi z ugotovitvijo, da podružnica gospodarske družbe ne more biti pravdna stranka, ni izvedlo postopka po določbi 81. člena ZPP, po oceni pritožbenega sodišča ni podan. Ob vložitvi tožbe se je tožeča stranka označila tako s firmo in sedežem tuje pravne osebe kot še z imenom in naslovom podružnice v Ljubljani. Zato je za ugotovitev, da se lahko postopek, ki je bil prvič na prvi stopnji končan s podružnico, lahko pravilno nadaljuje z gospodarsko družbo B. d.o.o. kot tožečo stranko, zadostovalo, da je pooblaščenka predložila sodišču ustrezno pooblastilo družbe, ki je bila v tožbi poleg podružnice označena kot tožeča stranka (1. odstavek 81. člena ZPP). Ob pisnih pooblastilih zakonitih zastopnikov družbe B. d.o.o. oziroma S. d.o.o. in dokazilih o spremembi imena družbe B. d.o.o. v S. d.o.o., je izjava pooblaščenke o razmerju med sedanjim in bivšo zastopnico družbe, na katere nejasnost se sklicuje pritožnica, za odločitev nepomembna. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cpg 258/2006 z dne 27. 09. 2006 pojasnilo možnost odprave pomanjkljivosti na strani tožeče stranke, ki so bile v ponovljenem postopku tudi odpravljene, zato stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ni pravilno in nanj ni potrebno dodatno odgovarjati.

Pritožnica pravilno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo pravila postopka, ker je upoštevalo listino v tujem jeziku, pa čeprav je vsebina med pravdnima strankama nesporna. Listini v tujem jeziku namreč mora biti priložen tudi overjen prevod (2. odstavek 226. člena ZPP). Ker pa je bila vsebina, zapisana v listini, med pravdnima strankama nesporna, ne pomeni, da je dejstvo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokazno listino v tujem jeziku, kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ni podan, sicer pa uveljavlja s tem pritožnica relativno bistveno kršitev, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Ostale pritožbene trditve so usmerjene v očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede okoliščin o nepravočasnem in nekonkretiziranem grajanju napak. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo do vseh trditev tožene stranke in jih tudi ocenjevalo, pritožnica pa tej oceni nasprotuje in pritožbenemu sodišču ponuja drugačne zaključke od zaključkov, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja. Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP), na kar je bila tožena stranka že pravilno opozorjena v pravnem pouku, teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati še preostali del neplačane terjatve, od zamude dalje pa tudi zamudne obresti. Pritrjuje pa pritožbeno sodišče pritožnici, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006, s katero je razveljavilo določbo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ker pokaže izračun za obravnavano zapadlost terjate, da obresti do 01. 01. 2002 še niso dosegle glavnice, presegle pa so jo do dneva uveljavitve novele OZ-A, je pritožbeno sodišče v obrestnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v enaki višini, kot je višina glavnice (353. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek v delu teka obresti do plačila, torej v delu, ki presega višino glavnice, zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje v obrestnem delu ni narekovala spremembe v stroškovnem delu, ker na pravilnost odmere stroškov ni vplivala; izrek o pritožbenih stroških pa je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.