Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da že sami očitki iz odpovedi (prvi sklop se nanaša na otroka s posebnimi potrebami, in sicer da je tožnica: - večkrat dejala, da ji gre na živce, - ob njegovem kihanju neprimerno odreagirala z besedami: "Fuj, kako je kihnil v mene"; - ob njegovih prehladih ob otroku komentirala, zakaj ga starši vozijo v vrtec bolnega in da bo zbolela tudi ona, - otroku med hranjenjem govorila: "Če ne boš jedel, ne dobiš keksa, če ne boš jedel, ne boš mogel nikoli hoditi!", - otroku zaradi neješčnosti ni dala priboljška, čeprav mu je pripadal po jedilniku, - ko se je pobruhal, se je nanj jezila, da hodi v vrtec bolan, in ga ob tem čistila, umivala in preoblačila na zelo grob način,...) niso takšni, da bi lahko opravičevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba pravilno opozarja, da je potrebno težo kršitve delovnih obveznosti presojati predvsem z vidika delovnega okolja, v katerem so bile storjene. Tožena stranka je javni zavod, ustanovljen za varstvo, vzgojo in izobraževanje predšolskih otrok. Zaposleni pri toženi stranki izvajajo vzgojni proces, kar je ključno za presojo teže očitanih ravnanj. Sodišče prve stopnje temu ni dalo zadostnega poudarka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2016 nezakonita in se razveljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanja od 21. 7. 2016 in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plače, kot če bi delala in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je v zvezi s kršitvami, ki so predmet odpovedi, treba upoštevati naravo dejavnosti tožene stranke in delovno mesto tožnice. Gre za javni zavod, ustanovljen za varstvo, vzgojo in izobraževanje predšolskih otrok. To je najobčutljivejša populacija. V vzgojno varstvenih ustanovah velja ničelna stopnja tolerance do nasilja, tako fizičnega, psihičnega kot verbalnega. Grožnje niso dopustne. Besede, izrečene v kontekstu, ki ga otroci niso sposobni razumeti, niso dopustne, kot tudi ne reševanje sporov odraslih v pričo otrok. Sprašuje se, kako to, da grdo ravnanje, grdo govorjenje, grobo obnašanje, zasmehovanje nemočnega otroka ne more biti razlog za izredno odpoved. Tožnici so se očitali trije sklopi kršitev delovnih obveznosti, vsak je zajemal več ravnanj. Sodišče je napačno sledilo vrednotenju tožnice, ne pa treh sodelavk. Ni pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo. Ne drži, da je mogoče očitana ravnanja "različno vrednotiti". Ne gre za vprašanje vrednotenja. Vse očitano se je dogajalo pred otroki. Ravnanje tožnice jim je bilo napačen zgled. Ne drži, da očitane kršitve ne morejo biti podlaga odpovedi. Prav tako se sodišče ni opredelilo do vseh očitkov iz odpovedi. Glede grobega preoblačenja je sodišče navedlo zgolj to, da ga je tožnica zanikala in poudarilo, da je za razliko od drugih vzgojiteljic to delo obvladala, zato ji je verjelo. To nima podlage v izvedenih dokazih, je pa tudi v neskladju z življenjskimi izkušnjami. Očitane kršitve, povezane z otrokom, so izkazane in takšne narave, da utemeljujejo izredno odpoved, tudi zaradi zaščite nemočnega otroka. Sodišče se do kršitev, ki so se tožnici očitale v zvezi s sodelavkami in do kršitev, storjenih vpričo otrok in sodelavk niti ni opredelilo oziroma je zgolj skopo navedlo, da prepirljivi, posmehljivi odzivi na ravnanje kolegic in izražanje nezadovoljstva z delom pred otroci sicer so kršitve delovnih obveznosti, vendar pa te glede na težo in okoliščine ne opravičujejo izredno odpoved. Treba bi upoštevati izpoved sodelavk in neposredne vodje, da si nadaljevanja delovnega procesa ob prisotnosti tožnice ne predstavljajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo odločilnih dejstev za presojo zakonitosti odpovedi.

6. Tožena stranka je tožnici, ki je bila pri njej zaposlena kot pomočnica vzgojiteljice, 11. 7. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 212013 in nasl.) - če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Izredna odpoved, ki se nanaša na čas od 1. 2. 2016 do 17. 6. 2016, vsebuje tri sklope očitanih kršitev. Prvi sklop se nanaša na otroka s posebnimi potrebami, in sicer da je tožnica: - večkrat dejala, da ji gre na živce, - ob njegovem kihanju neprimerno odreagirala z besedami: "Fuj, kako je kihnil v mene"; - ob njegovih prehladih ob otroku komentirala, zakaj ga starši vozijo v vrtec bolnega in da bo zbolela tudi ona, - otroku med hranjenjem govorila: "Če ne boš jedel, ne dobiš keksa, če ne boš jedel, ne boš mogel nikoli hoditi!", - otroku zaradi neješčnosti ni dala priboljška, čeprav mu je pripadal po jedilniku, - ko se je pobruhal, se je nanj jezila, da hodi v vrtec bolan, in ga ob tem čistila, umivala in preoblačila na zelo grob način, - k likovnemu ustvarjanju ga ni spodbujala, ampak je od njega zahtevala nekaj, česar ni sposoben, se ob tem nanj jezila in ga spravila v stisko.

Drugi sklop kršitev se je nanašal na sodelavke, in sicer, da je tožnica: - ob pripombi sodelavk na neprimernost izrečenih besed ob kihanju otroka odgovarjala, da jim ga bo nastavila in da naj otrok trikrat kihne vanje in bodo videle kako je to, - ob vprašanju otroka, če gre lulat, komentirala: "Hitro pojdi lulat, ker drugače boš kazensko odgovarjal", - ob opozorilu na neprimernost izrečenih besed otroku odgovarjala: "Jaz sem že štiri leta z otrokom in mi ne soli pamet, ker si samo eno leto tu", - ob pobudi za pogovor odgovorila: "A sedaj mi boš še grozila - Sedaj izvajaš mobing nad mano!", - prenehala pomagati pri delovnih nalogah.

Tretji sklop kršitev pa je v odpovedi opredeljen tako, da je tožnica pred otroci in zaposlenimi večkrat izjavila, da ona ne bi smela delati tu, da bi morala delati z zdravimi otroki, ne pa z njimi, da ji gre že vse na živce, ter da ona ni tukaj za njih.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da že sami očitki iz odpovedi niso takšni, da bi lahko opravičevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba pravilno opozarja, da je potrebno težo kršitve delovnih obveznosti presojati predvsem z vidika delovnega okolja, v katerem so bile storjene. Tožena stranka je javni zavod, ustanovljen za varstvo, vzgojo in izobraževanje predšolskih otrok. Zaposleni pri toženi stranki izvajajo vzgojni proces, kar je ključno za presojo teže očitanih ravnanj. Sodišče prve stopnje temu ni dalo zadostnega poudarka. Pomembnost tega vidika je razvidna npr. tudi iz sodbe tukajšnjega sodišča Pdp 947/2016 z dne 5. 2. 2017. 9. Pritožba tudi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje (na podlagi različnih izpovedi tožnice na eni strani in sodelavk na drugi strani) zmotno poudarilo, da je vrednotenje očitanih ravnanj do te mere relativno oziroma sporno, da že iz tega razloga ne more iti za hujše kršitve delovnih obveznosti, ter da posledično ni relevantno, če je bilo očitano storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. Vprašanje vrednotenja teže kršitve je naloga sodišča, ki jo mora opraviti po tem, ko ugotovi relevantna dejstva, česar pa sodišče prve stopnje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč ni storilo.

10. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru očitkov, ki se nanašajo na napačno hranjenje, preoblačenje ter likovno ustvarjanje z otrokom s posebnimi potrebami sploh ne more iti za kršitve delovnih obveznosti. Prav tako v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica za razliko od drugih vzgojiteljic obvladala preoblačenje otrok, zaradi česar ji je sodišče verjelo, ko je zanikala grobo preoblačenje. Ne drži razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka posebej navajati in dokazovati, kakšni pa so pravilni načini spodbujanja k hranjenju. To, kar se očita tožnici, ni npr. na meji dopustnega, ampak gre za očitno nedopustno ravnanje. Tudi ne drži, da bi morala tožena stranka dokazati, da so vzgojni prijemi, ki jih je uporabljala tožnica, prepovedani. Takšna napačna logika sodišča bi pomenila, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Jasno je, da v predpisih ne morejo biti predvidene vse možne kršitve delovnih obveznosti.

11. Pravilo iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je zadostna podlaga za presojo, ali obstoji odpovedni razlog. Dodatna normiranost ni potrebna. V obravnavanem primeru pa so za presojo kršitev relevantne obveznosti, opredeljene v 2. poglavju pogodbe o zaposlitvi, ter zakonske obveznosti iz 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca) in 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja).

12. Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo niti preostalih dveh sklopov očitanih kršitev, kar je posledica zmotnega stališča sodišča, da prepirljivi, posmehljivi odzivi na ravnanje kolegic in izražanje nezadovoljstva pred otroci niso takšne kršitve delovnih obveznosti, ki bi lahko opravičevale izredno odpoved. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno poudarja škodljivost napačnega zgleda v vzgojnih ustanovah.

13. Napačno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre v očitanem zgolj za enkratna dejanja, ki ne morejo utemeljevati izredne odpovedi, ampak kvečjemu opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Predmet odpovedi niso enkratna, nepovezana, med seboj ločena ravnanja, pač pa gre za niz kontinuiranih ravnanj posameznega sklopa v spornem obdobju, ki se nanašajo bodisi na otroka s posebnimi potrebami, bodisi na sodelavke ali pa na ostale otroke.

14. Zaradi zmotnih stališč sodišča prve stopnje, da že sami očitki ne morejo biti podlaga izredne odpovedi, je v pretežni meri nepopolno raziskalo dejansko stanje, deloma pa oblikovalo napačne zaključke. Glede teh npr. pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večji pomen izpovedim sodelavk, saj so te o očitanem izpovedale na podlagi lastnega zaznavanja.

15. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča (da očitano lahko predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali zakonske obveznosti iz delovnega razmerja), ugotovi relevantna dejstva (predvsem, ali je tožnica očitano storila ali ne). Če bo ugotovilo obstoj kršitev (pri čemer za utemeljenost odpovednega razloga ni nujno ugotoviti vseh očitanih kršitev), mora presoditi še, ali je tožnica ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti ter nato še, ali je bilo nujno takojšnje prenehanje delovnega razmerja po 109. členu ZDR-1. Glede slednjega naj (poleg obrazložitve iz odpovedi) upošteva tudi izpovedbe tožničinih sodelavk in neposredne vodje o tem, da si nadaljevanja delovnega procesa ob prisotnosti tožnice ne morejo predstavljati.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).