Jedro

Odločitev o pretežni utemeljenosti tožbenega zahtevka temelji na določbi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri ima izostanek pričakovane storitve tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika za posledico dolžnost nadomestitve vrednosti tistega, kar je bilo prejeto glede na podlago (51. člen ZOR), ki se ni uresničila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 4.096.000 SIT. Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 1.120.000 SIT ne obstoji. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 4.096.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1998 in ji povrniti 211.716 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v ugotovitvenem delu spremenilo tako, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 3.896.000 SIT, v dajatvenem delu pa tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3.896.000 SIT. Pritrdilo je ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obsega in vrednosti dela tožnikov na kmetiji pokojnega J. K. v času od 1.3.1964 do 16.9.1983. Soglašalo je tudi z zaključkom o neobstoju terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - u. p. b. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Dejanske ugotovitve obeh sodišč so, da sta tožnika v času od 1.3.1964 do 16.9.1983, ko je bila sklenjena izročilna pogodba, izdatno pomagala na kmetiji pokojnega J. K., ker sta pričakovala, da jima bo pokojnik prepustil svoje nepremično premoženje, v zameno pa nista prejela nikakršne koristi. Tožena stranka skuša z revizijskimi navedbami konstruirati revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na ta način obiti prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Kritika, da ugotovitev o obsegu tožnikove pomoči temelji le na izvedenskem mnenju izvedenca Poredoša, ne pomeni nič drugega kot grajo dejanskega stanja. Čeprav bi držalo, da je sodišče prve stopnje napravilo zmotno dokazno oceno, sodišče druge stopnje pa je to sprejelo, to ni upošteven revizijski razlog. Z enakimi argumenti je mogoče zavrniti tudi druge revizijske ugovore, ki se nanašajo na obseg dela tožeče stranke na kmetiji pokojnega J. K.. Revizijskemu sodišču se zato z očitki, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbam prič, predlaganih s strani tožene stranke; da tožnika nista mogla pomagati pokojnemu v tolikšni meri, kot želita prikazati, saj sta bila zaposlena in sta morala obdelovati tudi svojo zemljo; da pokojni K. ni bil v dobrih odnosih s tožnico; da obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke in da ni sprejemljivo izvedensko mnenje izvedenca P., ni bilo treba podrobneje ukvarjati.

Samo navidezno je tudi nasprotje med razlogi sodišč prve in druge stopnje in izvedenskim mnenjem izvedenca Poredoša oziroma razlogi in drugim odstavkom 4. člena izročilne pogodbe z dne 16.9.1983. Napaka pri sestavi odločbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če sodišče napačno povzame vsebino listine ali zapisnika. Ko je sodišče analiziralo posamezno dokazno sredstvo (v konkretnem primeru izvedensko mnenje oziroma izročilno pogodbo z dne 16.9.1983), ga primerjalo z drugimi posameznimi dokazi in nato sklepalo o (ne)resničnosti neke trditve, pa je postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP), zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prikrito polemiko z dokazno oceno sodišča prve stopnje predstavlja končno tudi ugovor, da sta imela tožnika korist od obdelave kmetije pokojnega K..

Ker je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava neobrazložen, je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP opravilo preizkus po uradni dolžnosti. Ta je pokazal, da je izpodbijana sodba tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Odločitev o pretežni utemeljenosti tožbenega zahtevka temelji na določbi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - ZOR), po kateri ima izostanek pričakovane storitve tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika za posledico dolžnost nadomestitve vrednosti tistega, kar je bilo prejeto glede na podlago (51. člen ZOR), ki se ni uresničila. Pravilno je naziranje pritožbenega sodišča, da toženo stranko zadene prekluzija glede pritožbene trditve, da bo morala tožeči stranki izplačati več, kot znaša vrednost celotne kmetije. Četudi bi držalo, kar trdi tožena stranka, da gre za materialnopravni ugovor dediča - tožene stranke, da odgovarja za dolgove zapustnika - M. D. le do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 73/04), takšen ugovor predpostavlja trditve o dejstvih, glede katerih pa veljajo časovne omejitve iz 286. člena ZPP. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja tožene stranke. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR). Pri obogatitvenih zahtevkih je to takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje. To se je v obravnavani zadevi zgodilo šele po smrti J. K. (umrl 13.4.1984), ko se je v zapuščinskem postopku po zapustniku izkazalo, da so njegova oporočna razpolaganja neveljavna. Upoštevajoč splošni zastaralni rok petih let (371. člen ZOR), tožba, vložena 27.6.1988, ni bila prepozna.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).