Jedro

Z morebitno kršitvijo določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je toženka pridobila več pravic (pripravljalni in prvi narok sta bila opravljena pogojno v nenavzočnosti toženke, toženki pa je bil dan dodatni rok z možnostjo ponovne izvedbe naroka, če svoj izostanek naknadno opraviči), kot bi ji šle sicer (pripravljalni in prvi narok bi bila 19.10.2020 le (nepogojno) izvedena v nenavzočnosti toženke), zato gre za neutemeljeno kršitev oziroma gre lahko le za kršitev, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Ker sta bila pripravljalni in prvi oziroma edini narok za glavno obravnavo utemeljeno izvedena 19.10.2020 v nenavzočnosti toženke, ki se pravilno vabljena naroka ni udeležila in svojega izostanka ni (niti v danem naknadnem roku) z ničemer opravičila, ne gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker se toženka naroka za glavno obravnavo ni udeležila, je sodišče prve stopnje ni niti moglo poučiti v smislu 285. člena ZPP, zato je obširno pritožbeno zatrjevana kršitev v tej smeri neutemeljena.

Sodišče ni dolžno izvajati (dodatnega) materialnega procesnega vodstva glede okoliščin, na katere je pravdna stranka opozorjena s strani nasprotne stranke.

Je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je vezano na (konkretno) postavljene zahtevke (2. člen ZPP) in na trditveno ter (z njo povezano) dokazno podlago (7. in 212. člen ZPP). Iz 7. in 212. člena ZPP izhaja, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Vsekakor tudi ne morejo nadomestiti zahtevkov, ki bi jih ob zadostni procesni skrbnosti morala in mogla postaviti toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.344,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih sedmih zneskov v višini 619,20 EUR od 17.6.2018, 18.7.2018, 17.8.2018, 19.9.2018, 17.10.2018, 18.11.2018 in 19.12.2018 dalje do plačila ter (II. in III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh tožeči stranki (tožnici) povrniti 637,78 EUR pravdnih stroškov, na račun sodnih taks prvostopenjskega sodišča pa v istem roku plačati 240,00 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni nikoli pooblastila za svoje zastopanje in sporočanje sodišču S. S.. Ravnanje sodišča prve stopnje, da je toženko pozivalo k predložitvi zdravniškega potrdila (, ki ga ni mogla predložiti, saj 19.10.2020 sploh ni zbolela,) na podlagi ravnanja nepooblaščene osebe, že samo po sebi pomeni bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je po neutemeljenem preklicu 23.11.2020 odločilo, brez da bi toženki dalo možnost izjave na naroku, zato je storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledica neudeležbe na pripravljalnem naroku je le izguba pravice zahtevati povrnitev pravdnih stroškov, ne pa izdaja odločbe brez možnosti do izjave in brez dejanske izvedbe dokazov, ki jih je toženka predlagala (npr. zaslišanje toženke in priče T. S.). Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 285. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka je v postopku od vložitve odgovora na dopolnitev tožbe dejansko nastopala samostojno, kot prava neuka stranka. Navajanja sodišča prve stopnje, da je podala pavšalen zahtevek, nekonkretiziran in brez ustreznih navedb ter podobno, zgolj potrjujejo, da materialno procesno vodstvo ni bilo izvedeno. Sodišče prve stopnje bi moralo v tej smeri odigrati aktivno vlogo. V nadaljevanju pritožbe se toženka sklicuje na 14. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) in ponavlja svoje trditve, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnica kršila najemno pogodbo in omenjeni člen ZPSPP. V tej smeri je ponudila ustrezne dokazne predlog (fotografije, zaslišanje stranke in priče, opis problematike, elektronska sporočila tožnice,...). Do njih (npr. do predloženih listin) se sodišče prve stopnje ni z ničemer opredelilo in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati jih je neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebne (zaslišanje stranke in priče T. S.) z navedbo, da že listinski dokazi zadoščajo za odločitev. S tem je opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dovoljeno z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Gre tudi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sta zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja bi se ugotovilo, da tožnica (najemodajalka) poslovnega prostora ni vzdrževala v stanju, da bi ga bilo mogoče uporabljati v namen, ki je bil določen s pogodbo, pa tudi, da ima toženka pravico do odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi opustitve tožnice.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da ne verjame toženki, da S. S. ni bil pooblaščen za posredovanje sporočila o toženkini bolezni; da so bila toženki vročena vsa obvestila in opozorila; da materialno procesno vodstvo ni samostojno načelo in da ga omejujejo pravila o prekluziji ter da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Morebitna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka uveljavlja v smeri, da S. S. ni bil pooblaščen za podajo obvestila sodišču prve stopnje, da je toženka zbolela in se naroka dne 19.10.2020 ne bo mogla udeležiti, je pravno nerelevantna oziroma takšna, da ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in gre posledično za neutemeljen očitek. Toženka je vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z vsemi ustreznimi opozorili ter celo s posebnim dopisom laični stranki prejela. Sodišče prve stopnje je pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo (pogojno) tudi opravilo, in sicer v nenavzočnosti toženke, ki svojega izostanka ni z ničemer (razen s pritožbeno spornim obvestilom) opravičila. Na podlagi obvestila S. S. je sodišče prve stopnje toženki dalo dodatno pravico, in sicer, da lahko izostanek naknadno opraviči, pa tega ni storila. Tako je edini možen zaključek, da sta bila pripravljalni in prvi narok za glavno opravljena pravilno v nenavzočnosti toženke, ki je iz obeh neopravičeno izostala ter svojega izostanka ni z ničemer opravičila. Navedeno velja tudi v primeru, če se v tem delu v celoti sledi pritožbi. Če S. S. ni bil pooblaščen za obveščanje sodišča o bolezni toženke, potem toženka kljub vsem opozorilom svojega izostanka dne 19.10.2020 ni z ničemer opravičila in sodišče prve stopnje toženki niti ni bilo dolžno dajati dodatnega roka za podajo opravičila. Da sta bila tega dne pravilno oba naroka opravljena v nenavzočnosti toženke, je evidentno razvidno še iz nadaljnje pritožbene navedbe, da toženka tega dne sploh ni zbolela. Povedano drugače, z morebitno kršitvijo določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je toženka pridobila več pravic (pripravljalni in prvi narok sta bila opravljena pogojno v nenavzočnosti toženke, toženki pa je bil dan dodatni rok z možnostjo ponovne izvedbe naroka, če svoj izostanek naknadno opraviči), kot bi ji šle sicer (pripravljalni in prvi narok bi bila 19.10.2020 le (nepogojno) izvedena v nenavzočnosti toženke), zato gre za neutemeljeno kršitev oziroma gre lahko le za kršitev, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Ker sta bila pripravljalni in prvi oziroma edini narok za glavno obravnavo utemeljeno izvedena 19.10.2020 v nenavzočnosti toženke, ki se pravilno vabljena naroka ni udeležila in svojega izostanka ni (niti v danem naknadnem roku) z ničemer opravičila, ne gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki ni bila odvzeta pravica do izjave, temveč te pravice iz razlogov, ki so v njeni sferi, ni udejanjila. V takšni situaciji sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti za dne 23.11.2020 razpisanega naroka, saj je šlo za pogojno razpisani narok oziroma le za toženki dano možnost ponovne izvedbe naroka, če bi svoj izostanek na naroku dne 19.10.2020 naknadno opravičila. Ker tega ni storila, je bil dne 23.11.2020 predvideni narok utemeljeno preklican in ne gre za omenjeno kršitev pravice do izjave. 19.10.2020 sta bila v nenavzočnosti toženke opravljena pripravljalni in prvi (ter edini) narok za glavno obravnavo, zato je pritožbena navedba, da je šlo le za pripravljalni narok, kar bi lahko imelo za posledico le izgubo pravice do povrnitve stroškov, zmotna.

7. Ker se toženka naroka za glavno obravnavo ni udeležila, je sodišče prve stopnje ni niti moglo poučiti v smislu 285. člena ZPP, zato je obširno pritožbeno zatrjevana kršitev v tej smeri neutemeljena. Materialno procesno vodstvo ni vseobsegajoče in se izvaja predvsem na naroku za glavno obravnavo, čeprav ga sodišče lahko izvaja tudi izven naroka. Da bi moralo sodišče prve stopnje še pisno (dodatno) izvajati materialno procesno vodstvo za stranke, ki se naroka ne udeležijo, je neutemeljena pritožbena teza, ki presega domet materialnega procesnega vodstva. Za varstvo svojih pravic je namreč primarno zadolžena sama stranka, ki mora v pravdnem postopku izkazati zadostno procesno skrbnost, medtem ko je materialno procesno vodstvo s strani sodišča le subsidiarno (kot pomoč zadostno procesno skrbni stranki). Ker toženka v konkretni zadevi z ravnanjem, da se naroka neupravičeno ni udeležila, ni izkazala zadostne procesne skrbnosti, tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva. Toženka je imela pooblaščeno odvetnico vse do razpisa naroka in ne drži pritožbena navedba, da je od vložitve odgovora na tožbo dejansko nastopala samostojno, kot prava neuka stranka. Prav tako je bila ob razpisu naroka z vabilom na obrazcu obveščena, da si lahko vzame kvalificiranega pooblaščenca, in hkrati še posebej (s posebnim dopisom) poučena v tej smeri (da si lahko najame odvetnika ali drugo usposobljeno osebo, če meni, da je to potrebno za varstvo njenih interesov, in da se lahko za odvetnika na stroške sodišča obrne na službo za brezplačno pravno pomoč, če si ga ne more privoščiti). Skladno z navedenim je sklicevanje na laičnost toženke neutemeljeno, saj je evidentno, da ni izkazala zadostne procesne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbne (tudi laične) stranke. Nenazadnje je bila toženka o nesubstanciranosti in pavšalnosti svojih navedb opozorjena tudi v tožničini prvi pripravljalni vlogi in v času, ko jo je zastopala pooblaščena odvetnica, kar je še dodaten razlog, da sodišče prve stopnje ni kršilo materialnega procesnega vodstva. Sodišče namreč ni dolžno izvajati (dodatnega) materialnega procesnega vodstva glede okoliščin, na katere je pravdna stranka opozorjena s strani nasprotne stranke.

8. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Omenjena kršitev ne more biti podana, če se sodišče prve stopnje do vsebine izvedenih dokazov (listin) ni podrobneje opredelilo oziroma ni podrobneje navajalo, kaj je njihova vsebina.

9. Neutemeljena sta tudi očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena URS, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno oziroma z vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo zaslišanje toženke (strank) in priče T. S.. Zavrnitev omenjenih dokaznih predlogov kot nepotrebnih, ker je že na podlagi navedb pravdnih strank sodišče prve stopnje ugotovilo, da listinski dokazi zadoščajo za odločitev o pravno relevantnih dejstvih in dodatno zaslišanje strank in prič ni potrebno (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v konkretni zadevi ne pomeni nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene in kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve 22. člena URS. Omenjena obrazložitev zavrnitve dokazov je namreč neločljivo povezana s preostalo vsebino izpodbijane sodbe, saj je šele iz drugih točk obrazložitve razvidna trditvena podlaga pravdnih strank. Kljub pritožbenemu izpostavljanju vsebine 14. člena ZPSPP in povzemanju trditvene podlage toženke (o vsebini poslovne dejavnosti toženke, težavah toženke s predmetom poslovnega najema, obveščanju tožnice o teh težavah, neopravljenih vzdrževalnih delih s strani tožnice (pogodbenih kršitvah in kršitvah 14. člena ZPSPP, ki naj bi toženki onemogočale uporabo predmeta najema za namen, ki je bil določen z najemno pogodbo)), kar je toženka izkazovala z listinami in predlaganimi zaslišanji strank ter priče, je pritožnica (tudi s predmetno pritožbo) prezrla preostalo obrazložitev izpodbijane sodbe. V tem okviru je spregledala predvsem 16. v zvezi s 13. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevaje omenjeno vsebino izpodbijane sodbe obrazloženo in utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem, medtem ko se pravilno tudi ni ukvarjalo s podrobnim povzemanjem vsebine izvedenih listinskih dokazov. Skladno z določbami ZPSPP (14. člena in naslednjih tega zakona) in 597. člena Obligacijskega zakonika ima najemnik pri poslovnem najemu, če najemodajalec ustrezno na vzdržuje predmeta najema, pravico odstopiti od pogodbe, pravico zahtevati zmanjšanje najemnine (ima tudi opcijo, da po neuspešnem pozivu za odpravo napak, napake sam odpravi in strošek z odpravo napak pobota z najemnino) in pravico do odškodnine za škodo, ki mu je nastala, vendar mora predmetna upravičenja uresničiti oziroma predhodno vsaj (konkretno) zahtevati z izjavo (odstop), ugovorom (znižanje najemnine), materialnim pobotom (pobot s stroški odprave napak), procesnim pobotom ali z nasprotno tožbo (odškodnina, znižanje najemnine). Slednjega toženka na prvi stopnji sojenja (in tudi v pritožbi) ni zmogla, zato je bilo vsakršno izvajanje dokazov nepotrebno. Toženka ni odstopila od pogodbe oziroma sama odpravljala napak (ni trditev v tej smeri), ni zahtevala zmanjšanja najemnine (sicer je pavšalno navajala, da tožnica na znižanje najemnine ni pristala, vendar ugovora znižanja s konkretnim zneskom ni postavila) in ni zahtevala odškodnine (celo izrecno je navedla, da bo med pravdo postavila zahtevek v tej smeri1). Skladno z navedenim ji je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je vezano na (konkretno) postavljene zahtevke (2. člen ZPP) in na trditveno ter (z njo povezano) dokazno podlago (7. in 212. člen ZPP). Iz 7. in 212. člena ZPP izhaja, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Vsekakor tudi ne morejo nadomestiti zahtevkov, ki bi jih ob zadostni procesni skrbnosti morala in mogla postaviti toženka. Posledično so bili dokazni predlogi z zaslišanjem utemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni in se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno konkretno opredeljevati do vsebine listinskih dokazov. Hkrati ni prišlo do nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Na tem mestu velja še pripomniti, da toženka niti v pritožbi ni postavila nobenega izmed zgoraj omenjenih zahtevkov, ampak le neutemeljeno vztraja na pavšalnem omenjanju nezmožnosti uporabe predmeta poslovnega najema in izpostavljanju nastale škode, ki je z ničemer ne opredeli.

10. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo in je toženka tožnici dolžna plačati vtoževane najemnine za najeti poslovni prostor s pripadki. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 100 točk za konferenco s stranko, saj gre za nesamostojno storitev oziroma za stroške, ki so vsebovani v že priznanih stroških za odgovor na pritožbo.

1 Kar je še dodaten razlog, da je v tej smeri sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dodatno poučevati.