Jedro

Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, zato si pravice do revizije ni zagotovila. Označitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je napravila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne vpliva na obstoj tožničine pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem I. H. zaradi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z njim in sicer od leta 1979 do njegove smrti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je 12.1.1994 vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da je med njo in pokojnim I. H. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, ki ima za oba enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo in kar naj bi bila tožena stranka dolžna priznati. Na naroku z dne 18.10.1995 je tožbeni zahtevek popravila tako, da je zahtevala ugotovitev, da je zaradi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti z I. H. njegova dedinja, kar naj bi ji bila tožena stranka dolžna priznati.

Gre torej za premoženjskopravni spor o ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja dedne pravice. Pri takšnih sporih je pravica do revizije omejena tako, da je odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta je zato v teh sporih obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega navedeni znesek, je način, da si tožeča stranka zagotovi pravico do revizije.

Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, zato si pravice do revizije ni zagotovila. Označitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je napravila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne vpliva na obstoj tožničine pravice do revizije.

Glede na navedeno je bilo treba revizijo tožeče stranke zavreči (392. člen ZPP).