Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sistem pravnih sredstev je namenjen prav odpravi napak v upravnih in drugih postopkih in napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene.
I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2021 dalje do plačila, na neto znesek obračunati bruto znesek ter od bruto zneska odvesti davke in prispevke in da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno povrniti stroške postopka. Hkrati je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica. Vztraja, da sta toženca s svojo odločitvijo ravnala samovoljno, arbitrarno, brez razumnega razloga in drugače kot običajno. Zatrjuje, da je njuna neskrbnost presegla mejo, zaradi česar je potrebno govoriti o odstopanju od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter samovoljnosti in arbitrarnosti. Šlo je za strokovno napako ter namerno malomarno obravnavanje konkretnega primera. To potrjuje tudi dejstvo, da prvotoženec ni odločil napačno samo enkrat, temveč kar trikrat v obdobju manj kot pol leta. Toženca sta odgovorna za nastalo škodo tožnici zato, ker je bilo ravnanje njunih zaposlenih takšno, da iz njega izhaja namera, da se izigrajo z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Iz okoliščin konkretnega primera je razvidno, da sta toženca pri izvajanju javne funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da je njuno ravnanje postalo protipravno. Tožnica je svojo tožbo utemeljila na točno tem izhodišču, ki ga za protipravnost ravnanja zahteva sodišče v 12. točki obrazložitve. Napačna je ugotovitev sodišča, da je šlo s strani tožencev zgolj za drugačno presojo dejstev in dokazov, ne pa samovoljno odločitev toženca. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo bistvenega dokaza, ki ga je predlagala tožnica za potrditev njenih trditev, to je postavitev izvedenca medicinske stroke. S tem je kršilo določbe ZPP, napačno uporabilo materialno pravo ter nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo. Stališče sodišča je napačno in notranje protislovno. Vprašanje, ali so organi tožencev, ki so jih sestavljali zdravniki in so sprejemali strokovna medicinska mnenja, je strokovno medicinsko vprašanje, za katero sodišče potrebuje strokovno medicinsko znanje, s katerim ne razpolaga. Da bi sodišče lahko ocenilo, ali so organi tožencev ravnali strokovno pravilno, bi morali tožnico pregledati, ali bi morali glede na dokumentacijo, s katero je razpolagala, sprejeti takšno odločitev kot jo je. Predmet tega postopka ni ugotavljanje, ali je bilo ravnanje tožencev nezakonito in nepravilno. To je že pravnomočno ugotovljeno. Ta odgovor lahko poda le sodni izvedenec. Le s strokovnim znanjem je mogoče oceniti, ali je bila izkazana zadostna mera strokovne skrbnosti in ali je šlo za ravnanje, ki odstopajo od običajne metode dela. Tožničin dokazni predlog za imenovanje izvedenca medicinske stroke je zavrnjen iz napačnih razlogov. Podana je kršitev načela enakosti orožij strank, saj je bila zaslišana samo tožnica ter priči A. A. in B. B. kot dokaz tožencev. Ne zadošča, da je lahko pooblaščenec pričama zastavljal vprašanja. Sodišče je zaslišalo priči, ki sta strokovnjakinji na svojem področju ter tožnico, ki je po poklicu kuharica. Odvzelo ji je možnost kontradiktornega obravnavanja, saj ji je onemogočilo dokazovati sporna dejstva, ki bi morala biti presojana s strani stroke. Gre za vsebinsko enaka vprašanja kot v sporih o malomarnosti. Razlika je le v tem, da mora sodišče odgovoriti, ali sta toženca pri izvajanju javne funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da je njuno ravnanje postalo protipravno. Sodišče je tožnico spravilo v dokazno stisko. Toženca kot javni ustanovi razpolagata z vso potrebno dokumentacijo in pričami, tožnica pa nima na voljo drugega primerljivega vsebinskega dokaza. V 20. točki obrazložitve je sodišče potrdilo, da prvotoženec osebnega pregleda ni opravil, zato je nepomembno ali je tožnica tak pregled zahtevala. Toženec je dolžan oceniti, ali je potrebno zavarovanca klicati na pregled, kar mora opraviti z ustrezno skrbnostjo. To velja še toliko bolj, ker je priča A. A. pojasnila, da tožnice ni pregledala in da pregledov v zadnjih letih sploh ne opravlja. To izkazuje arbitrarno in samovoljno ravnanju prvotoženca. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da je priča z izvidom dne 5. 2. 2019 razpolagala, nato pa zaključi, da z izvidom z dne 5. 2. 2019 sploh ni razpolagala. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kaže na nekritično oceno sodišča izpovedbe prič tožencev. Po mnenju sodišča je ravnanje prvotoženca enako skrbno ne glede na to, ali je z izvidom z dne 5. 2. 2019 pri odločanju razpolagalo ali ne. Bistveno je, da je bila njena odločba razveljavljena z odločbo prvotoženca z dne 7. 3. 2019, kjer je kot vsebinski razlog za razveljavitev odločbe z dne 28. 2. 2019 navedeno novo dejstvo – izvid MDPŠ. Prvotoženec ni upošteval razpoložljive dokumentacije, kar v skladu s sodno prakso VDSS Psp 465/2005 predstavlja protipravno ravnanje in to bi potrdil izvedenec medicinske stroke. Prvotoženec je sam dolžan oceniti, ali je potrebno zavarovanca poklicati na pregled (236. člen Pravil), vendar te ocene ni opravil, temveč tožnice preprosto ni pregledal. Glede na izpoved zaslišane priče ravnanje prvotoženca predstavlja protipravnost, ki je za ta postopek relevantna, saj se pregledi zavarovancev sploh ne izvajajo zaradi preobilice dela. V nasprotju z določili ZZVZZ in Pravili pred izdajo nobene izmed spornih odločb za obdobje od 9. 12. 2018 do 9. 1. 2019, od 1. 3. 2019 do 20. 3. 2019 in od 7. 6. 2019 do 20. 11. 2019 tožnica ni bila osebno pregledana.
K drugotožencu na pregled je tožnica prinesla vse izvide s seboj, zato je pojasnilo, da z izvidom z dne 30. 5. 2019 niso razpolagali, neresnično. Iz mnenja drugotoženca z dne 4. 6. 2019 izhaja, da je priča drugotoženca razpolagala z mnenjem ambulante za fizikalno in rehabilitacijsko medicino 30. 5. 2019. Napačen je zaključek sodišča v 21. točki, da gre zgolj za pomanjkljivost v izpovedi, ki ne vpliva na prepričljivost. Sodišče to opraviči z razlogom domnevne časovne oddaljenosti in številčnosti zavarovancev. Priča je pojasnila, da pozna tožnico in njeno dokumentacijo. Na mnenje Inštituta C. je pozabila, poznala pa je informacijo o blokadi. To okrni njeno verodostojnost. Zaključiti je potrebno, da če je priča neresnično izpovedala o obstoju izvida Inštituta C. po vpogledu v lastno mnenje, je še toliko bolj utemeljeno sklepati, da je neresnično izpovedala glede tega, ali je razpolagala z informacijo o blokadi. Potrebno je slediti izpovedbi tožnice, da prvotoženec ni upošteval informacije o predvideni blokadi pod rentgen nadzorom. V tem delu gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Argument sodišča, da naj bi pritožbeni organi oziroma sodišče ob odločanju o pravnih sredstvih razpolagali še z drugo dokumentacijo, je vsebinsko popolnoma prazen in ga ni mogoče preizkusiti, zato je sodba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Argumentacija sodišča o zdravstveni dokumentaciji in odločanju zdravnikov je ostala povsem na površinski ravni in brez vsebinske obrazložitve, ki se je ne da preizkusiti. Sodišče je popolnoma spregledalo, da se je v postopkih odločanja o pravnih sredstvih tožnice vedno odločalo o zdravstvenem stanju tožnice, ki je obstajalo v času izdaje spornih odločb in ne o morebitnih kasnejših spremembah.
3. Prvotoženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da je nepravilna pritožbena trditev, da sodišče ni upoštevalo celotne trditvene podlage glede domnevne protipravnosti ravnanj tožencev, temveč le navedbo, da je odškodninska odgovornost tožencev podana že zgolj zato, ker so se sporne odločbe zaradi uporabljenih pravnih sredstev izkazale za nepravilne in nezakonite. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo dodatne navedbe in dokazni postopek vodilo tudi glede na tožničine očitke o domnevnem samovoljnem in arbitrarnem ravnanju tožencev, domnevnem odstopanju od običajnih metod dela. To je razvidno iz poteka dokaznega postopka in iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica je dejansko uveljavljala odškodninsko odgovornost tožencev zgolj zato, ker so se sporne odločbe zaradi uporabljenih pravnih sredstev spremenile. Šele na podlagi odgovorov na tožbo tožencev je tožnica svoje navedbe dopolnila in prilagodila, kot citira v pritožbi. Ne sklicuje se več na svoje osnovne tožbene navedbe, saj je bila njena tožba v osnovi dejansko nesklepčna. Sodišče je upoštevalo vse dodatne trditve tožnice in pripravljalne vloge, na katere se v pritožbi sklicuje in jih je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi argumentirano zavrnilo. Zmoten je pritožbeni razlog o opustitvi izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Sodišče je pravilno presodilo, da v tej zadevi ne gre za strokovno medicinsko vprašanje in predlagani dokaz zavrnilo kot nerelevanten. Predmet postopka je ugotavljanje morebitne protipravnosti ravnanj prvotoženca, ki naj bi jih zagrešila pooblaščena uradna oseba pri vodenju in odločanju v upravnem postopku o priznanju pravice do začasne zadržanosti z dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. V nobenem primeru ni bilo predmet postopka zdravljenje tožnice ali spreminjanje medicinskih diagnoz, temveč vodenje upravnega postopka skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakonom o splošnem upravnem postopku. Gre za specifični upravni postopek, v katerem na prvi stopnji odločajo pooblaščeni zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor zavoda. Predlagatelj postopka ni zavarovanec, temveč njegov osebni zdravnik. Zakonski rok za odločitev je kratek 8 dni. Pregled zavarovancev zato ni običajen del postopka, temveč se izvede zgolj izjemoma oziroma kadar zavarovanec to izrecno zahteva. Medicinske diagnoze tožnice in mnenja specialistov v tem postopku niso sporne, prav tako ni sporna različna presoja tožničine zmožnosti za delo. Nesporno je bil v sodnem postopku V Ps 893/2019 že postavljen sodni izvedenec, ki je podal svoje mnenje glede zdravstvenega stanja in zmožnosti za delo tožnice. Zaradi drugačnega strokovnega mnenja sodnega izvedenca, je prvotoženec pripoznal tožbeni zahtevek. Neutemeljeni so zato očitki tožnice, da bi morala sporna medicinska dejstva oziroma pravne standarde ugotavljati s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Ne pove, katera medicinska stroka naj bi to bila in je predlog že iz tega razloga nepopoln in neprimeren. V tem primeru ni bilo nobenih spornih medicinskih dejstev ali pravnih standardov. Šlo je zgolj za pavšalne očitke prvotožencu o domnevni arbitrarnosti in odstopanju od metod dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih upravnih postopkov. Svoje očitke je tožnica med postopkom konkretizirala kot dve domnevni nepravilnosti, ki jih uveljavlja tudi v pritožbi. Gre za očitek, da pooblaščene uradne osebe prvotoženca niso pregledale celotne dokumentacije, ki so jo imele na razpolago in očitek, da tožnica ni bila vabljena na osebni pregled. Oba očitka sta se po ugotovljenem dejanskem stanju izkazala za neutemeljena. Prvotoženec je v spis vložil vse svoje upravne spise, glede katerih tožnica očita protipravnost ravnanja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili v vseh spornih postopkih odločanja o pravici do začasne zadržanosti z dela tožnice upoštevani vsi zdravniški izvidi, ki so bili predloženi. Glede vabljenja tožnice na osebni pregled je bilo ugotovljeno, da to ni običajna praksa v postopkih ugotavljanja pravice do začasne zadržanosti z dela. Tožnica dejansko želi, da bi izvedenec medicinske stroke odločil namesto sodišča o odškodninski odgovornosti tožencev, kar je povsem neutemeljeno. Nobenih dokaznih dvobojev in s tem povezanih očitanih kršitev v postopku ni bilo. Sodišče je ugotavljalo vsa relevantna dejstva z vsemi potrebnimi dokazi, ki jih je imelo na voljo. Ker je šlo za očitke prvotožencu pri vodenju konkretnih upravnih postopkov je sodišče utemeljeno pridobilo vse sporne upravne spise prvotoženca in tudi zaslišalo pooblaščeno zdravnico, ki je vodila postopek. Drugih dokaznih predlogov, razen zaslišanja tožnice glede dejstev iz vodenja spornih upravnih postopkov, ni bilo. Predlog za imenovanje izvedenca medicinske stroke pa ni predlog, s katerim bi lahko ugotavljali sporna dejstva iz preteklega upravnega postopka, temveč bi izvedenec podal le mnenje o že ugotovljenih medicinskih dejstvih. Ker so bila sporna le pravna vprašanja, ni bilo potrebe po novem mnenju medicinske stroke, zato zavrnitev tovrstnega dokaznega predloga ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti postopka. V pritožbi je neutemeljeno očitano, da sodišče ni pravilno upoštevalo pomena izvida specialista medicine dela z dne 5. 2. 2019. Gre za izvid medicine dela, ki ne vsebuje nobene obrazložitve niti kliničnega statusa tožnice in kot tak ni obvezen za imenovanega zdravnika. To je razvidno iz dopisa druge imenovane zdravnice, ki je upoštevala navedeni izvid kot novo dejstvo, s tem pa osebni zdravnici pisala, da takšno mnenje ne more biti zavezujoče za imenovanega zdravnika. V korist tožnice je upoštevano mnenje, ki je bilo sicer strokovno neustrezno. Zaslišana priča je prepričljivo pojasnila, da bi bila njena odločitev enaka, četudi bi z mnenjem razpolagala. Mnenje ni bilo bistveno, zato je svojo odločitev utemeljila na drugi ustrezni in obrazloženi medicinski dokumentaciji, ki je bila vložena v spis. Nobena okoliščina in ugotovljeno dejstvo ne potrjujeta navedb tožnice, da naj bi bile sporne odločitve prvotoženca kakorkoli arbitrarne ali bi odstopale od običajne prakse. Postopek v primeru tožnice evidentno ni potekal drugače kot v drugih podobnih primerih in ni odstopal od običajne metode dela. Tega dejstva ne bi moglo spremeniti niti izvedovanje, ki ga je predlagala tožnica. Pritožbeni organi so kasneje v korist tožnice upoštevali dokumentacijo, ki je bila izdana po odločitvi imenovane zdravnice in jo je tožnica priložila šele v pritožbenem postopku (odločba 28. 1. 2019). Spremembo odločitve je utemeljevala v pritožbenem postopku pridobljena dodatna dokumentacija, s katero imenovana zdravnica ni razpolagala. Tudi iz obrazložitve odločbe z dne 7. 3. 2019 je razvidno, da je imenovana zdravnica zaradi novih dejstev dopolnila dokazni postopek in sama izdala novo odločbo. V tretjem primeru, ki se nanaša na odločbo z dne 27. 5. 2019 je prvotoženec pripoznal tožbeni zahtevek, ko je sodni izvedenec podal ustrezno drugačno mnenje. Glede odločbe z dne 28. 6. 2019, s katero je imenovana zdravnica odločila, da je tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno za obdobje od 8. 6. 2019 do 2. 7. 2019, od 3. 7. 2019 dalje pa zmožna za delo v skladu z izvršljivo odločbo ZPIZ. Ta odločba je bila izdana kot posledica sprejete in izvršljive odločbe ZPIZ. Tožnica se zoper navedeno odločbo tudi ni pritožila, zato je postala pravnomočna. Vsa dejstva so potrjena v dokaznem postopku in jih je sodišče povsem pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi obrazložitev sodišča, da drugačno strokovno mnenje, tudi če izhaja iz istih medicinskih dejstev, še ne pomeni civilnopravnega delikta, je povsem pravilna in ustrezna. Zakonodajalec je določil dvostopenjski upravni postopek in dodatno presojo, zaradi možnosti drugačnega mnenja, sploh če je ustrezno argumentirano. To ne pomeni samo po sebi, da je bilo prvo mnenje protipravno, kot neutemeljeno zatrjuje tožnica.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravotvorna dejstva ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Prav tako ni kršilo postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.
6. Tožnica s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo povzročila toženca, in sicer prvotoženec z izdajo dokončne odločbe, s katerimi je odločal o začasni nezmožnosti tožnice za delo z dne 28. 1. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 6. 12. 20181, z dokončno odločbo z dne 7. 3. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 28. 2. 20192 in z dokončno odločbo z dne 10. 7. 2019 v povezavi z odločbo z dne 27. 1. 20193 ter drugotoženec z odločbo z dne 4. 12. 2018 in 7. 6. 2019 glede tožničine preostale delovne zmožnosti v okviru III. kategorije invalidnosti.
7. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno ali je bila pri postopanju obeh tožencev izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metod dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi lahko tožnica dokazala obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. 8. Sodišče je postopek vodilo skladno z določbami ZPP in ni kršilo nobene izmed tožničinih ustavnih pravic. Neuspešen je pritožbeni ugovor o kršitvi kontradiktornosti, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je sodišče vsem strankam postopka v vseh fazah omogočilo enakovredno sodelovanje v postopku. Sodišče se je opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj strank, ki so dovolj argumentirana. Zavrnitev dokaznega predloga tožnice po imenovanju sodnega izvedenca je sodišče ustrezno obrazložilo v dokaznem sklepu sodbe (4. točka), saj sporna vprašanja tega spora niso strokovne narave, temveč pravne in ni potrebe po imenovanju izvedencev, ki bi lahko podajali odgovore na strokovna medicinska vprašanja. Gre le in zgolj za pravno presojo, ki jo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja mora opraviti sodišče. 9. Glavnina pritožbenih navedb je usmerjena v dokazovanje domnevne samovolje in arbitrarnosti ravnanj tožencev. Iz tožničine trditvene podlage je razvidno, da tožnica odškodninsko odgovornost tožencev primarno izvaja iz spremenjenih odločitev tožencev, s katerimi je bila obravnavana tožničina začasna nezmožnost za delo oziroma njena preostala delovna zmožnost. Sodišče se je glede presoje protipravnosti ravnanja prvotoženca podrobno in argumentirano opredelilo v 16., 17., 18. in 19. točki obrazložitve. S pomočjo izvedene priče je sodišče v 16. točki obrazložitve pojasnilo okoliščine izdaje odločbe z dne 6. 12. 2018 in ugotovilo, da je imenovana zdravnica pri izdaji te odločbe upoštevala izvid z dne 2. 10. 2018 in opis kliničnega statusa v tem izvidu. Z izvidom z dne 11. 12. 2018, pa ni razpolagala, saj je bil izdan po izdaji odločbe z dne 6. 12. 2018. Pravilna je ugotovitev, da je zdravstvena komisija na podlagi dodatne medicinske dokumentacije podala drugačno strokovno oceno tožničine začasne delazmožnosti. To je storila tudi s pojasnilom o izdaji odločbe z dne 28. 2. 2019, ko je pri tožnici prišlo do nadaljevanja 4 urnega bolniškega staleža, ki ji je bil priznan do 28. 2. 2019. Glede na predhodno odločitev do 28. 2. 2019 in glede na predlog osebnega zdravnika je utemeljeno sklepala, da tožnica želi nadaljevanje obstoječega, 4 urnega bolniškega staleža. Dodatno je bil upoštevan izvid nevrokirurga z dne 29. 1. 2019. Posebej je bilo izpostavljeno, da je ob ugotovitvi popolne začasne nezmožnosti za delo, razpolagala z izvidom medicine dela in še z dodatnim izvidom MR hrbtenice. Mnenje specialista MDPŠ ni ustrezalo kriterijem izvida, saj ni vseboval obrazložitve in opisa funkcionalnega stanja, kot je predpisano. Iz tega razloga tudi ni mogel biti zavezujoč.
10. Sodišče je ustrezno ovrednotilo zatrjevano pomanjkljivost v izpovedi izvedene priče. Takšno oceno kot življenjsko in prepričljivo sprejema tudi pritožbeno sodišče. V 18. točki obrazložitve je ustrezna tudi ocena postopka izdaje izdaje odločbe z dne 27. 5. 2019. Podrobno je ovrednoten tudi postopek izdaje odločbe z dne 28. 6. 2019, ki je bila izdana po uradni dolžnosti.4 Slednje kot je pravilno izpostavilo sodišče vpliva na priznanje nadaljnjega bolniškega staleža. Upoštevajoč podrobne opredelitve sodišča o posameznih izdanih izpodbijanih odločb prvotoženca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazni zaključki prvostopnega sodišča ne morejo biti izpodbiti z obširnim pavšalnim pritožbenim navajanjem o arbitrarnem in samovoljnem ravnanju tožencev pri upravnem odločanju.
11. Ključno je, da je predmet tega spora ugotavljanje morebitne protipravnosti ravnanj prvo in drugotoženca, ki naj bi jih zagrešile pooblaščene uradne osebe pri vodenju in odločanju v upravnem postopku o priznanju pravice do začasne zadržanosti z dela tožnice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in o priznanju pravice do invalidnosti iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem sporu ne gre za postopke zdravljenja, kot to skuša skozi celotno pritožbo prikazati tožnica, zaradi česar bi posledično bilo utemeljeno imenovanje sodnih izvedencev, ki bi lahko presojali vsebino strokovnih ocen prvo oziroma drugotoženca. Bistveno je vodenje upravnega postopka skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o splošnem upravnem postopku. Kot je že bilo večkrat pojasnjeno bi bila lahko protipravnost ravnanj tožencev izkazana le v primeru, če bi bila dokazana samovoljnost, arbitrarnost oziroma domnevno odstopanje od običajnih metod dela.
12. Prvotoženec pravilno opozarja, da v tem sporu ne gre za strokovno oceno, ki bi jo lahko podal izvedenec medicinske stroke, temveč gre za opredelitev in ugotavljanje, ali so bile spoštovane vse zahteve pri vodenju specifičnih upravnih postopkov pri prvo in drugotožencu. Zato v tem postopku ne morejo biti uspešni pritožbeni ugovori glede medicinskih diagnoz tožnice in mnenja ostalih lečečih specialistov oziroma nepravilna presoja tožničine zmožnosti za delo. Prvotoženec pravilno opozarja, da je tožnica konkretizirala dve domnevni nepravilnosti, s katerimi bi naj dokazala domnevno arbitrarnost in odstopanje od metod dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih upravnih postopkov.5 V 20. točki je sodišče pojasnilo, da je imenovana zdravnica ob izdaji obravnavanih odločb razpolagala z zadostno medicinsko dokumentacijo, da je lahko podala oceno delazmožnosti.
13. Zaradi posebej urejenega upravnega postopka uveljavitve začasne nezmožnosti za delo skladno z ZZVZZ, ne more biti upošteven pritožbeni ugovor glede neizvedenega osebnega pregleda ob izdaji odločb. Ravno zaradi potrebe po hitrem odločanju je pregled zavarovancev določen kot izjema,6 ne pa kot običajni del postopka. Imenovani zdravnik presoja zdravstveno stanje zavarovanca, kot ga izkazuje predložena medicinska dokumentacija s strani osebnega zdravnika.7 Sodišče je potrdilo, da osebni pregled ne bi mogel vplivati na oceno.8 Morebitni izvedenec bi lahko podal edino drugačno mnenje glede zdravstvenega stanja tožnice, ne pa izvedenskega mnenja o civilni odgovornosti vodenja upravnega postopka. O odškodninski odgovornosti tožencev odloča sodišče, ne pa izvedenec medicinske stroke.
14. Neupošteven je ugovor o nepravilnem vrednotenju izvida specialista medicine dela z dne 5. 2. 2019. Sodišče je ugotovilo, da gre za površno in pomanjkljivo mnenje specialista MDPŠ, saj manjka obrazložitev in opis funkcionalnega stanja. Kljub temu, da zaradi navedenega ne more predstavljati zavezujoče podlage imenovanemu zdravniku, ga je imenovana zdravnica, čeprav je bil strokovno neustrezen, upoštevala v korist tožnice.
15. Sodišče se je argumentirano opredelilo tudi do presoje protipravnosti ravnanja drugotoženca. Do izpostavljene pomankljivosti v izpovedbi izvedene priče B. B. se je sodišče opredelilo in jo pripisalo časovni oddaljenosti opravljenega osebnega pregleda in številčnosti zavarovancev, ki jih obravnava. Neutemeljeno mora ostati pritožbeno razlogovanje, da je glede na izkazano zmoto v izpovedi priče B. B.9, potrebno šteti kot neresnično tudi celotno pojasnilo priče B. B. o informaciji za 11. 6. 2019 predvideno blokado.
16. Ključna je ugotovitev sodišča v 12. točki obrazložitve, da je sistem pravnih sredstev namenjen prav odpravi napak v upravnih in drugih postopkih in da napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene.10
17. Upoštevajoč obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša z vsemi pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, zaradi česar je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
18. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.
1 Obdobje od 9. 12. 2018 do 9. 1. 2019. 2 Obdobje od 1. 3. 2019 do 20. 3. 2019. 3 Obdobje od 13. 5. 2019 do 7. 6. 2019 in od 8. 6. 2019 do 15. 7. 2019. 4 Na podlagi obvestila drugotoženca z dne 27. 6. 2019 o končanem invalidskem postopku, v katerem je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve in dokončnostjo odločbe z izvršljivostjo 10. 6. 2019. 5 Očitek, da pooblaščena uradna oseba toženca ni pregledala celotne dokumentacije in da tožnica ni bila vabljena na osebni pregled. 6 Kadar zavarovanec to izrecno zahteva. 7 Diagnoze specialistov in osebnega zdravnika imenovani zdravnik ne more v upravnem postopku spreminjati. 8 Upoštevani so bili vsi zdravniški izvidi. Osebni pregledi so predvideni le izjemoma zaradi kratkih rokov za odločanje, kar je povezano s samo vsebino (organizacija delovnega procesa), zato ne gre za postopanje, ki bi pri tožnici potekalo drugače kot v drugih podobnih primerih in odstopalo od običajne metode dela. 9 Glede izvida z dne 30. 5. 2019. 10 To je že večkrat izpostavilo Vrhovno sodišče RS (med drugim Sodba in sklep VIII Ips 180/2017 z 15.12.2008).