Jedro

Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnica v tej smeri ni postavila kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost navedenega Odloka oziroma programa opremljanja.

ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb, je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).

Projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih vod za zadevne aglomeracije še ni predviden v občinskih razvojnih programih v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Zato v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZPNačrt teh aglomeracij še ni mogoče zajeti v obračunsko območje za to opremo oziroma bi bila njihova vključitev v obračunsko območje nezakonita.

Da se komunalni prispevek odmerja glede na neto tlorisno površino, izrecno izhaja iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt. Kako se izračuna neto tlorisna površina stavbe za obstoječe objekte, je določeno v petem odstavku 7. člena Odloka. Po tej določbi se lahko uporabi podatek o površini in etažnosti objekta iz registra nepremičnin. V primeru pritožbe na tako ocenjeno neto površino stavbe mora stranka dokazati dejansko neto površino stavbe z načrtom.

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in navedenim Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Cerknica, Občinske uprave, št. 410-915/2017 z dne 10. 5. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Cerknica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (v nadaljevanju Odlok) po uradni dolžnosti odmerila komunalni prispevek v višini 1.339,95 EUR zaradi priključitve stanovanjske stavbe na naslovu ... , ..., na parceli št. ...-204/1 na javno kanalizacijsko omrežje. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da stroškov postopka ni.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je navedeno stavbo mogoče priključiti na javno kanalizacijsko omrežje v naselju A., s končnim čiščenjem na čistilni napravi A. Z izgradnjo tega kanalizacijskega omrežja se je izboljšala komunalna opremljenost stavbnega zemljišča, zaradi česar je tožnica kot lastnica objekta do 0,75001886080724256 zavezanka za plačilo komunalnega prispevka. V nadaljevanju organ povzema način obračuna komunalnega prispevka, določenega v 7. členu Odloka in izrecno navaja, da je za izračun neto tlorisne površine stavbe uporabil podatek o površini iz registra nepremičnin, ki ga vodi Geodetska uprava RS, podatke o površini parcele objekta pa iz zemljiškega katastra.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je površina parcele ugotovljena v skladu z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba) in Odlokom. Glede neto tlorisne površine objekta je navedel, da je njena uporaba pri obračunu komunalnega prispevka predpisana v 82. členu ZPNačrt in Pravilniku, kaj pomeni ta površina, pa je določeno s standardom SIST ISO. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se predmetno zemljišče ne nahaja v obračunskem območju za odmero komunalnega prispevka ter o pomanjkanju pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Po programu opremljanja namreč obračunsko območje sestavljajo tudi stavbna zemljišča v aglomeraciji ..., ki so bila določena z Občinskim prostorskim načrtom (v nadaljevanju OPN). Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Odloka, ki je bil sprejet v skladu z ZPNačrt, Uredbo in Pravilnikom, ob tem pa ta natančno določa skupne stroške, obračunske stroške in obračunska območja. Aglomeracije Ivanje Selo, Slivice in Unec pa še ne morejo biti vključene v obračunsko območje, ker projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih vod še ni v fazi, da bi lahko bil vključen v program opremljanja, saj projekti za te aglomeracije še niso opredeljeni v občinskem proračunu za tekoče in naslednje leto ter posledično tudi ne morejo biti zajeti v obračunske stroške.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Uvodoma je opozorila, da se toženka pri svoji odločitvi sklicuje na Odlok, vendar pa zgolj na njegovi podlagi ni mogoče odmeriti komunalnega prispevka, temveč ga je možno odmeriti na podlagi ZPNačrt in ustreznih podzakonskih aktov. Za izgradnjo čistilne naprave bi morala toženka sprejeti poseben odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč, ki bi jasno določal obračunska območja in specificiral obračunske stroške zavezancev. Tak odlok ni bil sprejet, iz splošnega odloka pa izhaja, da obračunska območja tvori osem naselij, toženka pa komunalni prispevek zaračunava zgolj prebivalcem naselja A., kar je arbitrarno in brez podlage. Poleg tega iz sredstev javnega obveščanja izhaja, da se bodo na čistilno napravo in kanalizacijo priključila še naselja Ivanje Selo, Slivice in Unec. Zato bi morala biti v obračunska območja vključena tudi ta naselja. Uredba o vsebini programa opremljanja določa, da se, če se program opremljanja pripravlja le za del območja občine, deleži skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo po posameznih območjih lahko razlikujejo, vendar razlika med največjim in najmanjšim deležem ne sme presegati višine najmanjšega (peti odstavek 11. člena). Glede na povedano tožnica in ostali lastniki objektov preko plačila komunalnega prispevka nosijo neadekvaten del stroškov konkretne investicije in na ta način znižujejo obveznosti lastnikov objektov v ostalih naseljih občine B. Obračunski stroški, ki jih bo prejela toženka, bodo presegli njene dejanske stroške projekta izboljšanja komunalne opremljenosti, kar je v nasprotju z ZPNačrt, Uredbo in samim smislom komunalnega prispevka.

Tožnica nasprotuje tudi samemu izračunu komunalnega prispevka. Najprej ni jasno, kako je organ izračunal, da je tožnica lastnica parc. št. 204/1 do deleža 0,75001886080724256, saj iz zemljiške knjige nedvomno izhaja, da je lastnica do 3/4. Toženka je (ob upoštevanju pojmov ''parcela'' in ''neto tlorisna površina objekta'') napačno ugotovila, da znaša površina parcele 607,52 m2, neto tlorisna površina objekta pa 265,10 m2 oziroma upoštevaje lastniški delež 198,83 m2. Gre za objekt, za katerega tožnica nima projektne dokumentacije, zato bi morala toženka površino parcele izračunati tako, da bi površino stavbišča pomnožila z 1,5, pri ugotavljanju neto tlorisne površine objekta pa bi morala namesto podatka iz evidence GURS o "površini dela stavbe" uporabiti podatek o "uporabni površini dela stavbe". Pravilne vrednosti za tožničin objekt ob upoštevanju njenega lastniškega deleža so tako 157,50 m2 za površino parcele in 93,825 m2 za neto tlorisno površino objekta na tej parceli.

Tožnica je še opozorila, da tabela in formula iz Odloka vsebujeta izraze oziroma kratice, ki jih predpisi na državni ravni ne poznajo, kar šteje za neuporabo veljavnega materialnega prava. Odločitev organa, da uporabi faktor dejavnosti 0,8 ni obrazložena, saj je naveden le dopusten razpon, tudi ostali elementi odmere pa niso konkretizirani tako, da bi bila določena višina stroškov in razmerje, uporabljeno pri odmeri. S tem je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Iz navedenih razlogov je tožnica sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pravilno določila parcelo in opravila obračun glede na predpise, ki jih našteje ter povzame. Uporabna površina objekta je le del neto tlorisne površine, zato tožbeno sklicevanje na uporabno površino ni pravilno. Prav tako je očitno nesporno, da naselje A. sodi med obračunska območja za izboljšanje komunalne opremljenosti, izračun pa se je opravil na podlagi listinske dokumentacije. Sodišču je predlagala, naj tožbo zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme, po drugem odstavku istega člena pa se ta oprema financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Občina je upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec – v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki naj bi se na novo priključil na komunalno opremo – plača občini (prvi odstavek 79. člena in 80. člen ZPNačrt).

Občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se ne odmerja le za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), temveč tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). To izhaja tudi iz 80. člena ZPNačrt, po katerem zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ni le investitor, temveč tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana po uradni dolžnosti, zaradi izboljšanja opremljenosti tožničinega stavbnega zemljišča s komunalno opremo, in sicer z javnim kanalizacijskim omrežjem. Tožnica tudi ne oporeka temeljni ugotovitvi, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, in sicer, da je prišlo do izboljšanja opremljenosti njenega stavbnega zemljišča z javnim kanalizacijskim omrežjem. Trdi pa, da v odločbi ni ugotovljeno, ali to zemljišče sploh leži v obračunskem območju te komunalne opreme. Tej tožbeni navedbi sodišče sicer pritrjuje, vendar pa ugotavlja, da je to pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe odpravil drugostopenjski organ, ko se je skliceval na program opremljanja, iz katerega izhaja, da stanovanjski objekti na območju aglomeracije ... ležijo v obračunskem območju komunalne opremljenosti z javnim kanalizacijskim omrežjem. Taka dopolnitev obrazložitve, ki jo opravi drugostopenjski organ, je v skladu s tretjim odstavkom 248. člena in prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej zakonita.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba o pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Odločba je bila izdana na podlagi Odloka, ki je bil sprejet za območje celotne občine, v njem pa je bila zajeta vsa obstoječa komunalna oprema, na katero se lahko investitorji priključijo, in načrtovane investicije v komunalno opremo, torej tudi oprema, za katero je odmerjen obravnavani komunalni prispevek. Po drugi strani ostaja tožničina trditev, da bi morala Občina B. za gradnjo čistilne naprave in kanalizacijskega omrežja sprejeti poseben odlok o programu opremljanja, povsem pavšalna oziroma neobrazložena, zato se sodišče do nje ne more opredeliti podrobneje, pripominja pa, da take zahteve (torej, da bi moral biti sprejet poseben odlok v takih primerih) zakonska ureditev ne vsebuje.

Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka temelji na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt), in v bistvenem pomeni, da je preračun obračunskih stroškov na enoto (EUR/m2) določen v Odloku, zato nanj ne vpliva število odmernih odločb, ki jih je občina izdala posameznim zavezancem oziroma prebivalcem, katerih aglomeracijam so bile ali niso bile izdane take odločbe. Zato za pravilnost odmere komunalnega prispevka ni pomembna niti okoliščina, ali bodo na čistilno napravo A. nekoč priključeni tudi prebivalci drugih aglomeracij, ki po veljavnem odloku niso zajete v obračunskem območju za to čistilno napravo.

To pa ne pomeni, da takih tožbenih razlogov v zadevah odmere komunalnega prispevka ni mogoče uveljavljati, vendar ne v smislu napačne uporabe materialnega prava, temveč v smislu presoje skladnosti Odloka in programa opremljanja (torej podzakonske materialnopravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe) z zakonom. Po drugem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sicer predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga za njeno izdajo, vendar je sodišče po 125. členu Ustave RS pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon. To pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali Ustavo, uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tako imenovani institut _exceptio illegalis_). Sodišče je zato v okviru tožbenih navedb preizkusilo tudi zakonitost Odloka oziroma Programa opremljanja, vendar pa pri tem že uvodoma poudarja, da je po povedanem lahko vsebina tega preizkusa le skladnost podzakonskih aktov z zakonom, ne pa tudi medsebojna skladnost različnih podzakonskih aktov.

Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnica v tej smeri ni postavila kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost Odloka oziroma programa opremljanja. Povedano drugače: tožnica ne navaja konkretno, zakaj meni, da naj bi lastniki nepremičnin v naselju A. prek komunalnega prispevka nosili celotne stroške predmetne komunalne opreme, temveč to zgolj domneva na podlagi kapacitet te čistilne naprave in na podlagi načrtov za priključitev drugih naselij, za katere je izvedela iz medijev.

Iz že navedenih razlogov (prim. točko 10 te obrazložitve) izhaja, zakaj takih trditev ni mogoče konkretizirati oziroma utemeljiti zgolj z navedbami o kapacitetah čistilne naprave in s sklicevanjem na podatke, katere aglomeracije bodo v prihodnosti priključene na to čistilno napravo. Zgolj iz teh okoliščin, brez kakršnega koli ozira na konkretne podatke iz Odloka oziroma programa opremljanja, namreč ne izhaja, kakšen delež (celotne oziroma končne) investicije v predmetno komunalno opremo naj bi nosili zavezanci iz naselja A., niti to, ali in v kakšni meri bodo k tej investiciji prispevali prebivalci območij, ki bodo na to infrastrukturo priključena v prihodnje. Tako tožbene navedbe ostajajo na ravni povsem posplošenih domnev, ki tudi v primeru, če v celoti držijo, ne zadoščajo za sklepanje o nezakonitosti Odloka in programa urejanja oziroma sodišču ne dajejo podlage za podrobnejšo oziroma vsebinsko opredelitev do zakonitosti teh aktov.

Glede na zakonsko predpisano vsebino programa opremljanja (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt) podatki iz tega programa niso le javni, temveč so tudi obvezen sestavni del obravnavanih pravnih podlag, zato ni razloga, da tožnica ne bi mogla na njihovi podlagi konkretizirati svojih tožbenih navedb. Drugačno stališče sodišča, namreč preizkus zakonitosti predmetnih podzakonskih aktov na podlagi posplošenih domnev, bi smiselno pomenilo preizkus zakonitosti teh aktov preko tožbenih razlogov oziroma po uradni dolžnosti, s čimer bi sodišče očitno prekoračilo svoje zakonske pristojnosti oziroma celo ustavno načelo delitve oblasti.

ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kar tožnica smiselno uveljavlja z navedbami, da bo toženka iz naslova komunalnega prispevka prejela več, kot je vložila v predmetno komunalno opremo. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb, je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).

Poleg tega se sodišče strinja tudi s stališčem drugostopenjskega organa, ki temelji na okoliščini, da kljub temu, da bodo čistilno napravo razen aglomeracij, ki so po veljavnem Odloku vključene v obračunsko območje, morda uporabljali še prebivalci drugih aglomeracij iste občine, projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih vod za te aglomeracije še ni predviden v občinskih razvojnih programih v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Zato v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZPNačrt teh aglomeracij še ni mogoče zajeti v obračunsko območje za to opremo oziroma bi bila njihova vključitev v obračunsko območje nezakonita. Poleg tega zakon ne določa, da bi bilo treba okoliščino, da bodo morda zgrajeno komunalno opremo nekoč v prihodnosti uporabljali tudi prebivalci občine, ki jih trenutno obračunsko območje ne zajema, upoštevati pri določitvi skupnih in obračunskih stroškov. Povedano drugače: ker do komunalne opremljenosti aglomeracij Ivanje Selo, Slivice in Unec z novim kanalizacijskim sistemom še ni prišlo, občina ni imela zakonske podlage za vključitev teh območij v obračunsko območje. To pomeni tudi, da za ta območja občina (še) ni mogla določiti deleža skupnih stroškov, ki se financirajo iz komunalnega prispevka, tako da ni moglo priti niti do kršitve šestega odstavka 11. člena Uredbe; s tem ugovorom pa tožnica tudi sicer uveljavlja neskladnost Odloka s podzakonskim predpisom, ne pa z zakonom ali Ustavo.

Da se komunalni prispevek odmerja glede na neto tlorisno površino, izrecno izhaja iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt. Kako se izračuna neto tlorisna površina stavbe za obstoječe objekte, je določeno v petem odstavku 7. člena Odloka. Po tej določbi se lahko uporabi podatek o površini in etažnosti objekta iz registra nepremičnin. V primeru pritožbe na tako ocenjeno neto površino stavbe mora stranka dokazati dejansko neto površino stavbe z načrtom.

V zadevi ni sporno, da je toženka pri določitvi neto tlorisne površine stavbe uporabila podatek o površini predmetnega objekta iz registra nepremičnin, ta podatek pa je po določbi prvega odstavka 78. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) prav neto tlorisna površina objekta, določena v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb. Ta standard je SIST ISO 9836, ki v točki 5.1.5.1. izrecno določa, da je neto tlorisna površina površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor. Uporabna površina, za uporabo katere se zavzema tožnica, je po tem standardu le del neto tlorisne površine (točka 5.1.7.1.). Enako vsebino dajejo pojmu neto tlorisne površine tudi Uredba (drugi odstavek 14. člena), Pravilnik (tretji odstavek 5. člena) in Odlok (četrti odstavek 7. člena). Neto tlorisna površina predmetnega objekta je bila torej določena in uporabljena pri odmeri v skladu z zakonom in podzakonskimi akti, tožnica pa pritožbi ni priložila dokazov, s katerimi bi v skladu s petim odstavkom 7. člena Odloka (ali kako drugače) lahko dokazala drugačno neto tlorisno površino objekta. Zato ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da je toženka nepravilno ugotovila neto tlorisno površino objekta.

Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka uporabila faktor dejavnosti 0,8 zato, ker gre za stanovanjsko stavbo, tudi sicer pa je določno navedla vrednosti, ki jih je uporabila pri izračunu in način izračuna. Za izračun so uporabljene osnovne računske operacije, zato ni jasno (niti tega ne pojasnjuje tožnica), zakaj bi bil ta izračun nerazumljiv, niti to, zakaj naj bi drugačno poimenovanje posameznih vrednosti pomenilo kršitev materialnega prava. Tožbene navedbe glede neobrazloženosti oziroma nerazumljivosti odločbe v tem pogledu so zato po presoji sodišča neutemeljene.

Naslovno sodišče (pa) je že večkrat odločalo o vprašanju, katero površino je treba šteti za površino "parcele" oziroma "gradbene parcele", ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala celotno površino zemljiške parcele, v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (prim. npr. sodbe I U 190/2013, I U 1731/2011 in I U 890/2015).

Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Vsebinsko enaka je določba 2. člena Pravilnika, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na katerem je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oziroma se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Po drugem odstavku 5. člena Pravilnika se pri izračunu komunalnega prispevka kot površina stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Ta določba torej govori o tako imenovani parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt, in določena površina ob njem.

Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi "stavbno zemljišče" (ZPNačrt) oziroma "parcela" (Pravilnik) in "gradbena parcela" (ZGO-1) primerljivi pojmi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako vedno in v vseh primerih. S takšno opredelitvijo gradbene parcele je skladen tudi Odlok, ki v drugem odstavku 7. člena vsebinsko identično določa, da je parcela objekta zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt skupaj z urejenimi površinami, ki služijo temu objektu in je po prostorskem aktu opredeljeno kot stavbno zemljišče. Iz drugostopenjske odločbe izrecno izhaja, da je toženka pri določitvi velikosti parcele izhajala iz stališča, da je velikost parcele po Odloku, ki - kot je bilo obrazloženo - po vsebini ustreza pojmu gradbene parcele oziroma parcele objekta iz prej navedenih pravnih podlag, enaka velikosti katastrske parcele, na kateri stoji objekt. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, bi morala toženka v primeru, kot je obravnavani, šteti, da parcela objekta ni določena, v takem primeru pa jo je po tretjem odstavku 7. člena Odloka treba določiti na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Če tudi to ni mogoče, se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5, kot določa tudi 5. člen Pravilnika. Sklicevanje toženke izključno na površino katastrske parcele, brez ugotovitve oziroma obrazložitve, zakaj je treba vso to površino šteti za gradbeno parcelo v smislu prejšnje obrazložitve, je materialnopravno napačno. Povedano drugače: parcela objekta, na katero se sklicuje toženka, ne pomeni avtomatično tudi stavbnega zemljišča v smislu prej navedenih določb ZPNačrt in Pravilnika.

Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, saj zaradi navedenega napačnega materialnopravnega stališča relevantno dejansko stanje - torej površina stavbnega zemljišča - sploh ni bilo ugotovljeno in ga bo treba ugotoviti v ponovnem postopku. Pri tem pa bo treba pri ponovnem izračunu upoštevati še pravilen lastniški delež tožnice na obravnavani parceli (tako pri preračunu površine parcele, kot neto tlorisne površine objekta), tj. do 3/4 oziroma 0,75 in ne (na kar je pravilno opozorila tudi tožnica) 0,75001886080724256, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Pred izdajo nove odločbe pa bo toženka morala dati tožnici tudi možnost, da se bo lahko izrekla o vseh dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na višino komunalnega prispevka.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti stroškov postopka tečejo od poteka roka za njegovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Stroškovni zahtevek toženke je sodišče zavrnilo po načelu uspeha v pravdi iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (22. člen ZUS-1).