Jedro

Tožeča stranka za toženo ni opravila nobenega dela, zato do plačila ni upravičena. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožena stranka prizadevala, da bi tožeči stranki dostavila dokumentacijo, kar ji zato, ker ji tožena stranka ni nudila primernega odziva, ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 199595/2011 z dne 19. 12. 2011 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 384,65 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da s pritožbo v teh sporih ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stranka.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 14.2.2011 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko vodila poslovne knjige in opravljala druge računovodske storitve, izdelala davčne obračune in druge storitve po naročilu tožene stranke, tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožeči stranki mesečno plačevala 40,00 EUR + DDV. Tožena stranka je na podlagi te pogodbe plačala zgolj prvi račun, ostalih ni plačala. Tožeča stranka za toženo stranko ni opravila nobene storitve, dne 25.10.2011 pa je tožeča stranka pogodbo odpovedala.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka (predvsem zaslišanj) prišlo do zaključka, da je bila tožeča stranka tista, ki je bila neaktivna. Sledilo je namreč izpovedbi tožene stranke, da si je zelo prizadevala priti v stik s tožečo stranko in izpolniti svoj del obveznosti v zvezi s predajo dokumentacije, a pravega odziva s strani tožeče stranke ni bilo (ocenilo je, da je bila tožeča stranka preobremenjena zaradi odhoda računovodje). Na te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je višje sodišče vezano, zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi skuša le-te izpodbiti.

To velja za pritožbene navedbe tožeče stranke, da so povsem pavšalne in nedokazane navedbe tožene stranke, da je tožečo stranko poskušala kontaktirati, vendar brez uspeha. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da bi jo kakorkoli pozvala na prevzem dokumentacije. Tožeča stranka tudi s pritožbenimi navedbami, da je bila ona tista, ki je predložila pisna dokazila v zvezi s tem, da je toženo stranko poskusila kontaktirati, izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za pritožbene navedbe, da je bila nemočna, ker ji tožena stranka ni predala ustrezne dokumentacije. Tudi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka v svoji izpovedbi jasno povedala, da ji je računovodja tožeče stranke na list papirja zapisal, katero dokumentacijo ji mora nemudoma posredovati, tožeča stranka posredno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja tudi za njene pritožbene navedbe, da se tožena stranka ne more sklicevati na ugovor neizpolnjene pogodbe, ker se le-ta nanaša na situacije, ko druga pogodbena stranka ni pripravljena izpolniti svojih obveznosti, saj jih je tožeča stranka pripravljena izpolniti, vendar po krivdi tožene stranke nima razpoložljivih sredstev in je onemogočena.

8. Višje sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka za toženo stranko ni opravila nobenih storitev (kar je bilo med strankama nesporno), ji tožena stranka ni dolžna ničesar plačati. Ne sicer zato, ker bi tožena stranka uspela z ugovorom neizpolnjene pogodbe po 101. členu Obligacijskega zakonika - OZ (saj se ta nanaša zgolj na primere, ko morata pogodbeni stranki v dvostranskih pogodbah svoje obveznosti izpolniti sočasno, za kar v konkretnem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne gre), temveč zato, ker bi bilo plačilo tožene stranke v tem primeru v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Pripomniti, je, da sta se stranki v šestem odstavku 8. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju (priloga A2 spisa) dogovorili, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljeno delo obračunaval mesečno, in to do 7. dne v mesecu za pretekli mesec, kar je tožeča stranka zatrjevala že v dopolnitvi tožbe (list. št. 50). Tožeča stranka za toženo ni opravila nobenega dela, zato do plačila ni upravičena. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožena stranka prizadevala, da bi tožeči stranki dostavila dokumentacijo, kar ji zato, ker ji tožena stranka ni nudila primernega odziva, ni uspelo.

9. Kot že navedeno, pravila o sočasni izpolnitvi iz 101. člena OZ v konkretnem primeru niso uporabljiva, saj mora tožeča stranka glede na določbo 8. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju izpolniti prva (ker se računi izdajajo „za nazaj“) in torej sočasnost izpolnitve obeh strank ni podana. Glede na navedeno tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da do njenega odstopa od pogodbe dne 25. 10. 2011 tožena stranka ni uveljavljala ugovora neizpolnjene pogodbe (ne pisno, ne ustno), ter da le-tega ne more uveljavljati po prenehanju veljavnosti pogodbe.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji zaradi dogovorjenega mesečnega pavšala pripada plačilo ne glede na obseg opravljenega dela, ter da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da ni upravičena do nikakršnega plačila. Res je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko vodila poslovne knjige in izdelala davčne obračuna, ter druge storitve po naročilu tožene stranke, ter da se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki mesečno plačevala 40,00 EUR + DDV, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pa ne pomeni, da je tožeča stranka do plačila upravičena tudi takrat, kadar po lastni krivdi za toženo stranko ne opravi prav nobene storitve. Kot že predhodno navedeno, sta se stranki v 8. členu Pogodbe o sodelovanju dogovorili, da bo tožeča stranka izdala račun za delo, opravljeno v prejšnjem mesecu. Dogovor o fiksni višini mesečnega plačila (pavšal) sicer resda zasleduje cilj, da tožena stranka (naročnik storitve) plača enako, ne glede na to, kakšen obseg (majhen ali večji) storitev je zanjo opravila tožeča stranka. Vendar to ne velja v primeru, ko tožeča stranka po lastni krivdi zanjo ne opravi prav nobene storitve, ko torej sploh ni mogoče govoriti o kakršnemukoli obsegu opravljenega dela.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage v zvezi z zahtevkom za plačilo računa št. 036, ki se glasi na pogodbeno kazen v višini 2.000,00 EUR. Golo sklicevanje na določilo 11. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki omenja znesek 2.000,00 EUR (na katerega se tožeča stranka ponovno sklicuje tudi v pritožbi), ne zadošča, saj je ta znesek opredeljen kot „odškodnina“, v zvezi s katero pa tožeča stranka ni navedla nobene trditvene podlage (niti opisala škode) in tudi ni pojasnila, zakaj je šteti, da tožena stranka ni spoštovala odpovednega roka, na kar se predhodno navedeno pogodbeno določilo nanaša, zlasti glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka tista, ki ni bila aktivna. Glede na navedeno tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je imela pravno podlago za zaračunanje pogodbene kazni v pogodbi sami.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode; če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega kar je dala (prvi in drugi odstavek).