Jedro

Po prvem odstavku 546. člena ZZavar-1 zavarovalnica odgovarja za dejanja zavarovalnega zastopnika v skladu z določili OZ. Zavarovalni zastopnik namreč dela v imenu in na račun zavarovalnice (930. člen OZ). Vsa pravna dejanja, ki jih je opravil zavarovalni zastopnik, zato neposredno učinkujejo za zastopano zavarovalnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je s tožnikom bila sklenjena prva polica za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš že 13. 1. 2011, torej eno leto pred sklenitvijo police dne 20. 1. 2012. Iz Splošnih pogojev in tabele - Pregled zavarovalnih kritij po paketih (v nadaljevanju splošni pogoji) jasno izhaja, kakšna so posamezna zavarovalna kritja in omejitve. Zavarovalni zastopnik je posamezne omejitve s tožnikom obravnaval že pred sklenitvijo police leta 2011, tako je že v času prve sklenitve zavarovanja vedel, da je njihova vrednost omejena na 2.500,00 EUR. Zato je nerazumljiva ugotovitev sodišča, da je elektronsko sporočilo ključno za odločitev odgovornosti. Tožnik je namreč podpisal pogodbo in sprejel splošne pogoje kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Tudi sklenitelj zavarovanja mora pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati skrbno. Nadalje navaja, da elektronska pošta z dne 20. 1. 2012 glede na oddaljenost škodnega dogodka in glede na vsebino ne more biti v vzročni zvezi z očitano opustitvijo. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo vseh dokazov. V celoti je sledilo navedbam in dokazom tožnika, pri tem pa spregledalo dogajanje pred sklenitvijo police v letu 2016. Tožnik je namreč dograjeval pomožne prostore in jih tekom let izboljševal ter v njih zlagal premične stvari večje vrednosti. Zastopnik mu je zato v začetku januarja 2016 pojasnil, da bo treba razširiti polico za primer požara. Sodišče prve stopnje je napačno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Ravnanje zastopnika ne odstopa od standarda profesionalne skrbnosti, saj ni storil nobene kršitve dolžnega ravnanja, upošteval je tožnikove želje in mu ustrezno svetoval. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi toženke in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v okviru v pritožbi uveljavljenih kršitev ter ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo v pritožbi uveljavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. 6. Tožnik na podlagi zavarovalne pogodbe o paketnem zavarovanju premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš (paket B) od toženke vtožuje razliko zavarovalnine. Trdi, da bi mu morala glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo ob nastanku zavarovalnega primera, ko mu je dne 23. 1. 2016 pogorel objekt ob stanovanjski hiši, v kateri je imel peč in orodje, izplačati vrednost premičnin v višini 47.154,50 EUR. Ker mu je toženka izplačala le 16.434,00 EUR, zahteva še plačilo 30.719,81 EUR. Toženka se je branila, da je izplačala vse, kar je bila po sklenjeni pogodbi dolžna, saj splošni pogoji predvidevajo omejitev zavarovalnega kritja za premičnine v pomožnem gradbenem objektu.

7. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi. Tožnik je zatrjeval, da mu je zaradi nedopustnega ravnanja zavarovalnega zastopnika nastala škoda. Toženka namreč ni sklenila s tožnikom zavarovanja, ki ga je hotel skleniti. Ta je želel, da so premičnine v pomožnem gradbenem objektu, kjer je prišlo do požara, zavarovane v celoti, torej do zavarovalne vsote 60.000,00 EUR. Stanovanjska zgradba in premičnine v njej so zavarovane na novo vrednost, vendar največ do višine zavarovalne vsote na prvi riziko, ki za zgradbe znaša 350.000,00 EUR in za premičnine 60.000,00 EUR (prvi odstavek 5. člena in prvi odstavek 9. člena splošnih pogojev), kar je tožnik želel tudi za pomožni gradbeni objekt. Toženka zatrjuje, da takšnega zavarovanja tožnik ni imel sklenjenega, vendar bi ga morala skleniti, saj je tožnik izrecno navedel zavarovalnemu zastopniku, kakšno zavarovanje želi imeti sklenjeno in kaj naj obsega, ker je v letu 2011 v pomožni gradbeni prostor namestil peč na centralno kurjavo. Tožnik je potem, ko se je seznanil s splošnimi pogoji, od zavarovalnega zastopnika zahteval še dodatna pojasnila glede obsega zavarovalnega kritja. V elektronskem sporočilu, ki mu ga je pred sklenitvijo pogodbe v letu 2012 posredoval zavarovalni zastopnik, mu je ta odgovoril, da „peč gre zraven k hiši“. Toženka je sama navedla, da je navedeno razumeti, da je peč zavarovana v primeru požara in ima kritje že v osnovnem zavarovanju.1 Na dodatno vprašanje, ki se je nanašalo na orodje („šker“), pa mu je zastopnik odgovoril, da ima v primeru kraje kritje „pod tisto manjšo cifro“, „dočim osnovne nevarnosti (toča, vihar, požar, eksplozija) pa gredo pod osnovno zavarovanje“. Iz navedenega jasno izhaja, da ima tudi orodje v primeru požara kritje v osnovnem zavarovanju. Višje sodišče se zato ne strinja z pritožbenimi navedbami, da je v tem primeru bilo mišljeno, da se upoštevajo določila splošnih pogojev vezana na osnovno zavarovanje, kar pomeni uporabo 15. točke tretjega odstavka 9. člena, ki določa, da so stvari v pomožnih prostorih in pomožnih gradbenih objektih krite do vsote 2.500,00 EUR, saj to iz elektronske pošte ne izhaja.2 Pritožbena trditev, da elektronsko sporočilo z dne 20. 1. 2012 zaradi oddaljenosti škodnega dogodka ni v vzročni zvezi z škodnim dogodkom, ne drži, saj je med strankama nesporno, da je bila zavarovalna polica leta 2012 sklenjena za nedoločen čas in se je vsako leto podaljševala, tožnik pa se je za takšno zavarovanje odločil ravno zaradi informacij, ki jih je dobil s strani zavarovalnega zastopnika. Novo zavarovanje pa je v letu 2012 sklenil zato, ker je v pomožni gradbeni objekt namestil peč za centralno kurjavo.

8. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da je zavarovalnemu zastopniku izrecno povedal, kakšno zavarovanje želi za pomožni gradbeni objekt, in ob upoštevanju elektronskega sporočila, ki mu ga je pred sklenitvijo pogodbe v letu 2012 posredoval zavarovalni zastopnik, vse kaže na to, da je bil med tožnikom in toženko (preko zavarovalnega zastopnika) sprejet poseben dogovor o višini zavarovalnega kritja za premičnine v pomožnem gradbenem prostoru. Čeprav določilo splošnih pogojev res omejuje višino zavarovalne vsote (15. točka tretjega odstavka 9. člena), je treba v obravnavanem primeru upoštevati poseben dogovor med zavarovalnim zastopnikom in tožnikom. Tožnik se je kot povprečno skrbna pogodbena stranka s pogoji, pod katerimi je bila zavarovalna pogodba sklenjena, predhodno poučil. Iz dokaznega postopka izhaja, da so mu splošni pogoji bili izročeni pred podpisom pogodbe in ker mu ni bila jasna višina kritja, je o tem povprašal zastopnika. Zavarovalni zastopnik pa glede sklenitve zavarovanja tožniku ni pravilno svetoval oziroma ni sklenil zavarovanja kot sta se dogovorila s tožnikom. Zavarovalni zastopnik, ki mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen Obligacijskega zakonika – OZ), bi moral skladno s petim odstavkom 545. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) tožniku pred sklenitvijo pogodbe na podlagi informacij, ki mu jih je tožnik dal, temu opredeliti potrebe, želje in razloge za nasvete, dane glede zavarovalnih produktov ter skleniti zavarovanje, kakršno je želel tožnik. Po prvem odstavku 546. člena ZZavar-1 zavarovalnica odgovarja za dejanja zavarovalnega zastopnika v skladu z določili OZ. Zavarovalni zastopnik namreč dela v imenu in na račun zavarovalnice (930. člen OZ). Vsa pravna dejanja, ki jih je opravil zavarovalni zastopnik, zato neposredno učinkujejo za zastopano zavarovalnico.3 Zavarovalnica pa odgovarja tudi na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ. Ta določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, saj je nesporno, da je zavarovalni zastopnik bil zaposlen pri toženki.

9. Očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo in izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni dovolj, saj pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče v skladu z 213. členom ZPP izvede samo tiste dokaze, ki so namenjeni ugotavljanju odločilnih dejstev. Res pa se mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP opredeliti do dokaznih predlogov. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in najpozneje v obrazložitvi sodbe, če že ne na glavni obravnavi, pojasni, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje res ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo izvedeniškega mnenja izvedenca zavarovalne stroke, kot navaja toženka, vendar je to v sodbi obrazložilo,4 z razlogi pa soglaša tudi sodišče druge stopnje.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je v celoti sledilo samo navedbam in dokazom tožnika, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in sicer kršitev 8. člena ZPP. Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, mora biti preverljivo obrazložena in vsebovati primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede obsega zavarovalnega kritja popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zato jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilno. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje sledilo zgolj navedbam in dokazom tožnika in se ni opredelilo do dogajanja v letu 2016, niso utemeljeni. Sodišče je navedlo, da je do srečanja med tožnikom in zavarovalnim zastopnikom kasneje prišlo še leta 2015. Toženka sicer navaja, da je zavarovalni zastopnik bil pri tožniku v začetku leta 2016, tožnik pa v letu 2015, vendar iz dokazne ocene izhaja,5 da je šlo za isti dogodek, ko se je zavarovalni zastopnik oglasil pri tožniku zaradi uveljavljenja druge škode. Tožnik mu je takrat povedal, da je kupil traktor in sta se pogovarjala tudi o razširitvi zavarovanja. Do tega dogodka pa v premoženju tožnika ni prišlo do drugih bistvenih sprememb glede premičnin in nepremičnine, s čimer se strinja tudi sodišče druge stopnje.6

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kurilnica ni predmet obravnave, ker ni zgorela. Ves čas postopka je namreč nesporno predmet obravnave ravno ta enovit pomožni gradbeni objekt, ki predstavlja večnamensko gradbeno poslopje, v katerem je med drugim garaža, terasa in kurilnica (poročilo o dogodku, priloga C1). 2 Čeprav je sodišče nepravilno navedlo, da splošni pogoji ne določajo, kaj so pomožni gradbeni objekti (ti so namreč našteti v drugem odstavku 4. člena), to za odločitev ni bistvenega pomena. 3 Tudi prvi odstavek 70. člena OZ določa, da pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, neposredno zavezuje zastopanega in drugo pogodbeno stranko. 4 Točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe: „/.../ ni pa izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca zavarovalne stroke o tem, ali je zavarovalni zastopnik ravnal v skladu s stroko, saj je odločitev o navedenem vprašanju v pristojnosti sodišča.“ 5 Glej točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glede nakupa traktorja sta tožnikova in zastopnikova izjava skladni, glede izboljšav na pomožnih prostorih pa je tožnik jasno izpovedal, da prostorov niso dograjevali. Da je šlo zgolj za gradbeno poslopje, v katerem je drvarnica, ki je hkrati manjša delavnica in skladišče za orodje, kosilnico in traktor, ter garaža, terasa in kurilnica, pa izhaja tudi iz poročila o dogodku (priloga C1). Toženka zato z ničemer ni izkazala, da je pomožni objekt bil spremenjen v bivalni objekt.