Jedro

Pravilnik o višini povračil stroškov in načinu izplačevanja nadomestil ... (Ur.l. RS štev. 28/91), na katerem temelji dolžnikova denarna obveznost, ne določa roka, v katerem mora dolžnik refundirati nadomestilo osebnega dohodka. Glede na naravo izpolnitve, je bil po upniku določeni 15-dnevni rok za refundacijo primeren, zato je dolžnik prišel v zamudo z iztekom 15 dni od prejema zahtevka za refundacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 1.347,64 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1995 dalje in 5.550,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter 13.162,50 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila, tožena stranka pa se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka prišla v zamudo z dnem vložitve izvršilnega predloga ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

V kolikor tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka skupaj z zahtevkom za refundacijo nadomestila plače poslala tudi dopis z dne 10.10.1995 (priloga A 15) je ta njena trditev nova trditev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji (potem, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 5.10.1998 trdila, da je toženi stranki dne 13.10.1995 skupaj z zahtevkom za refundacijo poslala tudi opomin za plačilo z dne 10.10.1995 in ga tudi predložila k tej pripravljalni vlogi), ni trdila, da dopisa ni prejela in da z njim ne razpolaga. Zato je njena pritožbena trditev nova in jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 496.a člena ZPP). Dejansko stanje zato glede te okoliščine ni bilo zmotno ugotovljeno.

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. Pravilnik o višini povračil stroškov in načinu izplačevanja nadomestil ...

(Ur.l. RS štev. 28/91) v svojem 2. odtavku 18. člena določa, kdaj lahko upravičenci predložijo zahtevke za refundacijo, to je 30 dneh po izvršitvi obveznosti. Iz te določbe izhaja, da lahko upnik zahteva izplačilo nadomestila že prvi dan po izvršitvi obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prej citirani pravilnik ne opredeljuje roka, v katerem mora upravni organ izvršiti plačilo nadomestila. Obveznost tožene stranke v konkretnem primeru temelji torej na predpisu, ki nima določb o tem, kdaj mora tožena stranka obveznost poravnati. Vprašanje zamude pri takšni dejanski situaciji pa ureja 2. odstavek 324. člena ZOR. Po tej določbi pa dolžnik pride v zamudo, ko upnik od dolžnika ustno ali pisno ali z izvensodnim opominom ali začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti zahteva, naj obveznost izpolni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na naravo obveznosti bil po upniku določeni 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti primeren (primerjaj 1. odstavek 314. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožena stranka prišla v zamudo po 15 dneh od dneva prejema upnikovega opomina za refundacijo nadomestila. Za toženkino stališče, da naj bi toženka prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe, ni opore ne v prej citiranem pravilniku ne v določbah ZOR.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tako materialno pravo pravilno uporabilo in ker ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).